Petkova predstavitev nove revije Vsesledje je bila prav super. Odlične glasbene točke, fajn ljudje, prijeten čvek ob prigrizku na koncu in konec koncev objava v reviji. Lepo je biti objavljen. Temu, kar rad počneš, da smisel. In čudovito je slišati, da ljudi zanima, kaj se bo zgodilo potem, ko preberejo odlomek iz nastajajočega romana. Hkrati pa ti takšna delna objava da zagon in nekakšno zavezo, da dokončaš, kar si začel. Bralci namreč čakajo ...
Pred predstavitvijo smo imeli še prvo srečanje udeležencev zimske pasje šole. Čeprav smo bili samo trije in Urška, seveda, je bilo prav zabavno ... Sprehodili smo se skozi največjo gnečo v mestu ta hip - čez božično-novoletni sejem. In mrcine so se kar dobro odrezale ... ne bojijo se konjičkov, ki tacajo po mestu, tudi množica ljudi jim ni bila preveč zastrašujoča ... Uspelo nam je celo spiti čaj na stojnici in se pogovoriti o tem, kaj želimo delati pozimi na poligonu, medtem ko so štirinožci sedeli ali ležali zraven nas in opazovali obilico dogajanja okrog sebe. Komaj čakam šolo. Sophie pa tudi, se mi zdi. Rada dela in se uči novih stvari. Ne mara, če ji je dolgčas. Doma mi takrat prinese kako svojo igračo in mi jo začne tiščati v nogo. Ali pa začne vzganjati kakšne cirkuške finte, samo da bi dobila mojo pozornost. Hecna je ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar