Krvavi noski

Preden se lotim opisovanja horor nadaljevanke današnjega dne, naj povem, da ima Zofi zdaj novo nočno finto. Zbudi se nekje med tretjo in peto, ker jo tišči lulat. Ko s tem opravimo, pa noče več spat v boks, ampak se usede pred kavč, da bi kao raje spala tam. Seveda gre nazaj v boks, ampak se prav vsakič še nekaj minut razburja s cviljenjem in zelo glasnim prestavljanjem po svoji spalnici :D

Pa preidimo na glavno temo ... danes sem se namesto ob pol sedmih zbudila že ob šestih in se na sprehod odpravila pol ure prej. Ninč mi je napisala, naj grem kar naprej, da naju bosta z Lyro dohiteli. In sva res šli. Sprva je kazalo, da bo šlo do Špice (kjer jo spustim s povodca) vse gladko, ampak je nekje pri domu upokojencev dobila prvi napad trme, tako da sva se rahlo valjali po travici, da se umiriva, kar je bilo potrebno potem do bazena še nekajkrat ponoviti. Potem sem ji metala žogico, ki jo je bolj ali manj zainteresirano prinašala in iskala, dokler ni padla v Savinjo, kamor se mi nekako ni dalo, sploh zato, ker sem imela v nahrbtniku še eno :D Nekje pri betonarni, ko sva se z Zofi že vračali, zagledam Lyro, ki navdušeno hiti proti nama, nekaj metrov za njo še Nino. Nina je rekla, da je Lyra že pri bazenu zavohala najino sled in je tekla kakšen kilometer naprej kot nora, da naju dohiti, a si je potem premislila in prišla nazaj do Nine :D Zofi se zmeša od veselja, ko zagleda svojo BF, in takoj začneta s svojo (za moje pojme precej grobo) igro. Midve čvekava in hodiva, dokler ne opazim, da sta obe psički čisto krvavi po gobčku, Zofi celo pa tačkah. Kar stisnilo me je. Nobena od njiju seveda ni niti trznila, igrali sta se naprej, kot da se ni nič zgodilo. Jaz sem bila verjetno čisto bleda, Nina pa presenečena in seveda bistveno bolj kul od mene, kakor ponavadi. Ugotoviva, da je Zofi s svojimi mlečnimi čekani verjetno ruknila Lyro v smrček. Pogledava od blizu in nikjer ni nič videti. Ni ji manjkalo pol noska ali kaj podobnega, niti ranice ni bilo nikjer, kar je bilo glede na količino krvi precej presenetljivo. Takoj sta obe šli na povodec, jaz kot pasja mama sem seveda bila čisto zgrožena, ker se Zofi ne zna lepo igrati. Malo čudno sta naju gledali, češ kaj se zdaj greva ... a sem imela nenadoma kar dovolj.

Malo pred bazenom Nina predlaga, da bi šli dol k Savinji na plitvino s kamenčki, da bi se psički malo skopali. Zgledali sta nekako tako kot psi, ki jih uporabljalo za borbe (če malo pretiravam, ampak kri na skoraj belem psu je presneto rdeča!). Ideja se mi ni zdela slaba, zato začneva zavijati proti bregu, ko nenadoma zagledava kakšen centimeter in pol debel kačji zvitek, ki se prešerno sonči na kamnu. Mislim, da še nikoli nisem bila tako hitro na zgornji potki. Kopanje v Savinji bo pač moralo počakati na kdaj drugič! (doma sem po raziskovanju ugotovila, da je kača najverjetneje bila kobranka, nestrupena kolegica, ki živi ob vodi, ampak moram priznati, da bi se verjetno ustrašila tudi slepca - kače res niso moje najljubše živali :S)

Vtis sprehoda je Zofi popravila nekje pri jezu, ko je Nini demonstrirala, kako se je včeraj naučila hoditi po zadnjih tacah (za piškot seveda). Mogoče jo bomo zdresirali in zaposlili v kakšnem cirkusu!

Rastemo kot konoplja

Zdaj je že mesec dni, odkar je Zofi članica našega gospodinjstva, in da naredim kratko obnovo, je stanje takšnole: pohištvo je še celo, z izjemo kuhinjskega podboja, ki je čisto spodaj, v neposredni bližini Zofine posodice za vodo, rahlo nacveten, a zdaj premazan s čilijem, zato ga pusti pri miru; od vseh trenirk, ki jih premorem, so tri strgane (ena na kolenu, dve pod kolenom, nekje pri gležnju), strgan je tudi rokav edine mikice z zadrgo in kapuco, ampak bo še dobra za pasje sprehode; verjetno ni koščka parketa, ki ga ne bi vsaj enkrat polulala (malce pretiravam, tu in tam se kakšen še najde), in mislim, da še v življenju nisem tako pogosto prala (istih cot) :D; padli smo v eno jamo, dvakrat v Savinjo, drugih večjih incidentov (še) ni bilo;

Nina je danes rekla, da Zofka postaja iz buhteljčka, kakršen je bila na začetku, mali špagetek, in res je precej zrasla in se potegnila. Zdi se mi, da so jo same noge, in ko spi na svoji blazini v kotu kavča, kar ne morem verjeti, kako velike šapice že ima :D Zna ti spiti živce v sekundi, a te prav tako hitro tudi nasmejati. Včeraj, ko sta bila zjutraj na sprehodu do visečega mosta z Vanijem, je izumila novo igro med hojo na povodcu. Vmes je super narediti kakšen preval naprej in potem nadaljevati pot, kot da se ni nič zgodilo, da le ni preveč enolično ali bognedaj dolgočasno :D Prav tako je pol poti do visečega tekla ob Vaniju, in rekel je, da je imela takšen ponosen in blažen izraz na svojem pasjem obrazu.

