Preišči ta spletni dnevnik

četrtek, 26. april 2012

Piranska dogodivščina in presenečenje v novem Cosmu

Moj dragi ata se je res potrudil. Se pripeljemo v Piran in sprehodimo po ulicah, pa je na vsakem tretjem ovinku nalepljen plakat z naslovnico iz romana in vabilom v piransko knjižnico. Sedimo na kavi v Žižoli in ljudje, ki hodijo mimo, atu govorijo - zvečer se vidimo. Na obisku pri Vlasti Cah Žerovnik, modni novinarki, publicistki in avtorici, se dogovorimo, kako bomo speljali večer, Sophie pa se prikaže Marija v obliki čokoladnih bonbončkov, ki jih sploh ne bi smela jesti, a tega gospodična seveda ne ve, Vlasta pa je preveč hipnotizirana od mrcininega prosečega pogleda, da bi si lahko pomagala in je ne bi futrala :D

Ob šestih se začne knjižnica počasi polniti in kmalu je v njej kar precej ljudi. Večina jih o meni ve več, kot vem jaz o njih, nič čudnega, če pa ata skrbi za PR :))

Foto: Nataša Cvišič

Foto: Nataša Cvišič

Foto: Nataša Cvišič

Foto: Nataša Cvišič

Pogovor je sproščen, vprašanja inteligentna, pravi užitek se je pogovarjati z nekom, kot je Vlasta, ki ve, kako se stvari streže! Vse skupaj popestriva še s kratkimi odlomki iz romana, Sašo Fajon in Lili Žigo pa poskrbita za glasbeni medklic. Nataša Cvišič vse skupaj skrbno foto-dokumentira.

Vlasta Cah Žerovnik v elementu.
Foto: Nataša Cvišič

Zamišljena Vlasta
Foto: Nataša Cvišič

Smehljajoča se Andreja
Foto: Nataša Cvišič

Sašo Fajon - veselje ga je poslušati!
Foto: Nataša Cvišič

Lili Žigo - njen žametni glas si zapomneš!
Foto: Nataša Cvišič

Vlasta bere odlomek iz knjige.
Foto: Nataša Cvišič

Andreja posluša, kaj je napisala.
Foto: Nataša Cvišič

Foto: Nataša Cvišič

Direktorica knjižnice se zahvaljuje Vlasti.
Foto: Nataša Cvišič

Občudujem darilo - lepo aranžirano knjigo Vanje Pegana.
Foto: Nataša Cvišič
Po ravno prav dolgi predstavitvi se premaknemo v Kantino na "after party". Tega je deležna tudi Sophie, ki se ji Marija prikaže že drugič v istem dnevu, tokrat v obliki pršuta, sirčka, oliv in svežega kruha.

Foto: Nataša Cvišič

Foto: Nataša Cvišič

Foto: Nataša Cvišič

Foto: Nataša Cvišič

Foto: Nataša Cvišič

Foto: Nataša Cvišič

Foto: Nataša Cvišič

Foto: Nataša Cvišič
Fajn je blo!

Danes zjutraj pa radovedno zavijem v trafiko in pokukam v novega Cosmota ... kratek intervju z mano o romanu je že objavljen. Hvala Petri Arula za zaupanje in priložnost!


sobota, 21. april 2012

Ko si kupiš pamet na prazen želodec

Sobotni jutranji sprehod je minil v prijetnem čvekanju, Sophie in Lyra sta imeli svoje šove, vmes je bilo treba večkrat nujno v vodo, race pa so danes na srečo bile na varnem. Na poti nazaj se nama je pridružila še moja sestrica, Žan je spal v vozičku, kjer se mu je sprva skoraj pridružila še Sophie, a smo jo pravočasno ustavili. Slika blatnega in mokrega psa v vozičku zraven spečega malčka ... ne vem, no ...

