Preišči ta spletni dnevnik

petek, 23. september 2011

Poprov sprej, dobre novice in strašno priden pes

Pasja šola danes je bila super. Sophie že dolgo ni tako pridno in zbrano delala, tekala je skozi tunelček in delali smo vajo, kjer je inštruktorica Maja držala psa, ti pa si tekel stran od njega, ga klical in se potem skril za ogrado, da te ni mogel videti. Pes je moral priteči do tebe ... in je tekla kot blisk, pa še blazno fino se ji je zdelo :D Učili smo se flip obrat v levo, s katerim lahko psa popraviš, če ti v osnovnem položaju sedi postrani namesto točno ob tvoji nogi, in ker je bila tako pridna, da mi je tik pred koncem zmanjkalo posladkov, je danes prvič poskusila sir :)) Iz zagate me je spet rešila Barbara, od rotwailerja Arčija šefica, zato je zdaj že res skrajni čas, da se ji nekako oddolžim :D No, ko se vrnejo z morja, kamor peketajo jutri zjutraj.

Včeraj sem si nabavila tudi poprov sprej, zato lastniki spuščenih psov, ki se ne znajo obnašati, pazite se me! Oziroma vaši psi naj se me pazijo! Klical me je tudi tehnični urednik z založbe, ki bo izdala mojo monografijo, in ko je rekel, da naj mu nekaj popravkov pri bibliografiji pošljem do danes, ker gre zadeva v ponedeljek v tisk, me je skoraj kap od olajšanja in zadovoljstva. KONČNO! Prav nič težko mi ni bilo iti v knjižnico in si že "po stoti put" sposoditi nekaj knjig, da sem lahko dopolnila manjkajoče podatke.

Jutri zjutraj se pa končno naspim, ta teden mi nikakor ni uspelo spraviti noter svojih popoldanskih siest, ker sem imela v obdelavi prispevke za nek medicinski kongres, ki jih je bilo treba kar najhitreje spraviti pod streho. Za spremembo bom spala do osmih, se potem skupaj s Sophie odkotalila na Anski vrh in mogoče bom potem še kaj spekla (ko pridem domov, ne na Anskem vrhu). Zdaj, ko si naposled upam :D :D


torek, 20. september 2011

Besna do penastega, pa nimam stekline!

V nedeljo me je skoraj kap. Nič hudega sluteča se sprehajam za Savinjo s Sophie, ko mi tik pred visečim mostom nasproti pridivja večji rjav pes (menda mešanec s stafordom ali pa nekaj podobnega) in se mi zažene direkt v Sophie na povodcu, preden sem lahko karkoli naredila. Tamala začne cviliti in jokati, on jo žveči, vam rečem, da je bilo videti, kot da bo vsega konec, priteče tudi lastnica in začne vleči svojega psa stran, jaz ga v silnem obupu brcam nekam med rebra in kričim, naj spusti mojega psa ... Sophie se nekako uspe izmotati iz njegovega ugriza in iz ovratnice in steči po stopnicah pri mostu, kjer se je na vso srečo ustavila, vsa poslinjena, umazana, prestrašena, a na srečo povsem cela. Lastnica se mi opravičuje, a sem preveč iz sebe, da bi jo sploh še registrirala (namesto da bi ji rekla za telefonsko številko ali jo vsaj pošteno nahrulila).

Včeraj popoldan se spet vračam s sprehoda proti Špici, ko zagledam moškega, spuščenega ovčarja večje rasti in punčko na kolesu. Sophie si dam na desno stran, ker so oni na levi, in lastniku že na daleč govorim, naj da psa na povodec. On je seveda frajer, ker je prišel za Savinjo tečt, in mi vztrajno prigovarja, da pes ne bo nič naredil, v tistem on že na polno šprinta proti nama, da je Sophie skoraj kap, tako sračko je začela peljati, očitno še vedno pod vtisom nedeljskega incidenta. Meni se dvigne tlak, začnem kričati na tipa, naj priklene psa, drugače pokličem policijo, da je kazen za spuščenega psa v urbanem okolju 400 evrov in da me nič ne zanima, če pes ne bo nič naredil. On me ozmerja za tečnobo in gre dalje, kot da je povsem normalno, da njegov pes, ki ga več kot očitno nima pod kontrolo, ustrahuje manjše pse in njihove lastnike. In ravno ta njegov pes, ki ne bo nič naredil, se kakšnih sto metrov višje stepe z nekim drugim, malo večjim psom, ki ga je lastnik imel na povodcu. Toliko o strašni samozavesti nekaterih lastnikov psov v Celju.

In vam rečem, da imam vsega tega tako poln kufer, da se mi od silne jeze kodrajo lasje in živci, in čisto vsa dobra volja me je minila. Še ta teden grem kupit sprej za odganjanje psov in še kaj drugega, če najdem, vsekakor pa naslednjič po opozorilu še v istem trenutku začnem klicati policijo. Mogoče bo to prestrašilo kakšnega idiota, ki bi mu bilo treba vzeti psa, ker nima blage veze o ničemer. In če mene kdo kaj vpraša, bi čisto vsak, ki se odloči za psa, moral obvezno v šolo z njim. Obvezno!

ponedeljek, 19. september 2011

Pa si šel


Malo je časa,
a na to kar pozabimo,
rado nas zanese v neumnosti,
ko pa pride Čas
oh, vedno prezgodaj ... vedno za koga prezgodaj.