Toni, Ninin mož, je zadnjič izjavil, ko jo je za pet minut vzel na kratek sprehod na povodcu: "Res je, da si terier, a se mi zdi, da bo še pes iz tebe." In tudi meni se tako zdi :D :D

Priprave, poroka in Zofka v jami

Čudovita sobota. Perfektno vreme, ne premrzlo in ne prevroče. Po petkovi pekovski tlaki, ki je trajala dvanajst ur (raje na razlagam, kaj vse smo pekle), smo se v soboto dobile ob desetih. Treba je bilo namazati, obleči in sfrizirati nevesto ter namazati še eno družico, sebe sem namazala že pred tem. Mož je odpeljal zverinico na dolg sprehod, da smo imele mir ... Pridružili sta se nam še dve svatinji, da je bilo bolj zabavno, in četudi se je naenkrat znašlo na kupu pet babnic, to ni imelo večjega vpliva na vremenske razmere, kot sem že rekla, vreme je zdržalo!

Na urad smo prispele, kakor se spodobi, modno skoraj prepozno. Vsi so že nestrpno pričakovali nevesto, ki je bila mimogrede (in ne pretiravam) osupljiva. Ne bom pozabila Tonijevega obraza, ko je prišel do nje in jo poljubil :D :D (čeprav je bil večino časa, ko smo šivale obleko, zraven, je bil končni rezultat z make upom in nafrfuleno pričesko ter zlatimi balerinkami in okroglim šopkom na dan THE le nekaj povsem drugega). Matičarka in pooblaščenka sta nas že čakale, dejstvo, da je bil hkrati še praznik, pa je imelo za posledico dejstvo, da v mestu ni bilo prav nobene gneče, kar je bilo po svoje prav O.K. Gospa Aleksa je govorila iz srca. Obred je bil lep, četudi kratek. V veselje mi je bilo videti Nino in Tonija pred sabo, kako sta se vmes nekajkrat zaljubljeno spogledala, kako prijetno vznemirjena sta bila oba, da postajata mož in žena :D In zdaj sta, mož in žena, gospod in gospa Arlič!

Potem je bilo treba precejšnje število ljudi in ogromne količine hrane prepeljati na piknik prostor na Sv. Štefan pri Šmarju. Prav hecna povorka smo bili. Približno petnajst avtomobilov, na začetku Toni v path finderju z belimi baloni, ki so med potjo počasi odpadali kot kakšno jesensko listje :D Na "placu" so nekateri že bili pridni, pujček je bil že pripravljen, ostalo meso se je že peklo, miza je bila že skoraj pogrnjena.

Poleg svatov in otrok so se pridružili še štirinožni prijatelji, ja, tudi Zofka. Sprva je bila nekoliko nezaupljiva do Teddija, potem pa sta hitro postala dobra prijatelja, Lyro in Pascala je poznala že od prej. Da ne govorim, da so dejansko bili v pasjih nebesih, saj je kosti kar mrgolelo, ljudem pa je tudi kar naprej nekaj "padalo" s krožnikov :D :D Seveda pa Zofi ne bila Zofi, če ne bi poskrbela, da mi je skrajšala življenje za kakšnega pol leta ...

Čeprav mi je Nina večkrat rekla, naj neham venomer paziti na psa, je bilo to lažje reči kot narediti ... Z enim kotičkom očesa sem jo skorajda neprestano spremljala. Dokler je naenkrat nisem več videla. Da najprej opišem, kje se je piknik odvijal. Hostica. Pred hostico "kozolček", pod katerim so bile mize, zraven pa lovska kočica, tista s streho do tal. V hostici latrina z obveznim srčkom. Torej Zofke kar naenkrat nikjer. Vidim Lyro in ostalo pasjo druščino in odpravim se pogledat za lovsko hišo, kaj se dogaja. Tam je vsekakor ni bilo. Pokličem jo prvič, nič. Drugič. Nenadoma zaslišim lajanje, gledam proti hosti, a se mi zvok zdi nenavaden, kot da prihaja od nekod globlje. Skušam fokusirati, od kod točno prihaja in kar nočem si priznati, da se lajanje razlega izpod hiše, ki je zadaj kakšnih dvajset centimetrov dvignjena od tal. Sklonim se v pričakovanju, da je splezala spodaj in se nekako zagozdila, a se mi v grlu kar nekaj zadrgne, ko pod hišo zagledam jamo. Niti sanja se mi ne, kako je globoka, mi je pa povsem jasno, da je Zofka tam spodaj. Kar vidim jo, kako pride za hišo, zagleda špranjo pod njo, si reče: "No, tole bi pa lahko bilo zanimivo. Grem pogledat, kaj je spodaj." In potem ji zmanjka tal pod nogami. Bleda se prikažem izza hiše in kar prvi osebi, Ninini sestri Maji povem, da je padla v luknjo. Maja je takoj tam, skuša ugotoviti, ali lahko zleze pod hišo in jo potegne ven, a ni osnovnih možnosti. Vaniju punce povejo, da sem jaz nekam resna in gre po Tonija, ki gre po Jožeta, ki nam je priskrbel ta prostor. Še njemu razložimo situacijo. "Nič skrbet," reče, "takoj jo bomo rešili." Pasji mami pade kamen (olajšanja) na palec. Jože v hiši dvigne dve deski in lajajoča Zofka nas pričaka v meter in pol globoki jami od temeljev pod leseno kočo. Cela, brez zlomov, mogoče le za spoznanje prestrašena. Bogatejša za izkušnjo in upam, da tudi modrejša. :)))

