Preišči ta spletni dnevnik

torek, 29. november 2011

Pohvale dobro denejo

Zadnjič sem se nekaj pritoževala, da sem povsem prazna občutkov glede monografije, pa so mi potem številni lajki na FB-ju in čestitke iz vseh strani le nekoliko prebudile speči ponos ... Kakorkoli že, knjiga je zunaj in je rezultat trdega nekajletnega dela. Piko na i pa je vsekakor dal komentar enega od glavnih protagonistov knjige, Andreja Blatnika, ki mi je napisal, da je knjigo kupil na knjižnem sejmu in jo na dušek prebral. Dodal je še čestitke in en super s klicajem.

Včeraj sem pospravljala predale starih omar, ki so že čisto predolgo čakale na odvoz na smetišče. In našla stotine kopij člankov in miselnih vzorcev in osnutkov in vmesnih verzij disertacije, ki sem jih z neverjetnim veseljem trgala in metala v koš za papir. Mogoče se sliši hecno, ampak prav osvobojeno sem se zraven počutila, z vsakim snopom papirja, ki je zapustil najino stanovanje, pa tudi lažjo. Baje človek ne bi smel kopičiti starih stvari, da onemogočajo kroženje sveži energiji. Tako pravijo Japonci in se mi zdi, da imajo kar prav. Še vedno me čaka en zajeten predal, kjer je pa res ogromno materiala od doktorata. Moram si vzeti nekaj ur in iti skoz, mogoče se bo za kakšno stvar vseeno izkazalo, da se jo splača obdržati ...

Držim pesti, da se megla danes dvigne. Ob dveh se namreč dobimo pesjanarji (Pape, Maja, Magnus in triperesna pasja deteljica). Danes naj bi bilo sonce, mi pa nameravamo narediti nekaj super posnetkov zverinic, s katerimi bomo potem nekaj ušpičili. Sonček, pokukaj izza plasti megle, da bomo to res lahko uresničili!

Včeraj mi je uspelo napisati novo stran romana. Dušan je po spremenjeni perspektivi prvega poglavja in spiljenih dialogih rekel, da je besedilo odlično, da se super bere in da je zrelo za objavo. Mislim, da sem kar zrasla za nekaj centimetrov, ko sem to slišala. Očitno mi je dalo poguma in elana, da sem spet pognala motorje. Zima bo še dolga, in če ima človek kaj početi, mine hitreje.

Ni komentarjev:

Objava komentarja