Preišči ta spletni dnevnik

sobota, 31. december 2011

Inventura 2011

2011 je bilo zanimivo leto ...

  • praznovala sva tretjo obletnico poroke














  • naša tričlanska družinica se je povečala za eno članico













  •  izšla je moja znanstvena monografija















  • dogovorila sem se za izdajo romana Pojasni mi ljubezen (marec 2012)
  • uredila in lektorirala sem nekaj knjig:
Northangerska opatija (Založba Miš)


















Piskačev sin
(Založba Miš)



















Razbita juha
(Založba Miš)



Rdeča ogrlica (Založba Miš)



















  • samo lektorirala še več knjig:

Vinske bravure (Založba Modrijan)



















Itaq
(Založba Miš)



















Peresno lahka
(Založba Miš)



















Zgodbarnica 2011
(Založba Miš)



















Jezikovni kotliček
(Založba Morfem)



















Pripravljena sem na novo leto ... 2012 here I come :D

ponedeljek, 26. december 2011

Ali bomo renčali tudi na Almo Karlin?

Zadnjič grem tam mimo Narodnega doma, ko začne bela zverina kar naenkrat renčati. Kaj spet, si mislim, se ozrem naokrog in nikjer nikogar. Razen gospoda Pelikana v bronu na svojem kolesu. OK, si mislim, videti je skoraj kot človek. Skušam se mu približati, a se tamala še vedno buni. Svašta.

Danes gre na sprehod z njo Vani in se iz parka vrača mimo Kajuhove gimnazije. Tam pa seveda na lepem podstavku stoji tovariš Kajuh. In Sophie ga nalaja, konkretno, da tovariš razmišlja o tem, da bi pobegnil s svoje kocke :D

In zdaj se sprašujem: A bomo renčali tudi na Almo Karlin? Ker gospoda Splavarja, recimo, mirno ignoriramo, mogoče zato, ker vsako jutro hodimo mimo njega in že vemo, da nam ni nevaren.

četrtek, 22. december 2011

Vse lepo, vse dobro in obilo smeha

Foto: nuttakit


















Pa smo spet tu ... na koncu leta. Postojmo, vdihnimo, premislimo, si za trenutek oddahnimo ... nato pa spet naprej, novim zmagam naproti.

Naj ne manjka dobre volje, s katero je vse lažje, ne spreglejmo lepote, ki je vsepovsod, samo znati jo moramo videti, ne pozabimo na dobroto, ki je še vedno tu, četudi se včasih zdi, da se je nekam skrila.

Vse naj se začne pri nas.

ponedeljek, 19. december 2011

Zimsko kopanje v Savinji

Če še ne veste, hoja po snegu ni več moderna. Zakaj? Ker je dolgočasna. To znamo vsi. Nimamo pa vsi j..., da bi ob sedmih zjutraj šli v Savinjo in konkretno zaplavali. Kdo jih pa ima? Še vprašate? Sophie, seveda. In njena prijateljica, irska setrica Jona. In nič ni lepšega, kot se takoj zatem povaljati po snegu, potem pa zašprintati dvesto metrov gor in dol, pojesti kepo snega in kopanje po možnosti ponoviti. Moj prehlad se je poslabšal samo ob gledanju teh dveh noric. Onidve pa nič. Kot da smo sredi avgusta, le da neke čudne bele stvari padajo z neba.

Zimski čevlji, ki sem jih nabavila letos, so uradno preizkušeni. Topli, fajn za hodit. Se že veselim popoldanskega sprehoda. Zdaj pa delat! Ker delo plemeniti, pa tudi zato, ker se rokov ne sme zamujati.

Novo Vsesledje, uvodno srečanje zimske pasje šole, veseli december

Petkova predstavitev nove revije Vsesledje je bila prav super. Odlične glasbene točke, fajn ljudje, prijeten čvek ob prigrizku na koncu in konec koncev objava v reviji. Lepo je biti objavljen. Temu, kar rad počneš, da smisel. In čudovito je slišati, da ljudi zanima, kaj se bo zgodilo potem, ko preberejo odlomek iz nastajajočega romana. Hkrati pa ti takšna delna objava da zagon in nekakšno zavezo, da dokončaš, kar si začel. Bralci namreč čakajo ...

Pred predstavitvijo smo imeli še prvo srečanje udeležencev zimske pasje šole. Čeprav smo bili samo trije in Urška, seveda, je bilo prav zabavno ... Sprehodili smo se skozi največjo gnečo v mestu ta hip - čez božično-novoletni sejem. In mrcine so se kar dobro odrezale ... ne bojijo se konjičkov, ki tacajo po mestu, tudi množica ljudi jim ni bila preveč zastrašujoča ... Uspelo nam je celo spiti čaj na stojnici in se pogovoriti o tem, kaj želimo delati pozimi na poligonu, medtem ko so štirinožci sedeli ali ležali zraven nas in opazovali obilico dogajanja okrog sebe. Komaj čakam šolo. Sophie pa tudi, se mi zdi. Rada dela in se uči novih stvari. Ne mara, če ji je dolgčas. Doma mi takrat prinese kako svojo igračo in mi jo začne tiščati v nogo. Ali pa začne vzganjati kakšne cirkuške finte, samo da bi dobila mojo pozornost. Hecna je ...

sreda, 14. december 2011

Beseda ali dve o mojem romanu Pojasni mi ljubezen

Za vse, ki še ne veste, naj povem malce več o mojem romanu Pojasni mi ljubezen, ki izide marca pri založbi KUD Lema.

