Preišči ta spletni dnevnik

nedelja, 14. avgust 2011

Nedeljska idila

Zadnjih nekaj dni smo pri nas tako pridni, da sploh ne vem, kaj naj napišem. Kot ravno zdajle, ko sem končala z današnjim delom na svoji monografiji in pišem blog, na moji levi spi Cilka, na moji desni Sophie, Vani pa je skočil na bazen odplavat nekaj dolžin. Sliši se samo vrtenje ventilatorja, ki nekoliko hladi danes precej toplo dnevno sobo. Ne vem, kaj naj rečem drugega, kot da pri nas vlada prava nedeljska idila. :D

Današnji zajtrk si je Sophie prislužila s pridno vajo nalog, ki smo jih dobili v pasji šoli. Na sprehod sva namreč šli šele ob enajstih, ker sem se zjutraj zbudila tako utrujena, da nisem zmogla nič drugega, kot da sem jo peljala pod drevo in nazaj gor, pa tudi ona se ni preveč pritoževala, da je lahko odspala še nekaj kitic. Pivotiranje okrog škatle zdaj že tako obvlada, da se sama postavi v položaj poleg, če na škatlo stopi recimo nasproti mene, pa tudi ostale stvari ji ne delajo nobenih težav. Še največ preglavic povzroča njena trma, kadar jo napade, ker se ji takrat enostavno ne da delati.

Najlepše od vsega pa mi je opazovati, kako ta mali kosmatuh plava. Res mi je všeč, da se ne boji vode ... navadno tam pri Špici na hitro skoči noter, če ne greva k Savinji že na začetku parka, da se ohladi, naredi nekaj požirkov, včasih pa gre v vodo do visečega mosta vsaj še trikrat do štirikrat. Komaj čakam, da vidim, kako se bo odzvala na morje!

Drugače pa pogrešam pisanje. Res, da trenutno pišem/dokončujem/predelujem knjigo o minimalizmu, ampak "lušta" se mi kreativnega in ne znanstvenega pisanja. Od tega razglabljanja o tem, kaj in kako pišejo drugi, se počutim kot kakšen patolog in pravi abstinenčni sindrom že občutim ter se neznansko veselim trenutka, ko bo urednik rekel, da je monografija primerna za objavo, da lahko to poglavje naposled zaključim. In občasno se spomnim, da je roman v branju na drugi založbi in se sprašujem, kakšen bo odgovor.

Ni komentarjev:

Objava komentarja