Preišči ta spletni dnevnik

četrtek, 10. maj 2012

O fazah žalovanja ali življenje brez psa je dolgočasno

Če bi glede na svoje počutje rekla karkoli drugega kot to, da sem na skrajnem robu depresije, ne bi bila iskrena do sebe. Zdi se mi, da bi se počutila kakšnih stokrat manj usrano, če bi si lahko iz možganov izbrisala zadnji dve uri Sophijinega kratkega življenja. Bolj svinjskega načina smrti si v tem trenutku skoraj ne morem zamisliti. Današnji dan je bil še posebej slab. Zadnjih nekaj dni mi je uspelo prebiti se do večera brez jokanja, kar sem štela za svojevrsten uspeh, danes pa v tem nisem bila tako dobra. Mogoče se bo komu zdelo hecno, ker je bila "samo pes", meni ni pa niti najmanj. In ni bila SAMO pes, bila je moj pes, večni veseljak, strašna cirkusantka in zverinica, ki ti je z enim samim pogledom zlezla pod kožo. Meni za zmeraj!

Si vzamem zjutraj banano in jo slišim, kako je cvilila pred mano, naj dam tudi njej kakšen košček. Si grem po polnozrnat krosant in se spomnim, kako ji je moja mama vedno dala krajček. Dam kuhat brokoli in si ne morem pomagati, da se ne bi spomnila, kako je težila, naj ji dam kakšen cvetek. Manjka mi, ko hodim po mestu, ko sedim na kavču in delam, ko ne rabim pred spanjem še zadnjič dol, da lahko gre lulat, ko pridejo sosedje domov, kar vedno naredijo strašno glasno, ker so pač neprilagojeni za življenje v bloku, pogrešam njeno renčanje nanje. Odkar sva prišla z morja še nisem bila na sprehodu. Kaj za vraga pa naj delam na sprehodu brez psa?!

Kar se ji je zgodilo, je tako grozno nepošteno, da o tem raje sploh ne razmišljam preveč. Nobeno živo bitje ne bi smelo nikoli v svojem življenju izkustiti take bolečine.

Hvala vsem za podporo in dobre misli! Če nič drugega, je o tem nesrečnem dogodku vsaj izvedelo precejšnje število ljudi, kar je bil tudi moj namen. Na dan, ko sem objavila prejšnji zapis, si je blog ogledalo skoraj 4000 ljudi, v naslednjih nekaj dneh pa še kakšnih 1000 zraven. Hvala tudi vsem, ki ste delili mojo zgodbo, mogoče bo preprečila še kakšno podobno tragedijo.

Po fazah žalovanja sem očitno v četrti fazi, ki se ji reče tudi "depresivna". Zanjo so značilni negotovost, brezciljnost, apatija in obup, čustvena stiska, izguba vseh zanimanj in pozitivnih smeri življenja, nezmožnost uživanja v čemerkoli. Mogoče ni tako močna, kot če bi izgubila bližnjo osebo, ni pa dovolj blaga, da bi jo lahko zanemarila. In za vse tiste, ki ste zdajle mogoče zaskrbljeni zame, naj vas potolažim, vse bo še ok!

Za konec pa še ena slikca, ko je bla Sophie še mali štrumf in je po desetih krogih po travniku z ostalimi kužki začela padati v komo ...




5 komentarjev:

  1. Andreja drži se :) vem, da bo še nekaj časa hudo...potem bo vse skupaj prerastlo v lepe spomine :) vedi, da sem nekje v bližini če potrebuješ pogovor ok :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Andrejka, draga...v dno duše te razumem...pomagat ti ne morem, pa bi ti rada,še rajši bi imela moč, da se Sophie ne bi zgodilo nič slabega...Tako zelo hudo mi je... Drži se, poti nazaj ni...samo naprej in nič drugega ti ne preostane kot, da stopaš po njej.

    Objem na daljavo...zbiram pogum, da te pokličem in povabim na čaj...


    Sophie je bila čudovita dušica!

    Tinka

    OdgovoriIzbriši
  3. Tudi to je eden vzrokov, da nočem imeti več žival na katero se tako navežeš. Ker ti ta sopotnik prehitro postane družinski član in ko ga ni več žaluješ za njim kot za človekom.
    Naš pes Bin je dočakal 15 let - roko na srce bil je bolj razvajanček kot pes ... ampak ko si potreboval nekoga, da mu zaupaš kakšno stvar in se stisneš z njim je bil vedno na voljo in nikoli se ni pritoževal nad teženjem.
    Ampak čas zaceli vse rane ...

    OdgovoriIzbriši
  4. Okoli tistih zadnjih dveh ur in nečloveških bolečin... Če Sofek ne bi bila tak nor fajter, kot je bila, bi vse skupaj trajalo dosti manj. Ampak ta štumf se je soočil s pasjo matildo in rekel: Bring it on, bjatch. Boš vidla ti, kaj je to, ko prideš po parsonarasla.
    .... Zato je trajalo malce dlje. Je smrt medtem že vmes skoraj enkrat obupala. Mali petardek je bil za *dva* fajterja.

    OdgovoriIzbriši
  5. Noben pes ni SAMO pes. Je živo bitje in kot sama praviš, prav nobeno živo bitje si ne zasluži take smrti. Podobne take izkušnje sploh. In ja, kuža je družinski član in njegova izguba ne boli praktično čisto nič manj, kot človeška. In takim, ki svoje živali tako dojemamo, se ne zdiš prav nič čudna. Kot je že ena predhodnica napisala, hudo boli, dolgo boli, potem pa vedno manj in na koncu ostanejo samo lepi spomini. Pot do tja se pa vleče. Zelo razumem, kako ti je.

    OdgovoriIzbriši