Čudovit dan se zaključi okrog osmih, ko se končno priklatimo domov in utrujeni kmalu zaspimo. Uspelo nam je! Nevesta je zadovoljno srečna, o tem me prepriča njeno zahvalno zasebno sporočilo na FB-ju. Namen je dosežen. Aleluja.

Čisto resna zona somraka

Danes sicer nisem nameravala pisati bloga, ker sem čisto preveč ckrnjena, ampak enostavno si ne morem pomagati, da današnje dogodivščine ne bi delila z vami ...

Okrog sedmih se odpravim na sprehod z Zofko. Videti je bila vesela, da greva ven. Na proti do III. osnovne se pred kafičem pokaka, njeni drekci so ležali v razmaku dveh metrov, kar je vedno znova zabavno spravljati v vrečko, še posebej če niso v izrazito trdem stanju :D

Nato se odpraviva dalje, a ne prideva prav daleč, ker dobi gospodična spet napad agresije. Začne me gristi za hlačnico, zraven renči, zato za začetek nekoliko cuknem povodec, a ne zaleže niti malo, primem jo za "šijek" in jo dvignem, rahlo stresem in ji rečem NE, ko pa jo dam na tla, se kot kakšen jojo spet zažene v mojo nogo. Skušam doseči vsaj sekundo normalne hoje, da lahko kliknem, jo nagradim in ji preusmerim pozornost, a dejansko ni bilo kaj hvaliti, če me razumete :S Ne vidim druge, kot da jo položim na bok, z eno roko za vratno mišico, z drugo držim zadnji del telesa. Še leže nori, skuša zagrabiti karkoli, in ker ne najde ničesar drugega, besno grize travo, na kateri leži. Po nekaj minutah se umiri, očke ne zgledajo več nore, zato jo spustim, da greva dalje. A seveda bi to bilo preveč enostavno. Zgoraj opisana zgodba se še enkrat ponovi, grizenje, ki se mu tokrat pridruži še lajanje, da jo nemudoma še enkrat položim na bok. (Mimogrede naj povem, da mi je vedno, ko se to dogaja, še vedno totalno bad, mukoma se trudim ostati mirna in ne zgubiti živcev ...) In v tem stanju razburjenosti in peklenskega truda, da umirim zverino, se začne z okna na nasproti strani ceste name histerično dreti neka ženska: "Poglejte, smrkavca, kako muči malega psa! Nehaj ga pretepati, kaj mu delaš?! Policijo bom poklicala!!!!" (ženska skratka kriči kot obsedena, kar seveda niti slučajno ne pripomore k moji mirnosti, ali Zofkini, če smo že ravno pri tem; sem v fazi, ko se od razburjenja tresem, kar pomeni, da se mi že nabirajo solze) Obrnem se k kričeči vešči in ji zavpijem nazaj: "Gospa, za sebe se brigajte!", kar mogoče niti ni najbolj pametno, ker še bolj znori in mi spet začne groziti s policijo. Moja posoda potrpljenja je seveda že zdavnaj polna, zato strahovito zakričim nanjo (a še vedno jo vikam, za razliko od nje), naj se spoka noter in že pokliče to policijo, drugače pridem jaz gor (hkrati se čudim, kaj prihaja iz mojih ust!). Zdaj se že tako tresem, da nimam šans, da umirim psa. Zgrabim telefon in med tem, ko ženska še vedno zelo glasno sika name in me Zofka napada kot blesava, pokličem Vanija in mu uspem reči le to, med ihtenjem, ker je pa mera zdaj totalno polna, naj takoj pride do III. osnovne. Potem zvlečem Zofko do ograje pri vhodu, kjer se nenadoma čudežno umiri, se uleže in tako počakava Vanija.

Vsi trije gremo na skrajno prijeten sprehod, ki traja dve uri, Zofka po šolsko hodi poleg, ko je spuščena, teka za tenis žogico, ki ji jo mečem, in domov pridem umirjena in odločena, da nekaj dni ne bom šla po tej vražji ulici, kjer se ne ve, kdo je bolj nor.

Izpoved obupane "pasje mame"

V prvem tednu, ko sva dobila Zofko, nama je nekdo rekel, da družine, ki si nabavijo psa, ki po pol leta življenja s kosmatincem ne grejo narazen, postanejo močnejše. Trenutno se zdi, da mi kmalu ne bomo več družina (mogoče čisto malo dramatiziram, ampak zares čisto malo). Vaniju popuščajo živci, tudi jaz sem že pošteno utrujena, Cilka in Zofka pa nikakor, da postaneta najboljši prijateljici.

