Preišči ta spletni dnevnik

sobota, 30. junij 2012

Andaluzijska gurmanka

Danes dopoldan sva se s Florči, na povabilo Vasilije in Santa, udeležile že drugega hrtjega divjanja ta mesec. Tokrat na gigantskem poligonu v Lokrovcu. Na poti do tja mi je gospodična, ki ima "samo" osemnajst kilogramov, na sprednjem sedežu zlezla v naročje, ker se je prestrašila klime, ki je pihala vanjo tam pri nogah. Še dobro, da nismo srečali kakšnih policajev ... Je pa fino stopiti iz avta, ko se temperatura zunaj nevarno približuje številki 30, noge imaš na sveže namazane s kremo za sončenje, na njih ti pa deset minut ždi oranžna kosmata zverina :D Zgledala sem kot kakšna orangutanka, z dolgimi oranžnimi dlakami po bedrah ...

Nekaj galgotov je že bilo tam, o imenih spet ne morem govoriti; razen Mo, ki jo poznam že iz parka, in Santa, je bilo čisto preveč pasjih duš, še od lastnikov nisem uspela izvedeti imen, vsaj ne od vseh, sicer pa sem imela čisto preveč dela s tem, da sem skušala izslediti svojo ciganko, ki je že drugič dokazala, da ji je bolj kot hrtja družba na teh divjanjih fino to, da imajo poligoni ponavadi vsaj nekaj dreves, grmovja ali temu podobnega šavja, kjer je tako čudovito rovariti in raziskovati ... Po nekaj krogih z ostalimi je vedno znova izginjala med drevesi, da sem slišala samo šelestenje, potem pa dolgo nič, čez čas pa se je prikazala na koncu, kjer je sploh nisem pričakovala. Divjanje se je končalo z manjšo nezgodo, očitno je na nekaj ostrega stopila, ker je do mene pritekla s krvavo sprednjo taco. Prijazna gospa, predsednica kinološkega društva, ki nam je omogočila, da so naše mrcine tam divjale in si dajale duška, je rekla, naj ji sperem taco v koritu za društveno hišo. Dvignila sem jo noter, in ko smo sprali kri, vse skupaj sploh ni bilo več videti tako grozno. Med blaznicami je imela majhno ureznino, a je kri po spiranju takoj nehala teči, doma smo jo očistili še z jodom in namazali z bepantenom, zdaj je skoraj že čisto ok.

In kot pravi moj možek, sem se zadnje čase spremenila v pozabljivega sangvinika, kar se je nekako uspelo potrditi tudi danes, ko sem ponovno vehementno odšla na zanimivo srečanje brez fotoaparata, tako da vam žal ne morem postreči prav z nobeno fotko. Mogoče mi bo uspelo kakšno dobiti od Poloninega moža, ki je fotkal štirinožne norce, ko so se zabavali.

Preostanek dneva smo prespali, bilo je čisto prevroče za karkoli drugega, ko pa se je sonce spustilo in je žega za spoznanje popustila, sva jo peljala na en krog, lulat in kakat ... pa brodi nekaj po travi, potem pa jo vidim, da nekaj žveči, nekaj palčki podobnega in črnega. Rečem ji, naj pusti in ji vzamem tisto iz ust. Izkaže se, da si je privoščila posebno specialiteto: na soncu sušenega deževnika, ki sem ji ga takoj vrnila nazaj, nekaj korakov kasneje je našla še enega, ki ga je z enakim užitkom požvečila.

Ta prava je, res! Individualistka, skrajno radovedna, včasih totalni klovn, drugič sploh ne veš, da jo imaš, ko ima svoje "žute minute", skače kot podivjana mula/kenguru/srna, trmasta in samosvoja, posebna po izgledu ... jep, to je moja andaluzijka :D

ponedeljek, 25. junij 2012

Nedeljski obisk Prekmurja (pazi: nevarnost sladkorne)

Pa smo se napokali po kosilu v avtu, Vani, Florči (ki je zaspala, še preden je Vani speljal s parkirišča) in jaz, in se odpeljali proti Prekmurju, bolj natančno proti Gornji Bistrici, k Metki, Rolandu, Kaji in krdelu parsonk in parsončkov. Mini parsončkov, starih tri tedne. Cesta je bila prijetno prazna, z Vanijem sva si pripovedovala, o čem razmišljava, kadar se ne pogovarjava, in se zraven režala drug drugemu, Florči je na zadnjem sedežu drnjohala kot velika, in kot bi trenil, smo bili tam.

