Sredina mala šola je tokrat potekala nekoliko drugače. Po enem tednu brez fizičnih konfliktov z gospodično Sophie, ko sem se pasji mami in fotru od rotweilerčka Aresa ravno hvalila, kako sva se nehali pretepati, je ta mala dobila napad agresije, domnevno zato, ker ji nisem pustila, da bi se z Aresom igrala. Če bi se držala pravila: ne hvali dneva pred nočjo, bi se morebiti lahko izognila nelagodju, ko sem se spet morala wrestlati s kosmato petkilsko kepo, ki zna biti trmasta kot slon!
Je pa ta zgodnji izpad imel tudi svojo nezanemarljivo prednost, saj je tokrat na moje veliko zadoščenje (in ponos) bleščeče pokazala, kako zna pivotirati okrog plastične curver škatle, pa tudi vse ostale naloge je opravila bp. Razen seveda sprehoda na koncu ure, ko smo v koloni hodili drug za drugim po naselju, ko je spet tako svinjsko vlekla, da me danes boli cela leva roka, rama in še pol trupa. Na naših individualnih sprehodih pa večino časa tako lepo hodi, da ni za govorit. In to sem seveda morala omeniti naši tršici Urški, ki me je pomirila, naj se nikar ne sekiram, ker ni toliko važno, da ona v šoli vse naredi brezhibno, pač pa da z njo nimamo težav v vsakdanjem življenju.
In da se pohvalim ... spodnje in zgornje ta male sprednje zobke imamo že stalne, zgledajo kot kakšni razkuhani debelozrnati rižeki, so bistveno bolj beli od mlečnih in tudi manj ostri. Aleluja (in moje roke so si s solzami v očeh oddahnile in si šle stare rane namazat z aloe vero)!
Ni komentarjev:
Objavite komentar