Današnji popoldanski sprehod je bil spet katastrofa. Domov sem prišla še z enimi raztrganimi hlačami in z rahlo naglodano samozavestjo. Najprej sva se spopadali za Savinjo, ko mi je na vsak način hotela odgrizniti del meč, ko pa se je končno nekoliko umirila, da sva lahko začeli približno normalno hoditi, pa sva srečali dva mala staforda (stara pet tednov, pa sta bila skoraj tako velika kot Zofi), in ker se gospodična z njima ni mogla igrati tako dolgo, kot si je zamislila, se je odločila, da mi bo vsej Stanetovi delala sramoto. Renčala je in me hotela gristi, da je bilo vse, kar sem lahko naredila, to, da sem jo držala za celo dolžino svoje roke stran od sebe na zelo kratkem povodcu, da je namesto po vseh štirih skakljala po zadnjih dveh nogah kot kakšen stekli kenguru, za mano po so hodili trije mulci in se na ves glas krohotali. Eden od njih je izjavil, da več kot to pa ni. In sem se morala kar strinjati z njim. Le da se meni ni zdelo niti približno tako zabavno kot njim. Pred lekarno sem jadrno zavila proti tržnici. Ob šestih popoldan je tam kot na pokopališču, nikjer žive duše, kjer sem po moško umirila Zofko, da sem jo prilepila na tla ter jo z roko "ugriznila" za vrat in jo držala tako dolgo, da se je nehala upirati in se je končno vdala. Vsaj do doma sva prišli kulturno. Desno roko imam do komolca prepredeno z risi od njenih krempljev, kup strganih hlač pa se veča in veča. Na trenutke se tudi jaz vprašam, česa točno naj se veselim v zvezi s psom, kot je danes v mešanici obupa in togote izjavil moj dragi (dodal je še: mogoče tega, da bo maturirala??), a ko se mala zverina umiri in te pogleda s temnimi očkami, je že vse pozabljeno.

Ko zmanjka časa ...

Ljudje me sprašujejo, kje so blogi. Odgovor: ni bilo časa. Mogoče kdo misli, da je to izgovor, a tokrat prav zares ni. Dela v izobilju, Zofka polna energije, prvi resni spopadi med mačko in njo, izpolnjevanje nalog prve družice in priče za Ninino poroko (izdelovanje poročnega šopka, šivanje obleke, načrti za poročno pojedino ...)

Včerajšnji večer dekliščina. Koncert Siddharte. Nepozabno. Fantje so se potrudili kot vedno. Glasbena gosta Josipa Lisac in Laibach. Nad stadionom grozeči oblaki, ki na koncu le popustijo glasbi in energiji množice. Odlična družba. Zelo na kratko: popoln večer. Nedelja in že delam. Nekoliko sem na slabem glasu, konec koncev znam nekaj njihovih komadov na pamet in treba je bilo peti. Zelo naglas :D, drugače ni ok.

Zofka ima na nosu nad smrčkom prvo brazgotinico od mačkinega kremplja. Na to nisem ponosna. Mogoče bi jo lahko preprečila, mogoče jo je morala "fasati". Nisem povsem prepričana. Vsekakor mi ni všeč, da se pretepata. Enkrat izziva ena, drugič druga. Kdo je zares kriv, je težko reči. Želim si, da bi se umirili. Da bi se vsaj tolerirali ali še bolje, izogibali druga drugi. Nenehno ju je treba nadzirati, da se ne znajdeta sami v kakšni sobi. Zaenkrat imam občutek, da ima absolutno premoč mačka, čez nekaj mesecev, ko Zofka malo zraste, pa se lahko vse obrne ... Ni mi prijetno, da je stanovanje postalo občasno bojno polje!

Po Metkinem nasvetu (z možem sta vzgojila tri svoje PRT psičke in dva krdela mladičkov) sva začela uporabljati kliker. Klik, nagrada. Opazuješ dobro obnašanje pri psu in ga nemudoma označiš s klikom, potem pa nagradiš (s hrano, igro, božanjem). Imam občutek, da je hoja v trenutkih, ko ima svoje napade ponoritisa na povodcu, zdaj veliko bolj znosna, takoj ko namreč za trenutek hodi normalno, kliknem in jo nagradim. Zdi se mi, da veliko hitreje spet začne normalno hoditi poleg. Vsekakor bo potrebovala dosledno vzgojo in konkretno vodstvo, drugače bova midva dobila vodjo na štiri nogah. Tega si pa nihče od naju ne želi.

Predčasni mrk

Pri nas smo mrk imeli nekoliko predčasno, že včeraj, in kot se vam verjetno že svita, ni bil lunin, ampak Zofkin ... toliko enega renčanja in grizenja še svoj živi dan ne. Tema je začela padati po popoldanskem spancu, višek pa je dosegla nekje ob petih, ko sva se odpravili na sprehod. Prišli sva s Kocbekove točno to gledališča in niti koraka dlje. Napadala me je neprenehoma, z dvema svetlima trenutkoma, ki sta trajala točno tri minute, ko je celo prinašala žogico.

Človek se sploh ne zaveda, kako občutljiv organ je naša koža, dokler te barakuda na začopati za roko in ti s tistim veliki ostrim sprednjim mlečnim čekanom razpara del dlani. Potem je tako prekleto težko ostati miren in odločen, kot pravi Cezar, ima te, da bi jo nagačil in dal na polico, za večni mir, a to seveda ne gre tako, in zato se potrudiš in vmes malce sopihaš in si na vse kriplje prizadevaš, da njenih togotnih izpadov ne bi jemal preveč osebno. Ljudje smo znani po tem, da večino stvari jemljemo osebno, in ko ti ga pesek takole sračka, si skoraj ne moreš pomagati, da ne bi vsaj za delček sekunde pomislil: "A tako, to je zato, ker te hranim in pazim na tebe in te ob večerih čohljam po pegastem trebuščku ..."