Na dekici v senčki je ležalo nekaj plišastih igračk, med njimi pa belo-črno-rjave kepice, velike za dve dlani. Komaj sem se zadrževala, da nisem začela cviliti od navdušenja :D



Že na slikcah, ki sem jih, odkar so se mali štrumfki skotili, gledala čisto vsak dan, mi je v oči padel eden ... za katerega upam, da bo najin Joyce (po pisatelju Jamesu Joyceu) :)

Travica je skoraj višja od mene, ampak to je samo začasno.

Počivam.
 
Akcija po detelji.


Da pokažem še drugo stran moje super simpatične glave.



Meditiram.


Babi Amči in mamica Ais sta bili med spoznavanjem v boksu, da ne bi bilo kake hude krvi, Florči pa je bila na povodcu, ker še ni videla takih malih psičkov, pa smo bili raje malo bolj kot malo manj previdni. Ampak vseeno smo Florči in Joycea (držim pesti, da bo to res on:D) uradno predstavili.

Zelo nežno ga je povohala, potem pa se je ulegla zraven stola, medtem ko je mali plezal po meni in me na koncu tudi polulal :D



Je pa Florči izkoristila super ograjeni travnik in poligon za agility in si dala duška, da smo se od srca nasmejali.

Mentalna priprava na akcijo. (Foto: Amromeka)

Akcija v teku. (Foto: Amromeka)

Še bolj noro, še bolj na poskok. (Foto: Amromeka)

Ovinkamo. (Foto: Amromeka)

Ponorela mula. (Foto: Amromeka)

Afnanje. (Foto: Amromeka)

Manekenska hoja. (Foto: Amromeka)

Čist mal mi je vroč. (Foto: Amromeka)

Reklama za opel astro. V ospredju srnica, ups, ne, to je Florči :D (Foto: Amromeka)
Preden smo se odpravili nazaj proti Celju, so mališani imeli še večerno malico.


Eden od njih pa si je potem zbrusil še zobe, no, bolj dlesni :D :D


petek, 22. junij 2012

Obstaja tudi pasja zobna miška?

Medtem ko tole pišem, Florči rahlo zakomirana leži zraven mene, na desni tački ima z lepilnim trakom prilepljeno vatico na obrito nogo, v gobčku pa ima en zob manj. Včeraj med igro cuki cuki mi je nekako uspelo opaziti, da se ji čisto zadnji zob desno zgoraj maje, to je bil med drugim točno tisti zob, ki je bil sumljivo na debelo prevlečen z zobnim kamnom ... zdaj vsaj vem, zakaj, ker ga že nekaj časa ni uporabljala, zato si tudi kamna ni mogla zbrusiti z njega.

In zdaj se sprašujem ... če nastavim njen zobek, ki ga je veterinar Klavdij prav prisrčno zapakiral v škatlico, pod njeno blazino/dekico, ali bo prišla zobna miška? In še pomembnejše vprašanje: ali je to ista zobna miška, ki nosi tudi otrokom?

Slikca spodaj pa ni za občutljive želodčke :S


nedelja, 17. junij 2012

Nedeljske vragolije

Danes smo se udeležili Hrtjega divjanja po poligonu kinološkega društva Pluton v Ložnici, ki ga organizira društvo Hrtji svet Slovenije. Malo me je skrbelo, priznam, kako se bo Florči obnašala v množici ljudi in psov, ampak seveda čisto brez zveze.

