Preišči ta spletni dnevnik

četrtek, 12. april 2012

Nazaj v pisateljskih tirih

Počasi se spet ogrevam za pisanje. Lansko leto začeti roman me je dovolj dolgo klical iz mape, da sem ga pred nekaj dnevi odprla, dokončala začeto drugo poglavje in napisala nekaj vrstic tretjega. Uspelo mi je celo prebrati dve knjigi avstrijskega avtorja Daniela Glattauerja, Proti severnemu vetru in Vsakih sedem valov, novodobna pisemska romana, kjer si junaka namesto klasičnih pisem pišeta elektronska sporočila. Zabavno branje, knjigi se izredno hitro bereta. Ne pomnim, kdaj sem nazadnje tako uživaško brala dva dni skupaj, trenutno pa imam v delu Makinov roman Življenje neznanega moškega, ki me je prav tako pritegnil in komaj čakam, da bom lahko nadaljevala z branjem.

Pisanje in branje gresta z roko v roki. Vedno, ko se spravljam pisati kaj novega, hkrati začutim tudi neustavljivo željo po branju. Branje je gorivo za pisanje in obratno. Drug drugega podžigata in posredno tudi mene. Super občutek je spet snovati zgodbo, si izmišljati podrobnosti, zaplete, zlagati skupaj besede, stavke ... Pisati je res žur!

In še odlomek iz zadnjega poglavja za radovedne ...

******************************************

Večer pred brucovanjem sem resno razmišljal, da se enostavno ne bi pojavil. Nisem si znal zamišljati, kako se bom znašel med vsemi tistimi študenti, med vsemi tistimi zelenimi, s hormoni naphanimi in s preveč alkohola napojenimi možgani, nesposobnimi inteligentne diskusije. Nemogoče si je bilo predstavljati, da bom priložnostno klepetal s svojimi sodelavci, za katere sem menil, ne da bi to pred njimi kaj posebej skrival, da mi ne sežejo niti do kolen, ne kot akademiki in ne kot ljudje. A vendarle so me za tisto šolsko leto izvolili za predstojnika oddelka in nekako se je spodobilo, da sem bil tam, na maloumni zabavi, katere smisla nisem nikoli pretirano dobro razumel, kjer so študenti prvih letnikov med ostalimi neumnostmi morali tradicionalno, kot kakšno slavnostno prisego, recitirati Ocvirkovo definicijo primerjalne književnosti: Primerjalna literarna zgodovina je […] veda, ki se ukvarja s proučevanjem literarnih vezi, odnosov in odvisnosti med psihološko povsem opredeljenimi in kulturno razvitimi narodi; ona se jasno zaveda mej narodnega in nadnarodnega ter pojmuje pesniško ustvarjanje raznih narodov kot izraz skupnega tvornega sožitja vseh ljudi. Tudi tokovi in ideje, snovi in oblike se neprestano izpreminjajo v duševnem območju tega ali onega naroda: prav v tem pa je njih ustvarjalna vrednost, njih pomembnost.

Ni komentarjev:

Objava komentarja