Obletnica osnovne šole je bila skrajno simpatično druženje ljudi, ki so skupaj preživeli kar osem let otroštva. Saša je prinesla celo slike, ob katerih smo se nasmejali nad našimi frizurami in stili oblačenja, posodobili smo podatke drug o drugem, ugotavljali, kdo ima največ otrok in kdo jih sploh nima, se skupaj fotografirali ... Domov sem prišla z Brigito ob dveh, oddelali smo cel "šiht", ker se je obletnica začela že ob šestih. Kljub arogantnosti natakarja in srednji žalosti od hrane, sem se imela res lepo! Uspeli smo celo narediti seznam s telefonskimi številkami in mejli, da bomo imeli kontakte.
In ko sem prišla zgodaj zjutraj domov, me je čakala spremna beseda ... razkrivam odlomek za najbolj radovedne :D
Roman Andreje Jezernik bi /.../ bilo mogoče opisati s stavkom: ko poezija trči ob ljubezenski trikotnik, a to bi bilo vendarle prelahko. /.../ Kako bi veljalo pojasniti ljubezen? Komu je to že uspelo? Zgodovina česa takega ne izpričuje, v nobeni obliki. Vendar je prav to tisto, se zdi, kar išče protagonistka romana: od svojega partnerja in od »tretjega«; išče pojasnilo pri njiju in pri sebi, čeprav verjetno že vnaprej ve, da ga ne bo mogla dobiti in da se bo morala odločiti /.../ To pa je verjetno že tudi nekakšno pojasnilo, ki iz navidezno preproste zgodbe o treh kotih enega trikotnika naredi tesnobno psihološko podstat, skorajda enakovredno kakšnemu trilerju.
(Iz spremne besede Vlada Pančurja)
Ni komentarjev:
Objavite komentar