Preišči ta spletni dnevnik

torek, 20. september 2011

Besna do penastega, pa nimam stekline!

V nedeljo me je skoraj kap. Nič hudega sluteča se sprehajam za Savinjo s Sophie, ko mi tik pred visečim mostom nasproti pridivja večji rjav pes (menda mešanec s stafordom ali pa nekaj podobnega) in se mi zažene direkt v Sophie na povodcu, preden sem lahko karkoli naredila. Tamala začne cviliti in jokati, on jo žveči, vam rečem, da je bilo videti, kot da bo vsega konec, priteče tudi lastnica in začne vleči svojega psa stran, jaz ga v silnem obupu brcam nekam med rebra in kričim, naj spusti mojega psa ... Sophie se nekako uspe izmotati iz njegovega ugriza in iz ovratnice in steči po stopnicah pri mostu, kjer se je na vso srečo ustavila, vsa poslinjena, umazana, prestrašena, a na srečo povsem cela. Lastnica se mi opravičuje, a sem preveč iz sebe, da bi jo sploh še registrirala (namesto da bi ji rekla za telefonsko številko ali jo vsaj pošteno nahrulila).

Včeraj popoldan se spet vračam s sprehoda proti Špici, ko zagledam moškega, spuščenega ovčarja večje rasti in punčko na kolesu. Sophie si dam na desno stran, ker so oni na levi, in lastniku že na daleč govorim, naj da psa na povodec. On je seveda frajer, ker je prišel za Savinjo tečt, in mi vztrajno prigovarja, da pes ne bo nič naredil, v tistem on že na polno šprinta proti nama, da je Sophie skoraj kap, tako sračko je začela peljati, očitno še vedno pod vtisom nedeljskega incidenta. Meni se dvigne tlak, začnem kričati na tipa, naj priklene psa, drugače pokličem policijo, da je kazen za spuščenega psa v urbanem okolju 400 evrov in da me nič ne zanima, če pes ne bo nič naredil. On me ozmerja za tečnobo in gre dalje, kot da je povsem normalno, da njegov pes, ki ga več kot očitno nima pod kontrolo, ustrahuje manjše pse in njihove lastnike. In ravno ta njegov pes, ki ne bo nič naredil, se kakšnih sto metrov višje stepe z nekim drugim, malo večjim psom, ki ga je lastnik imel na povodcu. Toliko o strašni samozavesti nekaterih lastnikov psov v Celju.

In vam rečem, da imam vsega tega tako poln kufer, da se mi od silne jeze kodrajo lasje in živci, in čisto vsa dobra volja me je minila. Še ta teden grem kupit sprej za odganjanje psov in še kaj drugega, če najdem, vsekakor pa naslednjič po opozorilu še v istem trenutku začnem klicati policijo. Mogoče bo to prestrašilo kakšnega idiota, ki bi mu bilo treba vzeti psa, ker nima blage veze o ničemer. In če mene kdo kaj vpraša, bi čisto vsak, ki se odloči za psa, moral obvezno v šolo z njim. Obvezno!

4 komentarji:

  1. Te ful razumem. Dokler nisem imela psa, sem mislila, da je sam folk na vasi tako neodgovoren, pa je v mestu podobno. Zdaj se mi je že parkrat zgodilo, da je do Glasnhova pritekel spuščen pes (in, kot veš, jih skušamo odvadit, da bi vsakega povohali) lastnik se pa obnaša, kot da pes ni njegov ali pa kot da je to normalno ...
    Pri nas so pa psi večinoima na ketnah in jih spuščajo enkrat na dan (to je "sprehod") ali pa so stalno brez nadzora. Posledično se zbirajo v krdelo in in si lastijio celo vas z okolico. Ampak seveda - nič ne naredijo. Zadnjič sva šla z Arčijem na sprehod v gozd in na pol poti (tam, kjer nihče ne sliši tvojega kričanja), sva srečala tri orjaške (z)mešance. Ne vem, kdaj me je bilo nazadnje tako strah, če sploh kdaj, ampak ko sem ugotovila, da mi ne bo pomagal nihče, je strah zamenjala sveta jeza. S kričanjem sem jih uspela odgnati in na srečo niso prišli tako blizu, da bi jih s solzilcem (čeprav si ga zaslužijoi lastniki, ne psi). Vedela sem, da moram zaščititi psa in da psu (in divjemu krdelu) ne smem pokazat, da me je strah. Ko sem prišla domov, sem se pa začela trest. Zdaj pa preiskujem, od kod so psi. Potem pa grem lastnike seznanit z zakonom in jim pojasnit, da naj upoštevajo pravila ali pa mi bodo lahko plačali kakšen dopust ...

    Uf, sem se razpisala ... V glavnem, želela sem ti povedat, da povsem razumem tvojo jezo in da se to žal dogaja povsod. Sicer pa ti lahko naslednje leto, ko bo Glasnhov že velik črn Čvrstogriz, posodim to mrcino, da vama s Sophie dela družbo in on morda pojasni lastnikom, zakaj je zelo nespametno puščati pse, da prosto tekajo. Če bo pa v koga skočil (psa ali lastnika)in ga podrl, pa jim čisto na easy povej, da naj se ne bojijo, ker črnih nič ne naredi, on bi se samo igral ... ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. Se strinjam z vsem, kar je stanovska kolegica (beri: lastnica zverinice iz Rezije) napisala: ZELO zanimiv občutek je, ko nekje naletiš na krdelo psov. Lovci imajo še posebej težave z njimi, ker brez ustavljanja raztrgajo vse, kar jim pride pod nos, vključno s sosedovimi mačkami in bognedaj, da jih kje srečaš s svojim pesom - kot da bi šel mimo njih s pladnjem kotletov. Enkat sem nehote naletela na krdelo, ki se je navralo okoli spuščene psice med gonjenjem. Vklopil se mi je oni najbolj prvinski nagon: le zelo počasi in čisto tiho se umakni in nato s spuščeno glavo kreni dalje.

    Glede ljudi, ki pa imajo v mestu spuščene pse, me pa ne moti tako zelo, da nimajo osnovne kulture na to temo (NE, ne rabi se vsak pes z vsakim pozdravit, kot da sta prijatelja iz otroštva) - moti me, da MENI težijo, da je moj pes spuščen in mi grozijo, da me bodo prijavili (in verjetno bi me kdo res, glede na to, kak zegn imam), pa je moj cucek najmanj napadalen pes ever. Hrupen, ja. In tečen zaradi tega. Ampak onih debilov z ovčarji pa nihče ne bo opazil.

    OdgovoriIzbriši
  3. Mah, vem, kako je tole ... Karkoli jim rečeš, nič ne pomaga.
    Tudi v Lj je ista ignoranca. Najrajši bi res vsakič poklicala policijo, kadar takole ignorirajo prošnje lastnikov.
    Jaz sem tako ali tako pristašica, da so VSI psi privezani; tudi če niso napadalni, ni prijetno, če nekdo, ki se psov boji, naleti takole na spuščenega.
    Je pa res, da če se že ne moreš sprijazniti s psom na povodcu, naj bo vsaj toliko vzgojen, da se ne zažene v drugega. Rajko ima tudi že cel kup slabih izkušenj s tem ... Potem me pa lastniki čudno gledajo, ko šavsne njihovega psa, ki sili vanj ;)

    OdgovoriIzbriši