Veterinar Rok mi je v ponedeljek rekel: "To bo pa petnajst let adrenalina." Priznam, da se je modri rek, da gram prakse odtehta tono teorije, spet izkazal kot zelo resničen. Lahko prebereš na tisoče knjig o vzgoji psov in pogledaš vse možne oddaje, ko pa se znajdeš pred mlečnimi čekani male piranje, vse tisto znanje bore malo zaleže. Le v redkokateri knjigi je napisano, kaj narediti, ko ima mala zverinica svoje nenadne napade besa, pomagati si moraš kar sam, kakor veš in znaš. Včeraj, na primer, sem se borila, da ostane cela vsaj tretja trenirka, prvi dve sta namreč že preluknjani :D

Okus včerajšnjega poloma je popravil današnji jutranji sprehod po gozdu. Celo tako sem se opogumila, da sem jo spustila s povodca. Gospodična je brez povodca veliko bolj pridna kot z njim, vsaj v gozdu, po mestu je ravno ne bi imela brez njega, da ne konča pod kakšnim avtom ... Od mene se je oddaljila največ pet metrov, potem pa je priskakljala bliže. Zdaj spi, z glavo na moji nogi, očitno nekaj sanja, ker ji telo trza, upam samo, da nima kakšne more, ki jo bo potem udejanjila na večernem sprehodu :D

A to je bilo to? je rekla Sophie in se polulala ...

Ob enajstih smo se napotili proti Zvitorepki. Drugo cepljenje proti nalezljivim boleznim in njen prvi obisk z nama pri živinozdravniku. Po nasvetih lastnikov psov in knjigah, ki sem jih utegnila prebrati, sva poskrbela, da je bil izlet do tja prijeten, da smo se od doma odpravili nekoliko prej in si tam vzeli še deset minut za ovohavanje in raziskovanje okolice ter celo kratko druženje z zlato prinašalko, ki je popila hladilno tekočino in je pred Zvitorepko čakala na infuzijo. Nekajminutno čakanje v čakalnici je hitro minilo, sploh ker je bila glavna atrakcija strank in je bila deležna nenehnega občudovanja in prijaznega božanja, katerega se seveda nikoli na brani, četudi tistega, ki ji namenja nežnosti, skoraj praviloma vsaj rahlo pogrizlja (barakuda, pač).

Bajsika ima tri kilce in sedemdeset dek. Zdaj mi je popolnoma jasno, zakaj lahko spet oblečem hlače, ki jih že nekaj let nisem spravila na rit in zakaj so moje roke nekoliko bolj mišičaste kot prej. Na vsakem sprehodu jo je treba vsaj pol ure nositi, in ker navadno niti slučajno ni čisto pri miru, to situacijo samo še oteži.

Sledil je sistematski pregled s cepljenjem. Dala sem jo na mizo. Sprva je bila rahlo nesigurna, ker ji je drselo, a je kmalu ugotovila, da nič več ne drsi, če da prostor, zato je to tudi storila (in obraz pasje mame je zasijal od ponosa :D :D) in mirno počakala, da je gospod doktor napisal nekaj podatkov v njeno kartoteko. Pregledal ji je zobke in komentiral, da je prava piranja, poslušal srce, pretipal bezgavke, ji zmeril temperaturo, kar je prenesla nadvse stoično, ne da bi sploh trznila (spet je obraz pasje mame zasijal :D :D). Za konec je mirno prenesla še pikico, in medtem ko sem plačevala, se je pred Zvitorepko polulala in za povrh naredila še kupček.

Pobegla terierka ali klovnesa na delu

Popoldanski sprehod se je prelevil v skorajšnji srčni infarkt. Hodiva midve z Zofko tam nekje za Savinjo okrog doma upokojencev, o jutranji občudovanja vredni hoji poleg nikjer niti sledu (sem slutila, da sem se prenaglila s pretirano hvalo :D), ko se gospodična nekako izmuzne iz oprsnice (ima najmanjšo možno, pa še ta ji je nekoliko preohlapna), v peti prestavi zašprinta po hribu proti Savinji in izgine v vodi. Tako me je presenetila, da je nisem zmogla niti poklicati, samo stekla sem za njo, in ko sem jo dohitela, je šefica že priplezala iz vode in se pripravljala na drugi skok (da ne bo pomote, v vodo ni šla tam, kjer je kamenje. Še ravno pravi čas sem jo prijela za oprsnico in jo seveda pošteno okregala. Ne toliko zaradi tega, ker je šla v vodo, ampak ker jo je tako nonšalantno pobrisala. Zgleda, da je začutila, da jo je pokronala, saj se je najprej usedla, potem mi dala taco, nato prostor in za povrh še "roll over", ne da bi ji jaz karkoli od tega ukazala. In kako naj bo potem človek jezen ali slabe volje ob takšni klovnesi???

