Preišči ta spletni dnevnik

četrtek, 23. junij 2011

Čisto resna zona somraka

Danes sicer nisem nameravala pisati bloga, ker sem čisto preveč ckrnjena, ampak enostavno si ne morem pomagati, da današnje dogodivščine ne bi delila z vami ...

Okrog sedmih se odpravim na sprehod z Zofko. Videti je bila vesela, da greva ven. Na proti do III. osnovne se pred kafičem pokaka, njeni drekci so ležali v razmaku dveh metrov, kar je vedno znova zabavno spravljati v vrečko, še posebej če niso v izrazito trdem stanju :D

Nato se odpraviva dalje, a ne prideva prav daleč, ker dobi gospodična spet napad agresije. Začne me gristi za hlačnico, zraven renči, zato za začetek nekoliko cuknem povodec, a ne zaleže niti malo, primem jo za "šijek" in jo dvignem, rahlo stresem in ji rečem NE, ko pa jo dam na tla, se kot kakšen jojo spet zažene v mojo nogo. Skušam doseči vsaj sekundo normalne hoje, da lahko kliknem, jo nagradim in ji preusmerim pozornost, a dejansko ni bilo kaj hvaliti, če me razumete :S Ne vidim druge, kot da jo položim na bok, z eno roko za vratno mišico, z drugo držim zadnji del telesa. Še leže nori, skuša zagrabiti karkoli, in ker ne najde ničesar drugega, besno grize travo, na kateri leži. Po nekaj minutah se umiri, očke ne zgledajo več nore, zato jo spustim, da greva dalje. A seveda bi to bilo preveč enostavno. Zgoraj opisana zgodba se še enkrat ponovi, grizenje, ki se mu tokrat pridruži še lajanje, da jo nemudoma še enkrat položim na bok. (Mimogrede naj povem, da mi je vedno, ko se to dogaja, še vedno totalno bad, mukoma se trudim ostati mirna in ne zgubiti živcev ...) In v tem stanju razburjenosti in peklenskega truda, da umirim zverino, se začne z okna na nasproti strani ceste name histerično dreti neka ženska: "Poglejte, smrkavca, kako muči malega psa! Nehaj ga pretepati, kaj mu delaš?! Policijo bom poklicala!!!!" (ženska skratka kriči kot obsedena, kar seveda niti slučajno ne pripomore k moji mirnosti, ali Zofkini, če smo že ravno pri tem; sem v fazi, ko se od razburjenja tresem, kar pomeni, da se mi že nabirajo solze) Obrnem se k kričeči vešči in ji zavpijem nazaj: "Gospa, za sebe se brigajte!", kar mogoče niti ni najbolj pametno, ker še bolj znori in mi spet začne groziti s policijo. Moja posoda potrpljenja je seveda že zdavnaj polna, zato strahovito zakričim nanjo (a še vedno jo vikam, za razliko od nje), naj se spoka noter in že pokliče to policijo, drugače pridem jaz gor (hkrati se čudim, kaj prihaja iz mojih ust!). Zdaj se že tako tresem, da nimam šans, da umirim psa. Zgrabim telefon in med tem, ko ženska še vedno zelo glasno sika name in me Zofka napada kot blesava, pokličem Vanija in mu uspem reči le to, med ihtenjem, ker je pa mera zdaj totalno polna, naj takoj pride do III. osnovne. Potem zvlečem Zofko do ograje pri vhodu, kjer se nenadoma čudežno umiri, se uleže in tako počakava Vanija.

Vsi trije gremo na skrajno prijeten sprehod, ki traja dve uri, Zofka po šolsko hodi poleg, ko je spuščena, teka za tenis žogico, ki ji jo mečem, in domov pridem umirjena in odločena, da nekaj dni ne bom šla po tej vražji ulici, kjer se ne ve, kdo je bolj nor.

Ni komentarjev:

Objava komentarja