Florči - tretji dan

Florči se je na naš dom že povsem privadila. Repek je sproščen, ko kdo od naju gre od doma in pride nazaj, veselo maha z njim. Spi na svoji posebni postelji zraven najine, čeprav imamo pred spanjem najprej kakšnih deset minut prepričevanja, ker skuša na vsak način priti k nama na posteljo. Potem ko ugotovi, da misliva resno, se uleže na svoje ležišče in pridno spi celo noč. Vrata od spalnice imava zaprta, da ponoči ne bi bilo kakšnih žurk s Cilko, s katero imata še vedno spoznavno fazo. Kakih dvakrat je Flor že zalaufala za njo, ampak sva jo vedno pravočasno prestregla, načeloma ji je že kar dobro jasno, da je muca ne in se je ne sme loviti. Ampak kaj, ko je tako zanimiva, pa še strašno hitro se zna premikati :D Lulat in kakat hodi izključno na travico, ponavadi se umakne za kakšen grm ali gre po nabrežju od vode malo nižje, glede tega je prava dama.

Prvi sprehod v četrtek popoldan mi je skrajšal življenje za kakšni dve leti. Sprehajali smo se ob Voglajni. V smeri proti Skalni kleti se je lepo sprostila, čez mesto do Voglajne je bila kar malo zategnjena, rep je imela pod trebuhom speljan tam nekje do nosa, potem pa ga je kar hitro potegnila na plano. Nazaj grede smo se hoteli ustaviti pri izviru ob cesti, ker se mi je zdelo, da je žejna, a sta si tam natakala vodo dva varnostnika. Ko smo se jima približali, jo je zagrabila panika, sunkovito je potegnila nazaj, da se umakne, in se uspela izmuzniti iz široke ovratnice. Stekla je čez cesto, hvala bogu ni bilo nobenega avta, in čisto dol k vodi. Midva seveda za njo na drugo stran. Jasno mi je bilo, da se ne bo dobro izteklo, če jo bova začela loviti, zato sem se skušala čim bolj umiriti, potem pa sva jo začela po poti spremljati, ona pa je bila kakih deset metrov nižje, skakala je po visoki travi kot antilopa, mahala z repom in preganjala ptiče, ki gnezdijo v tistem šavju. Klicala sem jo in pazila, da sem jo neprestano imela na vidiku. Kakšnih sto metrov naprej od tam, kjer se je spustila k vodi, sva se odločila, ker ni zgledalo, da misli sama priti gor, da se ji bom poskusila približati. Počasi sem se spustila do vode, bilo je precej strmo in seveda blatno, kar je občutila tudi moja trenerka, ko mi je spodrsnilo in me je usulo na ta zadnjo. Flor je bila kakih pet metrov stran od mene. V roko sem si dala nekaj posladkov in jo zelo umirjeno klicala. Začela je cviliti, potem pa je počasi prišla k meni. Pripela sem jo kar s povodcem, da je imela tesno ovitega okrog vratu, potem pa sem se začela vzpenjati nazaj na pot. Problem je bil v tem, da je bilo blato res spolzko, jaz nisem mogla gor, ona pa tudi ne. Prijela sem jo v naročje (Sophie je bila v primerjavi z njo pravo peresce), Vani pa je prišel nižje in naju obe nekako zvlekel gor. Strašno sem si oddahnila, ko je bila spet privezana,  še bolj pa potem, ko smo bili spet doma. Naslednji dan sem ji šla kupit oprsnico. Glede na to, da ima določene težave z ljudmi, gnečo, jo lažje kontroliram na oprsnici, pa še izmuzniti se ne more kar tako iz nje.

Ko smo že ravno pri njeni plašnosti ... precej se boji ljudi, sploh moških. Recimo na pločniku, če se nam približujeta dva moška naenkrat, začne riniti v mojo desno nogo ali pa kar zaostajati, da jo je treba včasih malo potegniti za sabo, včasih pa kar zamenja stran in pred mojimi nogami skoči z leve na desno, tako da moram v mestu biti zelo pozorna, ker je nepredvidljiva, ko je prestrašena. Ampak danes, recimo, po treh dneh življenja v mestu, je že bistveno bolje, hoja po pločniku ni več tako grozno strašna, razen če se naredi večja gužva, potem je treba nekoliko improvizirati. Seveda sem jo skušala preusmeriti s hrano, ampak ko je prestrašena, ji nos sploh ne funkcionira, niti malo je ne zanima, kaj imam v roki ... bom poskusila s kakšno res slastno hrano, ampak po moje bo na tem treba še precej delati.

Sva se pa danes učili igrati, iz stare brisače sem spletla kito z vozloma na vsaki strani, in takoj, ko sem jo začela vleči po tleh, je priskakljala k meni kot kenguru, zgrabila cufo in igra se je začela. Ji je bilo strašno zanimivo, komaj sem jo prepričala, da spusti, jo je hotela kar obdržati, jaz pa sem bila strašno vesela, ker je bila zares sproščena, ko sva se cukali. Mislim, da bo z njo prav lepo delati, ko predela svoje ta večje strahe, da ne bo hodila okrog čisto trda.

Dobili smo se s Patricijo, Rastotom in Corono, naredili en krog po parku, potem pa šli na drink v Špital. Tam se je ulegla pod mizo in mirno počivala, ne da bi ji bilo treba kaj reči, se je pa vmes nekaj prestrašila, nismo uspeli ugotoviti, kaj jo je zmotilo, da je sunkovito vstala in polila del moje pijače. Potem se je malo tresla od strahu, čez mesto pa je kar lepo hodila, čeprav je bilo kar nekaj ljudi. Boji se ploskanja, glasnih pokov, tako da jo bom začela počasi izpostavljati vsemu temu, sicer pa se je v Celju temu skoraj nemogoče izogniti in bo že brez mojega posebnega truda deležna vseh teh zvokov. Sesalca se ne boji pretirano, kar je super, v lift gre brez problema, stopnic se tudi ne boji, v avto sama skoči na zadnji sedež in se takoj uleže in zaspi. Zasedla je tretjino kavča, kar je razvidno tudi iz spodnjih slikc :D

Je pa srček, strašna carta in pravi smeško. En fant danes je rekel svojemu prijateljčku: "Lej, taka je kot lisica." Mi je šlo kar na smeh. Ima res poseben izgled, kot da bi križal kako srno, lisico in kenguruja, po letu življenja s Sophie je Florči čisto ena druga zgodba. Vsekakor zanimiva!

Florin delež kavča, takole prespi večino dneva

Včasih se tudi obrne na drugo stran :D

Ležišče številka dva, namenjeno občasnemu dnevnemu počitku

Vani gleda fuzbal, Florči pa Cilko na okenski polici :D Par sekund zatem, ko je nastala tale slika, je skočila za mačko, Vani pa ji je to odlično preprečil, da se je potem kar ulegla in v trenutku zaspala