Preišči ta spletni dnevnik

četrtek, 22. avgust 2013

Malce verbalne diareje

Imam dve prijateljici, ki sta še posebej vztrajni pri opozarjanju na moje zanemarjanje pisanja bloga. Eno poznam še iz osnovne šole in je zdaj skoraj moja soseda, druga pa je bila na gimnaziji moja sošolka, na faksu pa nekaj časa moja cimra. Prva mi je zadnjič, ko je prišla kupit Sofiklejino zapestnico, v smehu dejala (in v vsaki šali je pol resnice): "Veš, dan ima 24 ur ... če si ga fino razdeliš, boš imela čas za vse, tudi za pisanje ..." In sva se obe zarežali. Druga mi je pred kratkim napisala zasebno sporočilo na FB, da pogreša mojo Besedičnico. Dragi dami, prekinjam svoj blogerski molk (ampak za posledice vsebine na vajino počutje ne odgovarjam)!



Mogoče je res bedno, da se zgovarjam na svoje sejmarjenje, da zaradi tega ne pišem več bloga, sploh zato, ker resnica leži nekje drugje ... v tem, da pogosto, ko me prime, da bi kaj napisala, ne razmišljam ravno o lepih rečeh ali pa vsaj ne o zelo pozitivnih. Velikokrat me kaj jezi ...

Jezi me na primer, da sem poslušala tiste, ki so trobentali, kako je izobrazba ključna, da bom imela lepo življenje, pa se je izkazalo, da bi samo s faksom ali pa celo s srednjo šolo živela s čisto enakim standardom, kot živim sedaj, čeprav se lahko "pohvalim" z doktorskim nazivom. Pa se ga, roko na srce, večkrat sramujem, kot pa da bi z njim ponosno opletala. Je živi dokaz moje naivnosti, čeprav mi ga nihče ne more vzeti ali pa mi vsaj ne more vzeti tistega, kar imam shranjeno med ušesi. A je to bolj Blažev žegen kot pa kakšna zaresna tolažba, sploh takrat, ko kupčkaš položnice in ugibaš, ali bo mesec spet predolg za znesek, ki si ga uspel zgrebsti skupaj.

Jezijo me recimo ljudje, ki so tako strašno zaposleni z drugimi, da si jemljejo celo pravico, da klatijo takšne neumnosti, da bi še najbolj kultiviran in vzgojen človek najraje živalsko pop..., ker ne more verjeti, kaj sliši. Je en model, ki ga s Pixi obe poznava, ki mu gre strašno v nos, da nimava otrok, da ob jutrih šetava pasje mrcine in greva popoldan včasih na potep s kavico. Očitno ga to moti, ker ji je enkrat rekel, da sva lahko srečni, da živimo v takšni družbi, ki nama najino obnašanje tolerira ... Ne vem, kaj je bolj bedno: ali to, da sploh namenja čas razmišljanju o tem, kako midve živiva, namesto da bi užival s svojo družino, za katero se je sam odločil, ali to, da kaj takega dejansko izusti osebi brez otrok, ne da bi pomislil, da obstaja cela množica možnih razlogov, zakaj jih nimava.

Mogoče jih nimaš, na primer, ker:
  • jim ne moreš nuditi življenja, ki si ga po tvojem mnenju zaslužijo, ali
  • ker ne čutiš dovolj močne želje po starševstvu, da bi jih imel samo zato, ker ti tiktaka biološka ura ali jih imajo že vsi iz tvoje generacije, ali
  • jih iz takšnih ali drugačnih razlogov fizično ne moreš imeti.

Konec koncev je pa čisto vseeno, kaj je pravi razlog, ker kolikor vem, nisem dolžna nikomur razen sebi in svojemu partnerju polagati računov o tem, kako sem se odločila glede tega. Do bruhanja me jezijo ljudje, ki niso sposobni pomisliti na nikogar drugega kot nase in ki so sami sebi tako prekleto pomembni, da mislijo, da jim iz ust letijo same modrosti, samo zato ker vrtijo jezik.

In ker me zadnje čase jezi veliko stvari, sem raje tiho, da ne pišem takih blogov. Ker sem potem konec koncev čisto takšna kot tisti, ki se nenehno pritožujejo (in ki me tudi jezijo). ;)


9 komentarjev:

  1. Ti kar pogumno naprej!Saj vem da imaš dobro namazan jezik in močno roko da bo pisala.

    OdgovoriIzbriši
  2. ... dodajam, kar sva že na jutranjem sprehodu s pesi in kavico dorekli: - ali ker imaš občutek, da so na tem svetu ljudje, ki so v starševstvu tako skulirani, kot smo nekateri v ustvarjanju in potepih. Vsakemu svoje. Mešati vlog ni priporočljivo, niti pošteno.