V mestu gužva, da ne pomnim take. Zjutraj sem vstala ravno še pravi čas, da sem se oblekla, in prepozno, da bi si privoščila zajtrk. In potem me tam na zvezdi iz zasede napade novinarka z velikanskim mikrofonom, za njo stoji kamerman. Pred nos mi potisne nekakšno pločevinko in me vpraša, v katero kanto bi to odvrgla. Pomislim, kolikor mi pač dopušča luknja v želodcu, in bleknem, da med embalažo. Seveda brcnem v temo. Pločevinka je od deodoranta, to pa gre med nevarne odpadke. Sicer še vedno ne vem, katera kanta je za nevarne odpadke, ampak me je vseeno sram, ko grem proti domu. Vem, da ne vem vsega, ampak zelo nerada izpadem butec pred kamero. Pa ta želja včasih vseeno ni dovolj. Se mi pa zdi, da bi človek moral iti že prav na faks, da bi zmogel pravilno odmetavati smeti.

Pa še nekaj utrinkov z našega včerajšnjega večernega druženja ...

Vančko preučuje pločevinko od brezalkoholnega piva

Franka skuša Sophie dopovedati, naj neha skakati po njeni nogi

Sophie zaspana kot star štumf, ampak se preveč dogaja, da bi si upala zapreti oči

Sophie pri svojem najljubšem opravilu: plezanju po ljudeh (tokrat po Maji)

ponedeljek, 16. april 2012

Piran, Piran here we come :D

Danes teden tak čas bomo že v Piranu. Vsi razen Cilke, ki bo čuvala hišo :D Ob pol sedmih zvečer bo v piranski knjižnici predstavitev romana Pojasni mi ljubezen. Zaenkrat se da knjigo sposoditi v 19 knjižnicah po Sloveniji, v 8 je gradivo v pripravi. Ja, mogoče sem malo prismuknjena, če sem povsem odkrita, sem šla že nekajkrat pregledat ves seznam knjižnic, ki že imajo knjigo, in preverit, ali je kateri od izvodov že izposojen. In rečte kaj čte, lepo je videti rdeč kvadratek namesto zelenega. :)) Še lepše kot to je slišati komentar bralke, ki je povedala, da se je med branje dvakrat zjokala in knjigo prebrala na mah, ali pa druge bralke, ki je pripomnila, da je knjiga super napisana in kljub resni temi duhovita.


četrtek, 12. april 2012

Nazaj v pisateljskih tirih

Počasi se spet ogrevam za pisanje. Lansko leto začeti roman me je dovolj dolgo klical iz mape, da sem ga pred nekaj dnevi odprla, dokončala začeto drugo poglavje in napisala nekaj vrstic tretjega. Uspelo mi je celo prebrati dve knjigi avstrijskega avtorja Daniela Glattauerja, Proti severnemu vetru in Vsakih sedem valov, novodobna pisemska romana, kjer si junaka namesto klasičnih pisem pišeta elektronska sporočila. Zabavno branje, knjigi se izredno hitro bereta. Ne pomnim, kdaj sem nazadnje tako uživaško brala dva dni skupaj, trenutno pa imam v delu Makinov roman Življenje neznanega moškega, ki me je prav tako pritegnil in komaj čakam, da bom lahko nadaljevala z branjem.

Pisanje in branje gresta z roko v roki. Vedno, ko se spravljam pisati kaj novega, hkrati začutim tudi neustavljivo željo po branju. Branje je gorivo za pisanje in obratno. Drug drugega podžigata in posredno tudi mene. Super občutek je spet snovati zgodbo, si izmišljati podrobnosti, zaplete, zlagati skupaj besede, stavke ... Pisati je res žur!

In še odlomek iz zadnjega poglavja za radovedne ...

******************************************

Večer pred brucovanjem sem resno razmišljal, da se enostavno ne bi pojavil. Nisem si znal zamišljati, kako se bom znašel med vsemi tistimi študenti, med vsemi tistimi zelenimi, s hormoni naphanimi in s preveč alkohola napojenimi možgani, nesposobnimi inteligentne diskusije. Nemogoče si je bilo predstavljati, da bom priložnostno klepetal s svojimi sodelavci, za katere sem menil, ne da bi to pred njimi kaj posebej skrival, da mi ne sežejo niti do kolen, ne kot akademiki in ne kot ljudje. A vendarle so me za tisto šolsko leto izvolili za predstojnika oddelka in nekako se je spodobilo, da sem bil tam, na maloumni zabavi, katere smisla nisem nikoli pretirano dobro razumel, kjer so študenti prvih letnikov med ostalimi neumnostmi morali tradicionalno, kot kakšno slavnostno prisego, recitirati Ocvirkovo definicijo primerjalne književnosti: Primerjalna literarna zgodovina je […] veda, ki se ukvarja s proučevanjem literarnih vezi, odnosov in odvisnosti med psihološko povsem opredeljenimi in kulturno razvitimi narodi; ona se jasno zaveda mej narodnega in nadnarodnega ter pojmuje pesniško ustvarjanje raznih narodov kot izraz skupnega tvornega sožitja vseh ljudi. Tudi tokovi in ideje, snovi in oblike se neprestano izpreminjajo v duševnem območju tega ali onega naroda: prav v tem pa je njih ustvarjalna vrednost, njih pomembnost.