Po začetnem renčanju na tiste, ki so si jo preveč goreče želeli spoznati, sem jo spustila in slika se je takoj spremenila. Res jo je bilo užitek gledati, kako je sproščeno pohajkovala po travniku, se preganjala z ostalimi in raziskovala okolico. No, pri tem zadnjem je seveda prekosila samo sebe in tako prispevala k ohranjanju tradicije Perić Jezernikovih psov. Sophie, če se še spomnite, je enkrat uspela pasti pod lovsko kočo, ko ji je nagajala radovednost, Florči pa je danes uspela pasti v mlako, ki je bila ograjena ravno zato, da ne bi kdo čmoknil noter, ampak njej je nekako uspelo priti okrog in pod ograjo, potem pa sem morala seveda vskočiti jaz, ker se je čisto zmedla. Trola :D Razen blatnih tac, trebuha in vratu je bilo vse ok.

Florči in Sky

Vohljamo


Galgi


Igra

Lepa bela galgica

Skor cela Florči v elementu

Solo igra


Florči, ki ji je mal vroče

Whippetek

Spoznavanje
Po prijetnem druženju smo šli k Franki na kosilo. Florči je bila čisto hin od vseh vtisov in vročine, da sploh ni mogla pojesti svojega zajtrka (pojedla ga je šele za večerjo), je pa izdatno poležavala. Mi trije smo si skuhali prav fletno kosilce, jaz sem naredila brokoli s skuto in kislo smetano gratiniran s sirčkom v pečici, Franka je spekla nekaj zrezkov, na vrtu smo nabrali nekaj sveže solate, Vančko pa je po kosilu nabral še višnje, da jih bomo skuhali v kompot.


Vani in Florči pod češnjo (ki letos ni dala niti ene same češnje)

Florči počiva ob crasuli (in preden se začnete spraševati, zakaj je na špagi, naj povem, da je bilo mišljeno, da bo zunaj, in ker nimamo ograje, ima dvajset metrov štrika, da lahko vandra po vrtu, a ji je bilo prevroče in se je s špago vred privlekla noter)

Višnjice




torek, 12. junij 2012

Ko te čisto sezuje ...

Šišmiš, kot je Florči posrečeno poimenovala Metka, je nekaj bubana. Ni nič strašnega, blaga infekcija, lahko da tudi alergična reakcija. Vzeli so ji malo krvi, dobila je tri pikice, bila je pa tako pridna pri veterinarki, da je bilo kar neverjetno. Moram se pohvaliti, da se približuje svoji idealni teži, tehtnica je danes pokazala 19,5 kg, kar pomeni, da je izgubila že dva kilograma. Prav vidi se ji, da je bistveno bolj okretna, ko je njena rita nekoliko lažja. Dobila je tudi tabletke, antibiotike, ki jih mora jemati en teden, ampak je že po injekciji, ki jo je fasala v bedro, občutno bolje. Zdajle ždi v svojem boksu in žveči palčko iz goveje kože. Tudi jedla je danes malo več kot včeraj in celo enkrat zaštartala za Cilko, ki je včeraj ni šljivila za pet posto, čeprav ji je paradirala pred nosom.

Se je pa včeraj zgodilo nekaj strašno lepega in kar se mene tiče tudi ganljivega, da sem še danes pretakala solze ... Gospod, kjer sem vzela Sophie, mi je napisal mejl, da je na blogu prebral, kaj se je zgodilo (iskreno rečeno nisem zmogla moči, da bi mu to sporočila), da je njega in njegovo družino strašno pretreslo in da ima zame predlog. Rad bi mi podaril mladička iz legla Sophijine mamice Tare, ki bo skotila sredi julija, ker ve, kako rada sem imela Sophie in kako lepo sem skrbela zanjo. Tako sem se začela cmeriti, da sem Vaniju komaj povedala, kaj se je zgodilo. Hkrati sem se spet spomnila na mojo Sophie, ki mi nikoli več ne bo nagajala, da se mi je kar milo storilo. In čeprav strašno težko, sem mu odgovorila, da se mu iskreno zahvaljujem za njegovo srčno gesto, ampak da bi mi bilo čisto pretežko, če bi spet imela mladička iste mame. Mogoče sem smešna ali celo nora, ker tako razmišljam, ampak res se tako počutim. Zato bo naslednji parsonski zlodejček iz Prekmurja ...