Pametni berejo, pridni pa ubogajo

Zofi počasi ugotavlja, da pri naši hiši ne more biti šefica. Nočem se prenagliti in si delati kakšnih utvar, da je njene trme konec, to bi bilo čisto preveč enostavno, je pa res, da ji je vsak dan za milimeter bolj jasno, da ni vodja našega tropa. Hoja poleg, ki ji je bila še pred dvema dnema popolnoma tuja, ji je zdaj že bliže. Včeraj zvečer je Vaniju na sprehodu prvič hodila lepo ob nogi, danes zjutraj pa sva uspeli priti od parkirišča pri Forumu do konca ravnice za Špico in nazaj, ne da bi me vlekla kot tank in zraven sopihala kot parna lokomotiva. Ne vem čisto točno, ali je pomagal včerajšnji večerni ogled Cezarjevega DVD-ja o tem, kako biti vodja tropa, vsekakor pa ni škodil :D :D

Mačka ima Zofke zdaj že čisto zares dovolj. Včeraj je, medtem ko sem bila na zumbi, prišlo do resnega incidenta. Zofka se je najprej zagnala za Cilko, tej pa je prekipelo in jo je prignala pod kavč ter jo stisnila v kot, kjer je Zofi začela cviliti od strahu (to je nekaj povsem novega :)) (še pred tem sta baje pet minut divjali gor in dol po stanovanju, da ju Vaniju ni uspelo ujeti). Po Vanijevem prigovarjanju je Cilka naposled le prišla izpod kavča, Zofi pa malo kasneje.

Med vračanjem z jutranjega sprehoda sem šla danes kupit ultrazvočni obesek proti klopom in bolham, ker sva ji včeraj zvečer spet morala odstraniti enega klopa (se sprašujem, zakaj za vraga sem ji potem dala ampulo proti tej golazni). Mimogrede sem si rekla, da bom vzela še pinceto za klope, da jih ne bom odstranjevala s svojo pinceto za obrvi. Pridem domov in pogledam, kaj sem kupila, ter ugotovim, da sem namesto pincete prinesla piščalko za treniranje psov. Še dobro, da je bila samo dva evra. Mislim, da jo bom obdržala, mogoče mi pride še prav.

Smola spremlja štoraste, slaba volja pa tečne :D

Včerajšnji dan je bil nekoliko hektičen. Mogoče zaradi vremena, pritiska, lege planetov, nimam pojma. Skratka cela družinica je bila precej nataknjena. Cilka je cel dan mjavkala kot blesava, Zofka je lajala in tulila kot za stavo, tudi midva sva kar naprej nekaj godrnjala ...

Zjutraj sem prišla s sprehoda v dežju (opremila sem se z jadralno jakno in nepremočljivimi čevlji, šele doma sem se spomnila, da imam pred vrati gumijaste škornje, ki bi bili še bolj primerni :D) in v dvigalu, ravno ko je ustavilo v našem nadstropju, po nesreči spustila ključe iz roke. In kam so padli? Seveda v režo med vrati. Slišal se je le zamolkel štrbunk in sem ostala brez zajetnega šopa ključev. Kličem upravitelja bloka, rahlo mi je bilo nerodno, priznam, če lahko naslednjič, ko bodo opravljali vzdrževalna dela, izvlečejo še moje ključe ... Baje jih dobim naslednji teden :D

Na večerni sprehod smo se odpravili vsi, le Cilka je seveda ostala doma. Odkar je prišla Zofi k hiši, je sosedov maček, na katerega je prej pihala kot nora, postal njen najboljši prijatelj. Komaj čaka, da pride na balkon, da se lahko gledata skozi steklo, ki razmejuje naš balkon od sosedovega. Ah, platonska ljubezen! Zofka je vlekla kot kakšen haski, kar težko je bilo verjeti, da lahko dve kili težka kepa tako svinjsko vleče. Od nenehnega ustavljanja, govorjenja "ne vleči", "poleg", sva bila oba že čisto izmučena, še preden smo sploh prišli do parka. Na zebri pred parkom, kjer se je seveda trebi usesti in počakati, se je gospodična odločila, da bo šla kar čez. In zelo težko sem ji to zbila iz glave. Na koncu smo petnajst minut čakali na prehodu, da se je blagovolila toliko umiriti, da smo lahko vsaj približno normalno nadaljevali pot.

Podali smo se po srčni, Vani precej nejevoljen, ker so ga od dopoldanskega fitnes treninga že bolele noge, Zofka prismuknjena kot vedno in jaz srednje neopredeljene volje. Nekako smo prisopihali do vrha, Zofka na robu astmatičnega napada od zategovanja povodca. Tam nas je pričakal gigantski sršen, zaradi česar smo se v trenutku obrnili in odpeketali po hribu navzdol. V zahvalo za lep sprehod je Zofka ugriznila Vanija v zadnjo stran kolena, tam kjer je koža res fino tanka in mehka, kar je seveda prispevalo k dodatni židani volji (not!), doma pa smo na njej odkrili dva klopa, kar je vzrok, da me še zdajle, ko tole pišem, vse srbi, ko pomislim na to mrgolazen. Ah, ja, pozabila sem povedati, da je Zofka pred vzponom na srčno pot zobala gozdne jagode v parku. Kako prisrčno!

Sprostila sva se, šele ko je Zofka zaspala na kavču, Cilka pa na svoji blazini nasproti in seveda malo višje. Takrat sta mačji in pasji angel :D :D :D Ni trajalo dolgo, ko sva se jima v Mižkovi deželi pridružila še midva.

Ženska, pes in borovnice

Ob sedmih zjutraj sem se že veselo ruvala s Sophie, ker mi je sredi ulice grizla hlačnico in sva v petnajstih minutah uspeli narediti cela dva metra. Morala sem jo pripopati na tla in jo vzgojno "ugrizniti" z roko, potem pa še kakšni dve minuti držati, da se je umirila. Neverjetno, koliko energije ima ta mala žival (mala samo po velikosti, karakter ima kot bik!). Potem sve se nekako prebili do parka, nikjer nikogar, in padla je odločitev, da se tokrat v gozd odpraviva sami.

Šli sva po srčni poti in potem naokrog po gozdu, da sva ven prišli pri Meškovem studencu. V vsej uri in pol sva srečali samo enega človeka, našega triatlonca Nina Cokana, ki se ga je Sophie tako ustrašila, da je iz svojega blatnega gobčka izpustila nekakšen smešen vriskec in se mi skrila za noge, ko pa jo je hotel Nino prijazno pobožati, ga je seveda nalajala, pa še ugrizniti ga je hotela. Prijazen pes, ni kaj!

Za razliko od hoje po mestu, ki se je sploh ne veselim, ker nikakor noče hoditi vsaj približno normalno (skače mi pred nogami, če me seveda ne grize za hlačnico ali vleče kot kakšen tank), je hodila kot dušica. Kjer se je pot zožila, jo je postalo rahlo strah in je držala takšen poleg, da bi ga bil vesel vsak trener psov, ko se je pot odprla, je skakljala naokrog in skušala odvleči s sabo največje štore, kar jih je našla. Nisem bila dovolj pogumna, da bi jo spustila s povodca (nikjer ni bilo Lyre, da bi pazila nanjo, jaz pa ji čisto iskreno še ne zaupam dovolj, da bi res prišla, če bi jo poklicala), zato je ostala na vrvici, ampak je imela pet metrov manevrskega prostora, ki ga je s pridom izkoriščala. In potem sva se znašli na pravem gozdnem polju borovnic. Jaz, še tešča, sem jih začela veselo zajtrkovati, Sophie pa me je naprej debelo gledala, potem pa mi jasno nakazala, naj preneham biti sebična in dam še njej kakšno. In zobala jih je kot velika. Ko ji nisem dovolj hitro tlačila borovnic v gobček, si je z njimi postregla kar sama, zagnala se je med borovničevje in začela hlastasti, po borovnicah, listju ... Prav smešna je bila.

Tudi ko sva se priklatili iz gozda, je zelo lepo hodila še kakšnih dvesto metrov, potem pa se je protestno usedla in me začela gledati s svojimi črnimi rozinastimi očkami. In tokrat sem ji celo verjela, da je zares utrujena, zato sem jo nekaj časa nesla. Dvomim, da bi danes zjutraj bila v gozdu in jedla borovnice, če ne bi imela psa. Hvala, Sophie, ker si me primorala, da sem začela vstajati bolj zgodaj, jutra v naravi imajo svoj čar!

Prvič v gozdu :D (in ni nas pojedel volk)

Dan včeraj sem preživela brez Sophie, razen tega, da sem jo zjutraj peljala (skupaj z Nino in Lyro) na sprehod in da smo bili prvič v gozdu, in to celo spuščeni. Jaz sem sicer bila precej bleda in Nina se mi je na koncu že prav smejala, ker me je skrbelo, da bo kam padla, pobegnila, kaj čudnega pojedla ... Izkazalo se je, da je nanjo pazila Lyra, ko Sophie ni bila dovolj hitra, jo je počakala, če je "izginila", jo je šla iskat, skratka vse je bilo ok. Iz gozda smo vse štiri prišle povsem srečno, jaz celo z nekaj več barve na obrazu.

Potem sva z Vanijem za eno uro nekam šla in jo precej zaspano in umirjeno zaprla v boks, mačko pa na balkon, da ne bi izvajala svojih sadističnih fint sedenja pred psom, zaprtim v kletki. Vani se je vrnil nekaj minut pred mano in Sophie ga je pričakala z veselim repkom pred vrati, povsem navdušena, ker je končno prišel. Stanovanje je bilo v normalnem stanju, vsi kabli celi, kavč tudi :D Očitno si je gospodična sama odprla vrata, čeprav obstaja tudi možnost, da sem jih jaz slabo zaprla. Zadnje čase, kot sem že omenila, sem bolj zombijevske volje, in čisto nič me ne bi čudilo, če bi jih celo pozabila zapreti. In še dobro, da je mačka bila na balkonu, drugače bi se preganjale po stanovanju kot sta se danes ponoči nekje ob treh, ko me je zbudil strašen hrup.

Se pa moram pohvaliti, da zdaj doma že dva dni lulamo izključno na brisačko, kar je precejšen dosežek v primerjavi s prejšnjih puščanjem lužic domala vsepovsod (vsak košček parketa, preproga, pasja postelja ...). Upam, da nisem zdaj vsega uročila, ko se takole hvalim :D

In zakaj sem bila cel dan zdoma brez Sophie, da povem še to, s čimer sem začela današnji zapis? Ker smo z Nino in Majo krojile obleke za Ninino in Tonijevo poroko, ki bo zelo kmalu. Jaz seveda nisem prav nič krojila, sem pa izdelovala vrtnice iz okrasnega traku. Bilo je precej zabavno in naslednji vikend nadaljujemo z delom. Čaka nas izdelava poročne obleke in treh oblek za družice. Se že veselim naslednjega delovnega dneva!

