Preišči ta spletni dnevnik

sobota, 30. junij 2012

Andaluzijska gurmanka

Danes dopoldan sva se s Florči, na povabilo Vasilije in Santa, udeležile že drugega hrtjega divjanja ta mesec. Tokrat na gigantskem poligonu v Lokrovcu. Na poti do tja mi je gospodična, ki ima "samo" osemnajst kilogramov, na sprednjem sedežu zlezla v naročje, ker se je prestrašila klime, ki je pihala vanjo tam pri nogah. Še dobro, da nismo srečali kakšnih policajev ... Je pa fino stopiti iz avta, ko se temperatura zunaj nevarno približuje številki 30, noge imaš na sveže namazane s kremo za sončenje, na njih ti pa deset minut ždi oranžna kosmata zverina :D Zgledala sem kot kakšna orangutanka, z dolgimi oranžnimi dlakami po bedrah ...

Nekaj galgotov je že bilo tam, o imenih spet ne morem govoriti; razen Mo, ki jo poznam že iz parka, in Santa, je bilo čisto preveč pasjih duš, še od lastnikov nisem uspela izvedeti imen, vsaj ne od vseh, sicer pa sem imela čisto preveč dela s tem, da sem skušala izslediti svojo ciganko, ki je že drugič dokazala, da ji je bolj kot hrtja družba na teh divjanjih fino to, da imajo poligoni ponavadi vsaj nekaj dreves, grmovja ali temu podobnega šavja, kjer je tako čudovito rovariti in raziskovati ... Po nekaj krogih z ostalimi je vedno znova izginjala med drevesi, da sem slišala samo šelestenje, potem pa dolgo nič, čez čas pa se je prikazala na koncu, kjer je sploh nisem pričakovala. Divjanje se je končalo z manjšo nezgodo, očitno je na nekaj ostrega stopila, ker je do mene pritekla s krvavo sprednjo taco. Prijazna gospa, predsednica kinološkega društva, ki nam je omogočila, da so naše mrcine tam divjale in si dajale duška, je rekla, naj ji sperem taco v koritu za društveno hišo. Dvignila sem jo noter, in ko smo sprali kri, vse skupaj sploh ni bilo več videti tako grozno. Med blaznicami je imela majhno ureznino, a je kri po spiranju takoj nehala teči, doma smo jo očistili še z jodom in namazali z bepantenom, zdaj je skoraj že čisto ok.

In kot pravi moj možek, sem se zadnje čase spremenila v pozabljivega sangvinika, kar se je nekako uspelo potrditi tudi danes, ko sem ponovno vehementno odšla na zanimivo srečanje brez fotoaparata, tako da vam žal ne morem postreči prav z nobeno fotko. Mogoče mi bo uspelo kakšno dobiti od Poloninega moža, ki je fotkal štirinožne norce, ko so se zabavali.

Preostanek dneva smo prespali, bilo je čisto prevroče za karkoli drugega, ko pa se je sonce spustilo in je žega za spoznanje popustila, sva jo peljala na en krog, lulat in kakat ... pa brodi nekaj po travi, potem pa jo vidim, da nekaj žveči, nekaj palčki podobnega in črnega. Rečem ji, naj pusti in ji vzamem tisto iz ust. Izkaže se, da si je privoščila posebno specialiteto: na soncu sušenega deževnika, ki sem ji ga takoj vrnila nazaj, nekaj korakov kasneje je našla še enega, ki ga je z enakim užitkom požvečila.

Ta prava je, res! Individualistka, skrajno radovedna, včasih totalni klovn, drugič sploh ne veš, da jo imaš, ko ima svoje "žute minute", skače kot podivjana mula/kenguru/srna, trmasta in samosvoja, posebna po izgledu ... jep, to je moja andaluzijka :D

Ni komentarjev:

Objava komentarja