Dolgujem pa še nekaj slikc od prejšnjega tedna, ko sva se z Manco odpravili k Tinki na obisk v Zabukovico. Zverini sta seveda bili zraven in se prav fletno zabavali. Mislim, da sta postala kr prijatelja.

Maš kr lepo ovratnico, mal je široka, pa diši tut :D



Moja Mančula
 
Moja Tinčula nosi kavico in dobrote

Pa čuj, Florči, ti na splošno kr fajn dišiš :D


Šnofl



Najdete nadzorno kamero? :D :D

sreda, 6. junij 2012

Pravijo, da je potrpežljivost božja mast

Ponedeljkovo norenje po poligonu je bilo skrajno zabavno in naporno. Ker se Florči nekako ni hotela igrati z mano oziroma je igralna klobasa ni zanimala, sem jo zavezala na povodec (klobaso, da ne bo pomote :D). Najprej sem tekla bolj za lastno kondicijo in jo klicala, pa je bila preveč zaposlena z vohljanjem po travi, da bi utegnila videti, kaj počnem. Če me je kdo opazoval, si je moral zagotovo misliti, da z mano ni vse čisto v redu, ampak nič ne de, ker se je moje divjanje v krogih kmalu obrestovalo. Florči je zašprintala za mano oziroma klobaso, ki je poskakovala po travi, ko pa jo je ujela (seveda sem ji pustila, da jo ujame), pa sva se še malo cukali. Svetovna je bila videti, kako se podi in tolče po klobasi s svojimi dolgimi sprednjimi nogami :D :D Komaj čakam, da zadevo ponovimo!

Njena plašnost do ljudi je za odtenek manjša. Ko nekoga vidi večkrat, se ga precej manj boji. Včeraj, recimo, je moja mama prišla tretjič na obisk, odkar je Florči pri nas, in jo je ta prišla pozdravit k vratom. Mahala je z repom in se ni kar obrnila, ko je mama počepnila, da jo poboža. Če skuša kakšen neznanec pristopiti k njej (čeprav jim vztrajno govorim, naj jo pustijo pri miru, ker je plašna, a imajo nekateri očitno sir v ušesih), se še vedno umakne, kakšen nepričakovan hrup jo tudi zna prestrašiti, da kar poskoči ... Zato na primer ne sprehodu topotam z nogami, ko hodi pred menoj na fleksiju (prvič jo je vrglo v zrak, drugič je skoraj panično pogledala nazaj, pri kakem petem topotu pa se že ni več obračala, ampak je vohljala za miškami), ali pa vlečem s čevlji po pesku, kar je tudi ne moti več.

Verjetno največji premik glede koles pa je naredila včeraj, ko sva nazaj grede s sprehoda srečali Vanija na kolesu. Ustavil se je, ona tudi, potem pa je videla, kdo je na kolesu, začela mahati z repom in končno celo previdno pristopila k njemu, da jo je lahko pobožal. Kljub kolesu, ki se jih je do zdaj skoraj na smrt bala. In potem je do doma pogledovala za vsakim kolesom, ali je slučajno Vani na njem :D :D

Najino učenje s klikerjem prav tako napreduje. Preden gremo na sprehod, se usede, jaz kliknem in jo nagradim, potem pa greva skozi vrata. Učiva se prostor, čeprav mi skuša najprej dati eno taco, pa potem še drugo, nato pa se le stegne s sprednjima tacama proti moji roki s priboljški na tleh, ampak rito ima pa pri tem obvezno zvrnjeno na stran, tako da njen prostor zaenkrat izgleda precej šlampasto :D

In včeraj, ko sva midva delala za vsakdanji kruh in pasje ter mačje brikete, sta zverini prav nemarno uživali ...