TUDI DELOVNI PSI NISO IMUNI NA ČLOVEŠKO HUDOBIJO
ALI KAKO JE PREHITRO ODŠEL MOJ BUSHY
Če bi vsaj malo slutil, kako se bo končal tisti dan, ko smo se s frendi odločili, da gremo na piknik s kopanjem na obalo, bi mogoče ostal doma, ampak takšnih namigov po navadi ne dobimo, vprašanje pa je tudi, če bi jih upoštevali, ker bi potem lahko vse dneve ždeli doma, da bi se izognili morebitni nesreči …
Pod kampom na Belvederu smo blizu morja našli lep prostor, kjer smo si nekaj spekli, Lixa, moja posvojenka iz zavetišča, reševalka, in Bushy, dolgodlaki prinašalec, reševalni pes v nastajanju, sta bila seveda zraven. Tudi eden od prijateljev je imel zraven svojega psa, prav tako reševalca. Preden smo nameravali oditi domov, sem z obema mrcinama šel še enkrat v vodo. Bushy je vmes izplaval in raziskoval obalo, ampak ni odšel daleč, ker mu tega nikoli nisem dovolil. Ker je bil mlad in občasno temu primerno »neumen«, sem ga imel stalno na očeh. Ko sem opazil, da nekaj vohlja po tleh, sem ga tako poklical nazaj k sebi in priplaval je nazaj v vodo. Čez kakšno minuto, dve sem videl, da mu iz nosa sili nekakšna pena. Pomislil sem, da je to od slane vode, ki jo je nekajkrat poskušal piti, zato sem ga spravil iz vode. A potem se je šele začelo … bruhanje, driska, še več pene … Nisem vedel, kaj točno se dogaja, a vedel sem, da je resno. Fantom sem rekel, da bom zaštartal proti kampu do dežurnega veterinarja, oni pa naj spravijo skupaj stvari in pridejo za mano. Eden je šel z mano in mi pomagal pri nošenju. Bushyja sem si zavihtel okrog vratu in začel teči v hrib, da čimprej pridem do pomoči zanj. Hitel sem, kolikor se je dalo, in upal, da se bo dobro končalo. A Bushyjevo stanje se je slabšalo … Par z majhnim psom, ki sem ga srečal na poti, me je spremljal do vrha, pomagal mi je s klici okoliškim veterinarjem, pa mu ne bi bilo treba.
Kakšne pol ure sem rabil do vrha, bil sem izčrpan od vročine in izmučen, tudi zaradi Bushyjeve teže (okrog 30 kg). Končno sem stal pred veterinarjevo hišo, a ga seveda ni bilo tam. Bushy je bil v krčih, bruhanje in driska nista ponehala. Opazil sem cev za vodo na dvorišču veterinarske postaje in stekel tja, da ohladim psa, kot so nas učili na tečaju za reševalce … treba je zožiti žile, zmanjšati pretok krvi, umiriti utrip … njegove sluznice so postajale blede, bil je vedno bolj neodziven … Moral sem ohladiti tudi sebe, zato sem se polil z vodo iz cevi. Iz hiše je stopila ženska in začela tuliti name, ali sem se prišel tuširat na njihov vrt in kako si drznem kar vzeti vodo, ne da bi vprašal.
»Gospa,« sem ji rekel, »nujno je, a ne vidite, da pes umira?«
Ženska je zavila z očmi in siknila: »A mislite,
da je to prvi pes, ki tule umira in se trese?«
Lahko bi ji povedal marsikaj, za začetek to, kaj
si mislim o primerkih, kakršen je ona, a sem imel pomembnejše opravke ...
Veterinarja nismo dočakali, niti ga nismo pretirano dolgo čakali, ker smo tako samo izgubljali dragoceni čas. S kolegi smo se odločili, da se kar najhitreje odpeljemo proti domu. Ustavili smo se na Ravbarkomandi, skočil sem po pol litra mleka, da bi ga dal piti Bushyju, a ubogi revež ni zmogel narediti niti požirka, jezik ga ni ubogal, tudi požirati ni mogel več. Dali smo ga iz avta na šotorskem krilu, kjer je ležal, polulal se je in kmalu zatem mu je odpovedalo srce … Nagonsko sem ga začel oživljati, 15/2, kakor so nas učili, s kolegom reševalcem sva se izmenjevala in izvajala oživljanje več kot 10 minut. Potem sva se bila prisiljena ustaviti in si priznati, da je Bushy podlegel. Razjokal sem se kot mali otrok in nisem bil edini. Zavil sem ga v šotorsko krilo, ga dvignil v naročje in se usedel v avto. Tako sem ga držal vse do doma. Drugače mu nisem mogel več pomagati.
Billy King, po domače Bushy, moj črni bučman je bil star komaj eno leto in tri mesece. Čez mesec ali dva bi bil pripravljen za svoj prvi izpit za reševalnega psa. Šolal sem ga, odkar sem ga dva meseca starega pripeljal domov. Vanj sem vložil ogromno svojega prostega časa, veliko truda, denarja in potrpežljivosti. In to z veseljem, saj je bil pes z neverjetnim potencialom, s strašno voljo za delo in učenje. Verjetno bi lahko marsikomu rešil življenje, sodeloval v marsikateri reševalni akciji, a je žal moral prehitro na drugo stran mavrice …
Svinjarija, ki se je zgodila, je spet znova potrdila, da si nekateri ljudje zaslužijo to ime, nekateri pa niti kakšnega živalskega vzdevka ne, ker bi to bila kvečjemu žalitev za tisto žival … In svinjsko je, da kljub znanju ne moreš narediti ničesar … da si nemočen. Ko sem govoril z veterinarjem, je ta rekel, da bi Bushyjeve simptome lahko pripisali tudi preveliki količini popite slane vode, ampak spiti bi jo moral skoraj pet litrov. To pa je bilo nemogoče, ker je bil ves čas ob meni in ni imel priložnosti polokati toliko vode … Druga opcija je, da je požrl strup, ki je ležal tam, raje ne razmišljam, za koga … Ne bom razlagal, kaj bi naredil tistemu, ki je bil takšen »frajer«, da ga je pustil tam, ampak lahko mi verjamete, da se mu ne bi zgodilo čisto nič lepega! Nastavljati strup v naravi, kjer lahko nanj nabaše kdorkoli, je neodgovorno in barbarsko!
Dejstvo je, da mojega Bushyja ni več, in s tem se pač moram sprijazniti. Ne morem pa se sprijazniti s hudobijo, ki smo je sposobni kot domnevno najbolj razvita rasa. Tega ne morem razumeti, ravno tako kot ne morem zavrteti časa nazaj in spremeniti tega, kar se je zgodilo. Lahko pa povem to zgodbo, v upanju, da bo zaradi tega umrla kakšna nedolžna pasja duša manj! Dragi moj Bushy, počivaj v miru!