Gre za sodobno prvoosebno pripoved o iskanju ljubezni, odločitvah in odkrivanju samega sebe. Trije liki, ženska v tridesetih, njen partner in starejši moški, ki pripovedujejo vsak iz svojega zornega kota, so vpleteni v ljubezenski trikotnik. Ženska se sprašuje, ali je njena dolgoletna zveza res tisto, kar si želi, ali naj poskusi z moškim, ki ga je pred kratkim spoznala; njen partner si skuša odgovoriti na vprašanje, kaj se dogaja z njegovo partnerico, saj ima ves čas občutek, da ne ve vsega; starejši moški pa si prizadeva, da bi dobil priložnost, da ženski pokaže, da je prava izbira zanjo.


Če vas dovolj močno zanima, kako se zgodba razplete, vam priporočam, da se pofočkate pri meni, da vas dam na seznam zainteresiranih za nakup knjige. Tako bo lažje načrtovati velikost naklade, vi pa boste zagotovo prišli do svojega izvoda (seveda podpisanega!). Cena bo 18 evrov.

torek, 13. december 2011

Izpoved hvaležnega dekliča

Marca pride knjiga, tralala ... da pojasnim, govorim o ljubezenskem romanu Pojasni mi ljubezen. Dogovori potekajo, kjer je volja, tam je pot, ali kako že pravijo.

V delu en zanimiv scenarij za interaktivno nagradno igro za zanimive naročnike, s katerimi res rada sodelujem.

Hvaležna!!!! Zelo!

petek, 09. december 2011

Mi gremo pa spet v šolo :D

Obeta se nam zimska pasja šola! To bo veselje, sploh če bo snegec. Mislim, da je to prvo leto po dolgem času, da si dejansko želim snega, iz čistega firbca, kako se bo Sophie odzvala nanj. Glede na to, kako se na veliko valja po ivnati travi na jutranjih sprehodih, si približno predstavljam, kakšna bo njena reakcija na sneg. Sicer pa še vedno vsak dan vsaj nekaj minut vadiva tisto, kar smo se naučili v mali šoli, vmes pa vključim tudi kakšne trikce ... včeraj, na primer, sva se učili hoditi nazaj (jaz hodim proti njej, ona pa se mi mora umikati).

Biografijo o Cavazzi sem skoraj že prebrala. Kakšno življenje! Koliko ene bolečine ... In zvečer sem čisto predolgo pilila dialoge v svojem ljubezenskem romanu, da se mi je zjutraj, ko je budilka rekla, da je treba vstat, zdelo, da sem se ravnokar ulegla. Danes ga naprintam in pošljem Mateju v branje, rekel mi je, da na njegovi založbi nikomur vnaprej ne rečejo ne. Boj za natis knjige se nadaljuje.

ponedeljek, 05. december 2011

Večerne mislice*

Po dolgem času sem si spet pogledala film Inglorious basterds od Tarantina. Nor režiser, nor film, tu ni kaj reči. In Brad Pitt s tistim južnjaškim naglasom in naprej štrlečo brado je neprecenljiv. Da ne začnem govoriti o njegovi italijanščini ...

O volitvah ne bom ... Čisto preveč so o tem razpravljali po medijih, še bolj so si dali duška ljudje na FB-ju, pa s tem ne mislim kandidatov. Kar je pri vsem skupaj najbolj očitno, je vsekakor strašanska nestrpnost, ki seva iz mnogih. In če za potrpežljivost pravijo, da je božja mast, potem mora nestrpnost biti od hudiča.

Berem biografijo Borisa Cavazze. Všeč mi je. Vesna Milek je opravila dobro delo. Snov ji pri tem res ni povzročala preglavic, saj je Boris grozljivo zanimiv človek, čisto lahko pa bi napisala skorpucalo, a ga ni. Knjiga se bere kot za stavo. Drži te v napetosti, radoveden si, kaj bo sledilo, in ne moreš si pomagati, da ne bi zaznaval emocij, ki prepredajo prav vsako črko.

Zdaj pa spat, ura je pozna in budilka ne pozna milosti ... zajčki so si že zdavnaj oščetkali zobke.

*mislice so misli, ki morajo pojesti še nekaj žgancev, da zrasejo

sreda, 30. november 2011

Pasja ljubezen

Lupčka ji je dal. In ona je zaprla oči in se predala nežnemu trenutku. Razlika v velikosti ju ni prav nič ovirala ...

Jesenska pripoved
Foto: Pape Kay

:D :D :D :D :D

Po jutranjem sprehodu so me na steni FB-ja pričakale včerajšnje fotke iz parka. Le kako naj bo potem človek slabe volje, če bi slučajno tako naneslo? Nima šans! (Vse fotke je posnela ena in edina Pape!)

Začelo se je z baletom na sprehajališču pred knjižnico. Sophie je zaplesala točko iz Labodjega jezera in požela aplavz mimoidočih. Prve kritike so vzpodbudne, obeta se ji delovno mesto v Slovenskem narodnem gledališču Maribor.



Pod ginkom pa se je vse skupaj razvnelo. Pape se je s fotoaparatom hrabro valjala po tleh, zverine so pozirale, da se je kadilo.

Takole so skupinsko pozirali vsi trije topmodeli. Samo poglejte usklajenost njihovih pogledov!

Med metanjem ginkovih listov je samo Pascal dojel, kaj direktorica fotografije zahteva od fotke. Nečimrni manekenki sta ostali indiferentni.

Slavna hoja med nogami. Škoda, da se ne slišijo huronski vriski in smešno cviljenje od navdušenja, ki je sprožilo salve smeha med humanoidi. To bo treba enkrat posneti!

Posnetek od blizu. Razločno se lahko vidi bradica naše Zofke, ki kaže trende za zimo 2011/12. Punce, britje brade je out, živele dlake!

Letošnjo zimo so moderni flekci na trebuhu. Čim več, tem bolje!

Ena od blizu. Čisto možno, da je Sophie imela v ustih kaj prepovedanega. Ali pa se samo malo cartamo.


Seveda pa je bilo treba pokazati tudi ostale trikce ...

Recimo "nosek nosek". Ko se z noskom dotakne roke, se dlan čudežno odpre in v njej se skriva nekaj, kar ima okus po piščancu ...

Ali pa "me ne zanima". Tako vztrajno gleda stran od odprte dlani s posladkom na sredi, da ...

... ga na koncu dobi. Mljask!

Tole je ena od tistih ... lažno skromnih. "Strašno sem lepa in sladka, ampak se tega sploh ne zavedam," si misli zverinica.

Pa še ena umetniška ... "Takole vidim svet po dveh skodelicah kuhanega vina!"

torek, 29. november 2011

Žan, moj nečak

Tole je pa moj nečak Žan. Zdaj se že ful smeji in vriska, res je faca. Slikca je mal meglena, ampak nič ne de :D


Slikanje za družinski koledar

Pa se je sonce le pokazalo in smo jo mahnili v park, h ginku, kjer smo ga potem sračkali skoraj tri ure :D Prav zabavno je bilo in komaj čakam, da vidim, kaj je nastalo. Spodaj pa en vzorček za okus ...

Foto: kot ponavadi Paper Kay aka Eva Klevska

Pohvale dobro denejo

Zadnjič sem se nekaj pritoževala, da sem povsem prazna občutkov glede monografije, pa so mi potem številni lajki na FB-ju in čestitke iz vseh strani le nekoliko prebudile speči ponos ... Kakorkoli že, knjiga je zunaj in je rezultat trdega nekajletnega dela. Piko na i pa je vsekakor dal komentar enega od glavnih protagonistov knjige, Andreja Blatnika, ki mi je napisal, da je knjigo kupil na knjižnem sejmu in jo na dušek prebral. Dodal je še čestitke in en super s klicajem.

Včeraj sem pospravljala predale starih omar, ki so že čisto predolgo čakale na odvoz na smetišče. In našla stotine kopij člankov in miselnih vzorcev in osnutkov in vmesnih verzij disertacije, ki sem jih z neverjetnim veseljem trgala in metala v koš za papir. Mogoče se sliši hecno, ampak prav osvobojeno sem se zraven počutila, z vsakim snopom papirja, ki je zapustil najino stanovanje, pa tudi lažjo. Baje človek ne bi smel kopičiti starih stvari, da onemogočajo kroženje sveži energiji. Tako pravijo Japonci in se mi zdi, da imajo kar prav. Še vedno me čaka en zajeten predal, kjer je pa res ogromno materiala od doktorata. Moram si vzeti nekaj ur in iti skoz, mogoče se bo za kakšno stvar vseeno izkazalo, da se jo splača obdržati ...

Držim pesti, da se megla danes dvigne. Ob dveh se namreč dobimo pesjanarji (Pape, Maja, Magnus in triperesna pasja deteljica). Danes naj bi bilo sonce, mi pa nameravamo narediti nekaj super posnetkov zverinic, s katerimi bomo potem nekaj ušpičili. Sonček, pokukaj izza plasti megle, da bomo to res lahko uresničili!

Včeraj mi je uspelo napisati novo stran romana. Dušan je po spremenjeni perspektivi prvega poglavja in spiljenih dialogih rekel, da je besedilo odlično, da se super bere in da je zrelo za objavo. Mislim, da sem kar zrasla za nekaj centimetrov, ko sem to slišala. Očitno mi je dalo poguma in elana, da sem spet pognala motorje. Zima bo še dolga, in če ima človek kaj početi, mine hitreje.

ponedeljek, 28. november 2011

Jesenski haiku

En jesenski haiku, preden ga pozabim :D :D ...

Ležim pod ginkom
in se sprašujem,
kaj za vraga moram prinesti iz trgovine.