Toliko vsega se zadnje čase dogaja, da se mi pisanje bloga kar izmika, dnevi so čisto prekratki, toliko za početi ...
Mali Joyce je danes imel prvo uro male šole. Kaj naj rečem? Tako je bil priden in zgleden in zagret, da je bilo že kičasto :D :D Pozornost 100-odstotna, čeprav je bilo okrog njega precej novih psov in cel kup ljudi, pa še lep je bil tako, da se mi je od znotraj kar smejalo! Nobenega grizenja povodca in mene, skratka čista pravljica. Vaje, ki smo jih delali danes, sva midva že delala v tem mesecu, odkar je z nami, da ne govorim o podlagi, ki sta jo naredila Roland in Metka, da je vsaka nadgradnja res "košček torte".
Florči je precej pridno, skupaj z Vanijem, s klopce spremljala dogajanje, vmes sta se šla malo sprehajat, potem pa je žulila bikovko. Ko smo končali, naju je bila tako vesela, da se je takoj postavila na zadnje noge kot kakšen lipicanec, kar je tako ali tako njen zaščitni znak.
Včeraj smo imeli pri Vanijevi sestri piknik, in ker je zdemolirala večino bivšega zelenjavnega vrta v travnik, sta Florči in Joyce imela precej več prostora za divjanje kot ponavadi. Čisto sproščena glede tega divjanja seveda nisem, ker vrt ni popolnoma ograjen. Za Joycea me ne skrbi, ker ima zgleden odpoklic, Florči pa v žaru divjanja zna malo odpeljati, takrat pa ne ve in noče vedeti, kako ji je ime in kaj pomeni, če jo pokličem. In tako je vmes imela svojih nekaj "žutih minut", za sabo je seveda vlačila desetmetrski sledni povodec in ga občasno zamakramirala okrog sadnih dreves, da je polne bombe hotela zalaufati za hišo, kjer je potem že sosedova hiša oziroma njegov vrt. Ne bodi ga lena zgrabim povodec z roko, potem pa sem samo še zavohala, kako mi žge kožo na dlani. Tako hitro, kot sem tisti štrik prijela, sem ga tudi spustila, Florči pa je potem tako zaovinkala in se je zgodba srečno končala, z izjemo moje pekoče kože, ki je s pomočjo Bepantena danes že skoraj čisto ok. No, peče nič več, zgleda pa malo hecno.
In kaj še dogaja, da se tako težko spravim k pisanju? Precej dela, kar je vedno dobro, ker če je delo, potem je tudi kruh. Sem žirantka, predavateljica in občasno tudi vizažistka pri zanimivi zadevi, imenovani Projekt avdicija, kjer med dvanajstimi puncami zbiramo zmagovalko, ki bo dobila denarno nagrado, profi book in pomoč pri uveljavljanju v modnih vodah. Priznam, da sem najprej bila rahlo skeptična, kako bom "pasala" v to sceno, ampak zdaj sem pa zares vesela, da sem zraven, ker je super!
No, toliko zaenkrat ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar