Ljudje, ki so ti najbliže, te znajo najbolj spraviti ob živce in vreči iz tira. Še posebej starši. Včasih si mislim, da bi glede na vse, kar so naredili zame, morala "skloniti glavo" in tu in tam kaj požreti brez prevelikega pritoževanja, ampak potem pa se naenkrat zavem, da žrem že leta in leta, ne da bi to kdo sploh opazil, in da so se medtem že lepo fino navadili, da to počnem ... Potem pa vsake toliko nekaj v meni eksplodira in kot kakšen vulkan izvržem tisto, kar me je že predolgo tiščalo. Kar je pa najbolj hecno, je pa to, da sploh nisem imela občutka, da me kaj tišči. Res pa je, da sem v zadnjem mesecu spet začela delati jogo in meditirati, in zgleda da se je nekaj odprlo in izvrglo odvečen balast. Samo nekdo je moral pritisniti na gumbek, pa se je zgodilo. A imam slabo vest? Seveda. Čeprav, ko razumsko pomislim, nimam nekega utemeljenega razloga zanjo, samo navajena sem jo imeti, ker so nekateri pač specialisti za nabijanje le-te in občutkov krivde, drugi pa doktorji ignorance. Pa ju imam vseeno rada, čeprav bi ju včasih najraje stlačila v velikanski top in izstrelila nekam v drugo galaksijo!
In ko sem vsa razkačena prišla domov takoj po zgoraj bežno omenjenem incidentu in se razburjala dragemu možu, je Zofi prišla k meni in mi polizala noge od stopal do kolen. :D Toliko o razumevanju. Imamo pa drugače zdaj pasji varnostni pas za v avto (Majči hvala za info!), tako da je gospodična po novem privezana na obstoječi varnostni pas in se lahko usede ali uleže na zadnji sedež, kakor ji je pač ljubo. Ponavadi spi kot klada ali pa žveči svojo gumijasto kost.
Tehtnica pri veterinarju je danes pokazala 4,8 kg, kar pomeni, da je v enem mesecu pridobila kilco in deset. Kar sama je šla na tehtnico in potem je hotela iti še enkrat. Pikico je zopet herojsko prestala in zdaj nas čaka še cepljenje proti steklini. Čez tri tedne, potem smo pa s pikicami za nekaj časa zaključili.
Večerni sprehod smo dopolnili z desetimi minutami intenzivne igre z beaglom Jackom v parku, kjer mu je na vsak način hotela ukrasti tenis žogico. Umirali smo od smeha, ko smo opazovali njeno strategijo. Ulegla se je pred njega, kot da si je prišla samo malo odpočit, potem pa je počasi plazila proti njemu, v upanju, da bo pogledal stran in bo lahko sunila rumeno veselje. Seveda ji ni uspelo, zato je potem tekala za njim in lajala nanj, ker ji ni hotel dati žogice in ker je bil občutno hitrejši od nje :D
Ni komentarjev:
Objavite komentar