Preišči ta spletni dnevnik

torek, 23. avgust 2011

Dogodivščine tete Andreje in pasje sestričnice Sophie

In tako sem postala teta. Čisto ta prava. Mali Žan je super lep, včeraj sem ga držala v rokah in se kar nisem mogla načuditi, kakšen fantastičen fenomen je rojstvo - in pride na svet mali človek iz velikega človeka ... Katica se dobro drži glede na matrarijo, ki jo je prestala, prav lepo je videti njo in Uroša, kako se ponosno sklanjata nad malim čričkom, vsa pozorna, ljubeča in raznežena. Težko je biti neganjen, ko imaš pred sabo tak prizor!

Današnji jutranji sprehod je bil malo drugačen. S teto, sestrično in malim kitajskim golim psom po imenu Rajko sva se s Sophie podali na Celjsko kočo. Še dobro, da smo štartali ob pol osmih, še bolje bi bilo, če bi se odpravili kar ob šestih, ker je sonce že na polno nažigalo in sem gor prišla tako gnila od lastnega potu, da ni bilo za govorit. Po uspešnem spustu in ko je Sophie skoraj že doumela, da 'počasi' pomeni, da hodi ob meni in ne dva metra pred menoj na totalno nategnjeni vrvici, je sledilo še vabilo na zajtrk in kopanje v bazenu. Takšni ponudbi pa zdrav človek ne reče kar tako ne! Rajko in Sophie sta do onemoglosti divjala po vrtu, nekaj časa je Rajko preganjal njo, nekaj časa ona njega, me pa smo se namakale v prijetni vodici ... da me je kar prijelo, da bi šla še danes kupit bazen in ga postavit na vrt pri Vanijevih. Med češnjo in zelenjavnim vrtom je ravno toliko prostora, da bi en okrogel bazen prav pasal ... temperatura zunaj pa je tako čisto bolana!

Moja borba z lastno monografijo se nadaljuje. Preostalo mi je še, da sfriziram štirideset strani. Pri takšni vročini, ki vlada zadnje dni, je to strašno naporno opravilo, sploh če imaš na kolenih mizico iz Ikee in računalnik ... pozimi bi bila hvaležna za toploto, ki jo oddaja moj svetlomotri Dell, pri 35 stopinjah pa je to druga zgodba. A bo treba zdržati, dokončati in oddati. Potem pa, če bo vse po sreči, gremo za kakšen teden na morje.

Ni komentarjev:

Objava komentarja