petek, 16. september 2011

Vse sorte in dva pekača mafinov

So rekle punce (a ne Barbi in Pixie??), da s peko peciva kuriš kalorije in sem se (pomirjena) spet spravila delat mafine (muffine) ... tokrat sem naredila dvojno maso in stestirala oba nova pekača. Enega sem kupila sama, drugega sem dobila za rojstni dan. Projekt je uspel. Prvič nisem uporabila papirčkov, ampak sem odprtine samo na rahlo namazala s kokosovo mastjo in čisto nič se ni prijelo. Kar sami so poskakali iz lukenj - tokrat višnjevi s črno čokolado. Kaj naj rečem, dobri so :D :D Polovico enega pekača sem nesla Toniju in Nini. Toni je bil vesel, mogoče še bolj zato, ker Nine ni bilo doma in je ostal, ko sem šla, sam s krožnikom, polnim še toplih mafinov. Gospodična Sophie je celoten postopek peke budno spremljala leže na ploščicah, da slučajno ne bi kaj ušlo njenim rozinastim očkam, Cilka je drnjohala na enem od svojih mačjedromov (izraz je iznajdba mojega dragega).

Stanovanje imava v razsulu. Dnevno sobo je včeraj prišel pokitat mojster (pred kratkim smo izolirali eno steno pred norimi sosedi, prav tako sva menjala okna), jutri zjutraj pride še pobrusit in pobarvat. Pol dnevne sobe je v kuhinji, ostala polovica v predsobi in spalnici, mačka je rahlo zmedena, ker spet nič ni na svojem mestu, Zofki je pa tako ali tako vseeno, samo da je lahko čim bližje dogajanju in ljudem, seveda. Samota ni njen kos torte, nikakor ne, dala bi pol svojega repa, da bi se lahko vedno nekoga tiščala, po možnosti na kakšnem kavču in seveda po izdatnem sprehodu. Pravzaprav je naša bajta pravi mali zverinjak, dragi je danes rekel, da nama manjka samo še kakšna papiga.

Urednik moje monografije se mi je danes oglasil. Sporočil mi je, da dva sourednika že bereta, on se bo lotil naslednji teden. Ne vem, ali je to, da toliko ljudi obdeluje eno besedilo, dobro ali slabo. Vsekakor pa je precej naporno, ker moraš upoštevati komentarje treh različnih oseb - vse so strokovnjaki, a imajo vseeno različne poglede na tekst. Upam na najboljše, torej na minimalne popravke, če bi verjela, da pri treh zahtevnih bralcih ne bi bilo nobene pripombe več, bi verjetno bila precej naivna.

ponedeljek, 12. september 2011

Prekinjam blogersko abstinenco

Namesto na morju ostala v Celju. Življenje včasih res nima smisla za humor ... Včeraj ob pol dvanajstih zvečer oddala monografijo. Držim pesti na nogah in rokah, da bo tokrat ok, da ne bo treba še enkrat čez, ker bom po moje dobila alergijo na svoje lastne stavke, če bom morala še enkrat brati. A če bo treba, seveda bom :S kaj pa naj drugega.

V petek prva šolska ura nadaljevalne male šole, Sophie tokrat pridna, prava štreberka. Vse je delala zgledno, razen pri vaji, ko je morala sedeti ob meni, medtem ko mi je inštruktorica Maja pristopila in dala roko, je seveda morala skočiti na njeno nogo. Prvič, drugič ji je uspelo ostati v ukazanem položaju.

Zobje ji noro rastejo, vse igrače za žvečenje so krvave od njenih dlesni, mlečni zobki so menda zdaj že vsi zunaj, lepi, snežnobeli stalni poganjajo kot za stavo. Njen pasji nasmeh je zdaj že bolj odrasel, čeprav je še vedno ne moreš jemati preveč resno. Je že tako, da sva si nabavila cirkusantko, kar nama vedno znova dokazuje s svojim klovnovskim obnašanjem.

Rojstni dan zaradi neljubih dogodkov minil mirno, brez praznovanja. Nina mi je spekla torto, jaz sem krstila pekač za mafine, ki sem ga prav tako dobila od nje in Tonija, a sem (zmedena) zmešala sestavine rahlo po svoje, da so mafini namesto fini in rahli bili mastni in težki. Včeraj na bajti ponovila vajo, tokrat uspešno. Ta teden jih bom pekla še enkrat, da jih nesem Nini in Toniju. Mafini so res fajn, samo jesti jih moram nehat, ker se mi obešajo na boke in me potem nervirajo :D :D

Zumba sezona se je spet začela. V četrtek sem ostala na obeh urah, ker sem spravljala noter za ta teden, ko bova kao na morju ... sem vsaj utrdila nove koreografije, da jutri ne bom stopicala za Mojco kot kakšen teliček.

Sem se pa nekaj odločila ... četudi ostajam v Celju, bom imela ta teden dopust, kot je bilo planirano. Začenši takoj zdajle. Si že vlečem dol zadnja dva dela Torchwooda in zadnji del True blooda, na polici pa me čaka knjiga Služkinje. Naj se lenarjenje prične!

Spodaj nekaj slikc iz poletne male šole ... Fotografirala je Polona Železnikar.

Nauk zgodbe: igrače za psa nikoli ne spravljaj v plastično šumečo vrečko, ker bo ta zagotovo bolj zanimiva!