    OdgovoriIzbriši
  3. uuu, končno! :)

    grem od zadaj naprej :D glede jamranja. obstaja jamranje in obstaja deljenje mnenj, razlika je očitna in mislim, da to zmore vsakdo ločit razen, če tega noče...no potem je to njegov problem ;) torej, piši, deli mnenja, ker s tem delaš dobro :D

    otroci...obstaja še en razlog, ki mi je padel na misel, še preden sem se odločila imet svoje...da jih nimaš,ker jih mogoče želiš prikrajšat življenja na tem planetu...in ta misel me vsaketoliko obide tudi sedaj, ko sta tu in se vsake toliko zgrozim v kak svet sem ju poslala...pote je drugič spet tako lepo, da sem vesela, da sta tu...saj človek v bistvi ne ve kaj je prav razen to kar čuti in se mu zdi, da je prav...in meni se zdi prav, da se človek lahko sam odloči ali bo imel otroke ali ne. in da hvala bogu ni nobenega pravila, ki bi govoril o tem ali jih naj ima ali ne. ta fant, ki je tako napirjen proti tistim, ki jih nimajo pa...očitno ima težave torej je treba delat z njim s sočutjem :D

    in še glede izobrazbe...takrat, ko smo se mi začeli "grebst" za "dobre" srednje šole in kasneje fakse, so časi kazali drugače. Se spomnim svojega očeta, ki se je pri 45 letih podal v študij magisterija, ker je seveda potem imel boljšo plačo, boljše delovno mesto, mama pa je imela opravljeno "le" takratno uliteljišče in je sedela v pisarni polni žensk z zlobnimi jeziki. In ravno ona je bila tista, ki mi je najbolj želela, da sama ne bi bila deležna enakega, torej, uči se Tina. Saj ji ne morem tega zamerit, ne? Poleg tega se mi pa zdi, da mi pridejo in mi bodo še nekoč prišle prav vse izkušnje in se glede tega vedno znova čudim, ko se to zgodi ;)

    Upam, da je tvoje absistenca pisanja bloga res mimo, ker nas je očitno več, ki smo pogrešali prebiranje le tega ;)



    OdgovoriIzbriši
  4. Andreja, tudi jaz sem med tistimi, ki komaj čakamo, da kaj napišeš (če se že knjige ne morejo izdajat po tekočem traku ;)).
    Glede izobrazbe - imam samo diplomo, ampak ko sem končala faks, nisem vedela, kakšno je sploh stanje na trgu, kakšne so tarife, da o trženju in ostalih poslovnih vidikih življenja po faksu sploh ne govorim. Torej, izobrazba je že kul, ni pa kul, kako nepraktično so zastavljeni učni načrti. Tako da, ko/če bom kdaj imela otroke, jim bom svetovala, naj se izobražujejo na področju, ki jih res zanima, in se v življenju lotevajo poslovnih dejavnosti, ki so jim v veselje in jim bodo prinesle (vsaj) dovolj za kruh, brikete in streho nad glavo.
    Sicer mislim, da izobraževanje ni stran vržen čas/denar, čeprav je morda v trenutni ekonomski situaciji videti tako. Dokler se bodo vsi izgovarjali na "the krizo" in država ne bo strožje ravnala z neplačniki (ker je neplačevanje računov v poslovnem svetu postal že kar nacionalni šport), je vse skupaj ... mah ... vsaj moralo zbijajoče.
    Poznam tudi trenutke zlaganja položnic in preračunavanja, katera bi lahko morda malo počakala. In pa dni, ko sem se spraševala, če ne bi bilo morda bolje poiskati službo - in bi postala "tajnica, ki zna jezike". Potem se vse nekako pogliha in svoboda odtehta trenutke negotovosti. Plus tega, da je v dvoje lažje.
    Kar se pa tiče otrok - se povsem strinjam. Na (redke) trenutke, ko pomislim, da bi imela malo kombinacijo B & T, se takoj streznim - res ne želim, da bi najin otrok odraščal v kaosu in dobil svojo sobo šele pri 15ih (pa še to morda zato, ker bi mu starša prepustila spalnico in posteljo zamenjala s kavčem v dnevni), in posluišal starša, kako zvečer debatirata o tem, da je mesec spet predolg.
    Pa še to - tudi če pišeš o sivih plateh življenja, te bom(o) vseeno z veseljem brala(i) - tudi to spada zraven. Potem boš pa še kup podpornih komentarjev dobila in boš boljše volje :)

    OdgovoriIzbriši
  5. Avtor je odstranil ta komentar.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Se strinjam z ostalimi le piši ker se marsikdo najde v takšnih zgodbah. Kar zadeva izobrazbe, kužkov in otrok pa vsak odloča o svojem življenju kako in kaj bo naredil. Tisti, ki skušajo zadostiti merilom družbe so lastni ujetniki svojih življenj sploh če niso pripravljeni na takšno življenje. Vsak ima svojo izbiro in piše svojo osebno legendo :)

      Izbriši
  6. Ja, lepo si napisala. Življenje je tako, pisano in sivo in si malo gor in malo dol...
    Ljudje imajo začuda radi, da stvari potekajo po nekem kopitu. In če malo lezeš ven iz povprečja, si dvakrat podčrtan z rdečo in je opomba že skoraj nujna, se ti ne zdi? :D
    In glej ga zlomka, ko že misliš da ni na obzorju več nobene razpoložljive tematike za obdelavo se hitro najde kak gospod ali pa gospa, ki bi rada malo svojih življenjskih dognanj servirala drugim, pa čeprav naključnim mimoidočim...
    Piši,le piši dalje, dr. Besedičnica ;)

    OdgovoriIzbriši