Preišči ta spletni dnevnik

torek, 27. avgust 2013

Hodim peš in moja doktorska kariera je na psu

Zadnji zapis je očitno vseeno pomenil nekakšen tektonski premik, saj od takrat vsak dan spet razmišljam o tem, kaj bi lahko napisala v blog. To je menda dobro, a ne? Hvala vam vsem za komentarje pod zadnjo objavo, sploh za spodbude, naj nadaljujem s pisanjem, ki moji trenutni zakrnelosti na tem področju dajejo nujno potreben zagon za nadaljevanje :)

Po včerajšnjih sanjah sem se naravnost morala vprašati ključno vprašanje: Kdaj človek ve, da je nečesa preveč? Recimo, da preveč hodi po sejmih ... Mogoče takrat, ko se mu sanja, da pride na sejem, začne postavljati svojo robo in ugotovi, da ima v kufru robo nekoga drugega. Seveda jo vseeno postavi in se nato ves dan trudi zastopati blagovno znamko, ki je sploh ne pozna, niti ni sam izdelal izdelkov. To je eden od primerov. Drugi je na primer, ko se ti sanja, da greš med sejmom na stranišče in ti v tem času nekdo pokrade vso robo s stojnice. Nauk zgodbe: vzemi si kakšen vikend prosto!

In točno to sem naredila ta vikend in je strašno pasalo. Sobotno popoldne smo preživeli (pišem v množini, ker je doma ostala samo Cilka, da je čuvala hišo) pri prijateljih v Šmatevžu. Reci, piši: šest pasjih mrcin in sedem oseb. Prijetno druženje, Florči se je zaljubila v belgijskega ovčarja Garta, za silne dobrote z mize pa sta se oba zahvalila z nedeljsko drisko ;) Razen tega pa je bila prijetna tudi nedelja, ki smo jo preživeli pri Vanijevi mami in sestri. Paše kdaj tudi nič delati!

Me je pa danes doma pričakala pošta s Statističnega urada RS. Prav spraševala sem se, kaj bi radi od mene, ko sem trgala kuverto, da se prikopljem do vsebine. V dopisu so mi na kratko razložili, da so me izbrali v vzorec oseb visoko kvalificiranih ljudi, ker izvajajo statistično raziskovanje z naslovom Kariera in mobilnost doktorjev in doktoric znanosti, in da me vabijo k sodelovanju v spletni anketi. Priznam, da mi je šlo malo na smeh (in mi še vedno gre). Ankete si še nisem ogledala, imam še nekaj časa, lahko pa na kratko podam (priznam, precej cinično) osebno stanje: Hodim peš, pretežno po Sloveniji, moja doktorska kariera pa je na psu.



1 komentar:

  1. Kaj storiti, ko pridemo na vrh, da ne pademo na zobe? Odgovor je v preprostosti. Živimo tako kot takrat, ko še nismo bili na vrhu... Blog o anketi Statističnega urada bo najbolj brana stvar. Udri brigu na veselje!

    OdgovoriIzbriši