Preišči ta spletni dnevnik

nedelja, 20. maj 2012

Prvi lauf s Florči ali nedeljska fantazija

Danes zjutraj sem vstala že ob sedmih, zunaj je bilo tako lepo sonce, rolet pa nisva dala dol, tako da ni bilo druge, kot da vstanem in se oblečem za sprehod oziroma poskus teka s Flor. Do mosta pri Voglajni sva hodili, srečali sva enega kolesarja (spet se je tiščala ob mojo levo nogo, ki je tam nekje pri kolenu, kjer je kovinska sponka od oprsnice, že rahlo modra), drugih ljudi pa še ni bilo zunaj, ker je bilo očitno še prezgodaj. Takoj ko je opravila svoje potrebe, sva začele na izi teči, brez problemov ji je šlo, rep se je takoj dvignil, bilo je res fantastično. Brez težav sva tekli do čistilne naprave, se nekajkrat vmes ustavili, da je malo povohljala naokrog, potem pa tekli še vso pot nazaj. Vmes naju je s kolesom dohitel Vani, in čeprav ga je takoj prepoznala, je bil strah pred kolesom sprva prevelik, da bi se ga lahko razveselila. Potem je hodil ob nama in potiskal kolo, Flor pa je sčasoma zmogla hoditi tudi ob kolesu. Za vsako stvar rabi nekaj časa, noben od njenih strahov se mi ne zdi tako močan, da ga čez čas ne bi zmogla sama premagati.

Ugotovila sem tudi, glede na to, da je hrana zunaj ne zanima pretirano (moram poskusiti še s kakšno bolj slastno hrano, da vidim, kaj se zgodi), da je, če se nama recimo približuje kolesar ali moški, najbolje, da se kar ustaviva, pri čemer ji ne pustim, da bi se umikala nazaj, pač pa počakava, da se kolo odpelje mimo oziroma moški odpešači mimo, potem pa ona brez težav nadaljuje pot. Ker sva bili med tekom preveč zaposleni z uživanjem v lepem nedeljskem jutru, seveda spet nisem naredila nobene fotke, sem jo pa šklocnila, ko sva prišli domov in se je po zajtrku ulegla pred vrata.

Razgibana in sita :D

Zaslužen počitek
Popoldan smo se odpravili proti Prekmurju, na obisk k Metki, Rolandu, Kaji in trem nabritim parsonkam, Kiri, Ami in Ais, ki je nosečka in bo v začetku junija imela mladičke. Flor je celo pot do tja spala kot ubita, ko pa smo se pripeljali do tja, ni hotela iz avta, zato smo se odločili, da se najprej odpeljemo do polj na sprehod in se potem vrnemo nazaj k njim domov. Tam zunaj je brez problema skočila ven in se kmalu zapodila v pšenico. Tudi s tremi malimi babami se je dobro ujela, čeprav so bile vsaka posebej bolj zaposlene z vohljanjem in skakanjem naokrog. Lepo jo je videti, kako se hitro sprosti zunaj, sploh če ni nobene gužve. Ko bo predelala še te probleme, bo res faca. Ta male tri so pa res mikro energijske bombice, Sophie je bila krepko večja od njih, pa tudi skoraj tri kilce težja je bila.

Pri Kolenkovih na vrtu sem Flor spustila. Sprva je bila še malo negotova, potem pa se je celo sprehodila naokrog, bila je tudi radovedna, bolj samozavestna, začela je raziskovati teren. Ko sem šla v hišo na wc, je najprej šla za mano, a je nisem pustila noter. Potem pa pridem ven, ona me zagleda in začne kot kakšen jelenček skakati proti meni, vzhičena, ker sem se vrnila :D Res je ena smeška :D Žal smo toliko čvekali, da sem čisto pozabila, da imam s seboj fotoaparat, ki sem ga izvlekla šele po tem, ko smo že sedeli v avtu in se vozili proti Celju. Očitno bom rabila še nekaj časa, da se navadim, da lahko zdaj naše dogodivščine tudi pofotkam :D



2 komentarja:

  1. AAAA, od Rolanda boš vzela? :) Spet enga odpičenga psa. :) Pol pa povej, da bo za agility, mu bom js rekla, da mora bit najživahnejši v leglu. ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, če bo vse posreči, dobim enga Metkinega in Rolandovega parsončka :D

    OdgovoriIzbriši