sobota, 07. april 2012

Velikonočno vzdušje pri Jezernik Perićevih

Pred nekaj dnevi me je zgrabila čudna želja, da bi letos poskusila sama speči potico. In sem se je res lotila. Testo je zamesil kar moj prijatelj aparat za peko kruha, medtem ko sem se z Majo in Sophie potikala za Savinjo.

In pridem domov, rahlo vznemirjena, testo je medtem zraslo čisto do šipce na vrhu pokrova aparata, odprem zadevo, in ko skušam testo rešiti iz mašine, ugotovim, da je preveč lepljivo. Nastopi rahla panika, podobna tisti iz otroških dni, ko me je lepljivo testo, ki ni hotelo spustiti mojih prstov, prav tako znalo spraviti skoraj v jok. Že sem tik na tem, da vse skupaj zabrišem stran, imam še ravno petnajst minut, preden mi zaprejo pekarno, ko se vendarle odločim poklicati eksperta ... babico Slavo.

Stvar je preprosta, dodaj malo moke, očitno si jo dala premalo, še rahlo pregneti, da se neha prijemati, nato pa daj še enkrat vzhajati. Spet sem mirna, medtem ko testo vzhaja, pripravim filo in dam kuhati škatlo jajc. Ker sem zaradi silne treme ob misli na to, da bom prvič sama pekla potico, pozabila kupiti barve za jajca, olupim nekaj čebul in fliknem olupke v vodo. Sophie počiva kot klada, Vančko brodi po računalniku in vmes gleda nogomet.

Sophie tudi tukaj leži kot klada, le da sem v ozadju jaz in ne Vančko!


Že včeraj sem razmišljala, da na kuhinjski mizi nekaj manjka, zato sem skočila v bližnjo cvetličarno po eno ciklamo. Ko tole pišem, se potica peče. Prezgodaj je še torej reči, ali je uspela ali ne. Jajca so kuhana, Sophie je prišla v kontrolo.

Velikonočni pogrinjek. Jabolka se bodo družila z naribanim hrenom. To me še čaka.

Ugani, kdo je vsiljivec na sliki :D

Moja prva potica, prosim spreglejte, kako svinjska je šipa od pečice :S

Sophie v kontroli
In še update ... med pisanjem bloga je zazvonil odštevalnik na mojem telefonu. Potica je kao pečena. Res je malce nenavadne oblike, prav firbec me matra, kakšna bo, ko jo bom prerezala, ampak pri nas smo pač rahlo nekonvencionalni in imamo stvari radi malce drugače :D :D

Vančkotovo umetniško tihožitje z delčkom ciklame v kadru.

Gospa potica
Update številka 2: Odrezala krajec s potice, ga "štaubcukrala" in servirala Vančkotu. Komentar: to je najboljša potica, kar sem jih kdaj jedel. Tole pišem, medtem ko sijem od ponosa :D In kar je še najlepše, potica prerezana zgleda točno tako zavita, kot je treba.

sreda, 04. april 2012

Jutranje sobotno portretiranje

Imam prijetno skrivnost. Če bo vse posreči, vam jo izdam konec aprila ... Sem pa seveda spet rabila Pixi in njene zlate roke, ker sem morala poslati svoj portret. Sophie ni bila najbolj zadovoljna s sprehodom s postanki pod vsakim cvetočim drevesom, ki smo ga srečale na poti, a je morala hočeš nočeš zdržati, in ker je bila skoraj pridna, sem jo po fotografiranju, ko naju je Pixi zapustila, nagradila z dolgim sprehodom, za posladek pa je dobila celo urico igre z Mišo, svojo dobro pasjo prijateljico.

In kaj sva s Pixi ušpičili?

Drejka from the block