Vsak dan nekaj novega

Vsak dan ugotovim nekaj novega ... težko bi rekla, da ni zanimivo, četudi človeku požre veliko energije. Danes je točno štirinajst dni, odkar je Sophie članica naše družine, jaz pa sem lažja za dobre tri kile :D Zgodnje vstajanje, nošenje Zofke, ko se gospodična utrudi in ne more več hoditi, borbe z njenimi napadi trme, nadzorovanje njenega početja v stanovanju, da se ji sproti postavlja meje ... vse to je očitno vzelo svoj davek, ki se je odrazil na moji kilaži in nekoliko izrazitejših podočnjakih.

Že štirinajst dni hodim okrog v isti trenirki, ki je vsak dan bolj usrana (no, danes sem jo oprala, ker je njeno stanje presegalo vse meje :D), v torbici nosim enormne količine majhnih vrečk, pasjih piškotov, steklenico vode in majhno posodico, gumijasto kost in vlažilne robčke. Ne spomnim se več, kdaj sem se nazadnje naličila, kar je po svoje precej osvobajajoče :D

Danes zjutraj sem bila priča zanimivi sliki ... do zdaj je Zofka ganjala mačko po stanovanju, kadar je bila v razigranem modusu in mačka ni bila kje na visokem (beri: okenska polica, njena hiška pod stropom, kavč, na katerega psička ne more sama), tokrat pa je mačka prvič preganjala njo. In kar je še najbolj smešno, Zofki se to sploh ni zdelo kaj preveč pretresljivo; kadar je namreč obratno, se Cilka precej razšopiri, tudi zapiha in ji skuša prisoliti klofuto; imam občutek, da je mislila, da se pač igrata :D

Dinamika med mačko in psičko je tudi izredno zanimiva. Mačka je že naštudirala določene zvoke in situacije. Ko Zofka spi, ima mačka totalen žur, valja se po predsobi, poležava na hrbtu, jo celo pride gledat ali povohat zelo od blizu. Ko sliši, da se zaprejo vrata od Zofkinega boksa, že točno ve, da to pomeni, da psička ne more do nje, in če se takrat nahaja na varnem na visokem, takoj skoči dol (si kar predstavljam, da si misli: uff, končno malo miru) :D Do kakega resnega incidenta še ni prišlo, čeprav imam močan občutek, da bo Zofka šele takrat, ko jih bo vzgojno "fasala" od mačke, doumela, da je mnogo bolj modro, da jo pusti pri miru :D

Pasji bonton

Že nekaj dni razmišljam o eni stvari, ki me hkrati čudi in vsak dan bolj nervira. Kadarkoli grem čez mesto z Zofko, se dogaja isto: neznosno cviljenje in to, da ljudje pristopajo do nje, ne da bi vprašali, če lahko, direktno z roko proti njeni glavi. Ja, bo kdo rekel ... luškana je, mladiček, ne da se ji upreti. Vse lepo in prav, ampak posledica takega obnašanja mimoidočih je, da je potem čisto "razštelana", da čisto nič ne uboga in da hoče za vsakim, ki pride mimo.

Prva dva dni se mi je zdelo, da sem mogoče jaz preveč zaščitniška, da sem čudna, ker ne razumem, da je povsem naravno, da hočeš pobožati tako malo bitje ... Pa se mi vseeno zdi, da nisem. Da gre za stvar bontona, v tem primeru pasjega bontona. Če bi bila petdesetkilski pitbul z bodičasto ovratnico, bi se je ljudje spoštljivo izogibali, ker pa pač zgleda kot plišasta igrača (videz seveda vara!), se večini zdi, da lahko meni nič tebi nič rinejo vanjo.

Včeraj pri Mišku Knjižku mi je prekipelo. Spet se je sredi hoje ulegla na tla, kar počne pogosto. Skušala sem jo privabiti in spodbuditi, da napravi še nekaj korakov do mize, kjer sva se z Nino nameravali usesti, kličem jo po imenu, da pride k meni, ko se ena trola pri sosednji mizi čisto razneži in jo začne klicati k sebi. Pa halo???!!! In sem ji kar ne preveč prijazno rekla, naj jo pusti pri miru. Seveda sem naletela na hladen pogled, češ, kakšne pa imam, ampak mi je bilo čisto vseeno. In zdaj imam novo taktiko. Danes, na primer, je spet neka gospodična, ki je šla mimo po pločniku, kar začela stegovati roko proti njej, pa sem ji nemudoma rekla (brez trohice slabe vesti): grize. In je začuda umaknila roko nazaj k sebi. Vanijeva metoda je malce drugačna, a vseeno deluje: on kar reče, da ima bolhe (Sofi, ne Vani :D), in roke se spet stegnejo nazaj k telesu.

Nikoli prej nisem na tak način razmišljala o teh rečeh, res pa je tudi, da še nikoli prej nisem bila lastnica psa. Sem jih pa imela že prej zelo rada in z veseljem sem kakšnega tudi pobožala. Toda nikoli, naj je bila še tako prisrčna, si nisem drznila pobožati živali, ne da bi prej vprašala lastnika ali lastnico, če to dovoli. To se mi zdi stvar osnovne olike: do lastnikov in živali.