Preišči ta spletni dnevnik

sobota, 15. december 2012

December in to ...

Pa je tu ... zadnji mesec v letu. Pestro je, ni kaj. V petek se je začel sejem, tako da sem cele dneve v svoji hiški, ki sem jo skušala narediti čimbolj prijetno in seveda pisano :)

Pano, ki sem ga barvala in izdelovala zadnji večer pred sejmom.

Moja hiška :D
Pogrešam dolge jutranje sprehode z mrcinama, in če ne bi bilo zunaj mrzlo, bi jih imela kar ves dan tam nekje pod pultom. Ampak sta gospodič in gospodična preveč fina in razvajena, da bi zdržala tam več ur, zato jih "rihta" Vani, ki mi vsak dan skuha tudi kosilo in me pride potem zamenjat v hiško, da lahko grem domov pojest. Najboljši mož!

Ker pa je december, sem danes poskušala narediti čudovito fotografijo (s trotlco, seveda) za čestitko, da bi jo lahko pošiljala naokoli. Težek zalogaj, vam rečem, ker brjoldeka sploh nočeta pozirati, kot je treba, ampak se najmanj eden nenehno premika, zato je bil rezultat fotošuta en velik kup megle, nekaj fotk pa je celo zasilno uspelo in jih prilagam spodaj.

Florči gleda direkt v briket na parketu :D

Oba strmita v briket v moji levi roki :D

Florči kot Božičkova pomočnica Fata in Joyce kot pomožni zavijalec daril.

Ena sepia za zaključek
Ne vem, koliko mi bo do konca decembra še uspelo pisati. Če mi slučajno ne rata, vam že zdaj želim vse lepo v prihajajočem letu, čimveč pozitivnih sprememb in obilico dobre volje in zdravja za premagovanje ovir, ki jih življenje vedno, navadno z razlogom, postavlja na naša pota.

nedelja, 9. december 2012

Nedeljske zimske radosti

Delam kot zmaj. V lekturi in urejanju imam eno zajetno in precej zahtevno knjigo švedske avtorice, ko oddelam zastavljeno dnevno normo, pa odhitim k mami v delavnico, ker se ta petek začne božično-novoletni sejem in bom letos s svojim unikatnim nakitom Sofikleja imela svojo hiško. Sejma se veselim, bo sicer strašno mrzlo, ampak življenje v teh hiškah ima svoj čar, ki sem ga v preteklih letih že okusila.

Vseeno pa si med vsem tem delom skušam vzeti čas za svoje mrcine, da ne hodijo ven samo z Vanijem, ker meni paše iti z njima ven. In danes nam je uspelo iti skupaj. Florči je nad snegom tako navdušeno, da sploh ne more normalno hoditi, ampak jo kar razmetava od sreče, Joyce pa sicer ni niti približno tako navdušen, le vmes občasno pozabi, da ga zebe in da mu sneg sega skoraj do vratu, in pohamsa malo snega ali celo pogumno zakorači v cel sneg. Hecna sta, brjoldeka moja!

Na poti proti domu. Florči se kar ni mogla spravit stran od celega snega, Joyce je vztrajno hodil samo po potki :)

Ni ga večjega žura kot igranje krtka po celem snegu ;)

Ena od zadaj

Joyce, ko celo ni stal na potki :)

Ona je kao Mediteranka, samo ji ni videt :) Sneg je tako vzela za svojega!

Sliki že, pa gremo na topl!

Od norenja po celem snegu se ti na krempljih naredijo ledene kuglce, ki grejo dol šele s toplo vodo :)

Ne bom ti več poziru, sem ti že pred petimi minutami rekel, da mam dost!

Men je pa čist kul, sonce, sneg, mantl mam gor, se ni kej za bunit!

Pa dobr, no, ok, če si že tečna, evo, te pogledam, čeprav mi en uh še vedno štrli :D

Boš dala tist briket, al me sam hecaš?

Brez komentarja :D

Mal ti še stojim tule, pol grem pa naprej miši iskat po celem snegu. Tist je bolj zabavno!

A bomo že kej šli? Zajtrk bi moral bit že pred pol ure :S

nedelja, 2. december 2012

Bolniški stalež, ki to sploh ni

V četrtek zjutraj sva teščega Joycea odpeljali v Šentjur. Na "šnip šnip", glede katerega sem bila v rahlih dvomih, mogoče zato, ker je mali fantek, ampak sem se po posvetu z ljudmi, ki jim zaupam, vseeno odločila, da je to dobra odločitev. Ker sta veterinarja ravno odšla nekam ven, ga je bilo treba pustiti tam, kar pomeni zapreti v enega od žičnatih boksov in iti. Ne vem, komu je bilo bolj hudo. No, vsaj kričala nisem tako, kot je on, kot da bi ga dajali iz kože, da sem celo pot nazaj v Celje imela strašno slabo vest, da nisva počakala z njim, da veterinarja prideta nazaj.

Kmalu sem dobila klic, da je mali gotov, da je vse ok, da spi in ga lahko prideva iskat okrog enajstih. Vprašala sem, ali je bil zelo glasen in se je veterinar začel smejati. Je rekel, da ga niso pustili dolgo čakati, ker je peljal takšno sračko, da pa malo je razvajen. Malo? Razvajen? To pa že ne :D :D

Ko sva prišla ponj, je imel družbo dolgodlake oranžne muce z rumenimi očmi in strašno živahne črne labradorke, ki je čakala na sterilizacijo. Z repom je tako mahala, da sem mislila, da bo predrla tisto pločevinasto steno svojega boksa. Mali je bedel, ustrezno zalepljen, ampak me je bil vesel. Z rahlo poklapanim repkom je zamigal, ko sem odprla vrata. Med čakanjem na račun je stoje zaspal, prespal pa je tudi večino dneva. Proti večeru je že prišel malo k sebi, ko sem mu dala nekaj briketov iz roke, da preverim, če bo sploh jedel, sem skoraj ostala brez roke.

Takole pa je bil videti, ko se je zbudil po kakšnih treh urah spanja.



Naslednji dan se mu seveda ni dalo dopovedati, da bi lahko malo manj skakal, terier pač :)

In da bo pravično, še ena od Florči, ko se je skušala v kuhinji, kamor načeloma ne sme, zakamuflirati na stol, kjer navadno spi Cilka.