Preišči ta spletni dnevnik

nedelja, 31. julij 2011

Saj ni res ... pa je

Na hiši pri Vanijevih starših nas že od začetka poletja nadlegujejo ose. Gospodične tečke so si naredile gnezdo v eni od cevi, ki sestavljajo ograjo balkona, mi pa jemo pod nadstreškom, ki se seveda nahaja v neposredni bližini tega balkona. In če rečem, da so tečne, sem še zelo mila. Danes pa je Tadeju prekipelo in se je odločil, da bo črno-rumeni zalegi dal kontra. Nebodigalen je poiskal nek lak za lase in vžigalnik in jim požgal domovanje. Potem je poiskal še purpen in zapolnil prav vse luknje na ograji, da bo enkrat za vselej mir. In pri purpenu ni skoparil, rumena pena je kar mezela iz lukenj in pod balkonom se je naredilo pet kupčkov, po en pod vsako cevjo.

Sophie je bila na vrtu, ravnokar je zakopavala svojo kost, ki jo je dobila od Majde, Vanijeve mame. Bila je namreč čisto prevelika zanjo, da bi jo lahko snedla v eni rundi. Potem pa kar naenkrat ni bila več na vrtu, ampak s svojim radovednim gobcem v kupčku purpena, ki se seveda še ni strdil. Kot blisk sem skočila do nje in jo potegnila stran, dovolj hitro, da ni še ničesar pojedla, a prepočasi, da bi rešila njeno teriersko bradico. Z roko sem ji skušala obrisati kar največ pene, a lepljivo sranje pač ni hotelo zapustiti mesta, kamor se je pravkar pošteno pritrdilo. Sophie sploh ni bilo najbolj jasno, zakaj neki delam takšno dramo, ko pa si jo pogledal, je bila videti, kot da bi gobček pošteno pomočila v vanilijev sladoled. Pravi model za kakšno reklamo ...

Na srečo ji purpena ni uspelo dobiti na smrček, z brade pa sem ji ga, ko se je strdil, brez večjih težav odstrigla z Vanijevo pomočjo. Levo in desno od smrčka na zgornji ustnici sta še ostali dve črtici, eno sva ji, ko je bila še čisto zalepljena od popoldanskega spanca, pazljivo odstranila, tako da sva ji odrezala dlakico po dlakico, na katere je bila pripopana, ena pa je še ostala, ker nisva vedela, kako se je lotiti. Svašta, sem mislila, da je naša mačka Cilka radovedna, ampak proti Sophie je navadna cicibanka, ki se bo morala še krepko potruditi, da jo bo dohitela. In ta teden imamo še cepljenje proti steklini ... že vidim zaprepadeni pogled veterinarja, ko mu bom razlagala, zakaj ima okrog gobca nekakšne čudne rumene strdke ... Vsekakor ima več sreče kot pameti!

petek, 29. julij 2011

Ultimate fight: druga in tretja runda

Popoldan brez dežja sem izkoristila za sprehod s Sophie, kaj pa drugega, pridružila se nama je tudi moja visoko noseča sestrica. Namenile smo se proti visečemu, Sophie pridna kot iz kataloga. S Katjo veselo čebljava, ko srečujeva druge sprehajalce in pse s Sophie trenirava, da jih ignorira, da greva kar mimo brez ustavljanja, in kar dobro nama gre. Do visečega nam ne uspe priti, pri zadnji klopci se za nekaj minut usedemo, da Katja pride k sebi, Sophie dobi svojo bikovko, ki si jo nese v travo in jo začne prizadevno žvečiti. Ko si nosečnica nekoliko odpočije, se obrnemo nazaj proti bazenu. In potem kot strela iz jasnega Sophie spet dobi "Cujo napad". Najprej grize povodec, česar seveda ne sme delati, potem se hoče spraviti name. Oborožena z novim znanjem jo začopatim za ovratnico in ji "zašepetam" v glavo nekaj "fuj to delat". Zgleda, da ne dovolj glasno, ker nadaljuje s svojim izpadom, dokler je nič kaj nežno ne položim na en bok in potem še na drugega. Vse skupaj traja kakšnih pet minut, potem pa se, kot bi pritisnil na gumb, umiri in nadaljujemo pot, kot da se ni nič zgodilo. Pa se je. Spet je poskušala biti ta glavna (in ji ni uspelo: 2:0 za mene), in da je stvar še bolj zanimiva - borili sva se na mravljišču. Naslednjih nekaj minut skušam prepričati mravlje, naj zapustijo območje pod mojimi hlačami, Sophie pa je tudi precej prekrita z njimi.

Današnji jutranji sprehod se začne spokojno, Sophie hodi kot iz škatlice poleg, me neprestano gleda, zato jo nagrajujem (tušica v šoli je rekla, da je treba pozornost psa nagrajevati, ker je to ena najbolj pomembnih stvari). Nekje pri jezu Sophie napade iz zasede. Hlačnica je spet ogrožena, a me ne ujame nepripravljene. V trenutku jo držim za ovratnico in "fuj to" jo zadene direktno v nos. Runda je kratka, traja manj kot minuto, a učinkovita. Preostane sprehoda je kot rožica, skaklja po travici, nosi naokrog palčke, se poigra s psom ali dvema ... S Katjo se dobiva pri Mišku Knjižku na jutranji kavici in zaherci (njamsi). Sophie dobi svojo bikovko in vmes kar pozabim, da je zraven, tako pridna je. Skupni rezultat dvoboja: 3:0 zame.

četrtek, 28. julij 2011

Drama v pasji šoli

Že ko smo se usedli v avto in se odpeljali proti poligonu, sem imela v želodcu nekakšen čuden občutek nervoze. Sprva sem mislila, da imam tremo, ali bova dobro izpeljali vaje, ki smo jih dobili za domačo nalogo, pa se je izkazalo, da sem zgleda čutila, da je v zraku nekaj čudnega, nekaj, kar bi lahko imenovala tudi "Cujo sindrom".

In res so vsi psi bili zelo nemirni. Naša je hropla, kot da ima astmo, ostali pa niso bili mnogo boljši. Prva je začela lastnico gristi mala nemška ovčarka. Tršica Urška ji je pokazala, kako naj jo prime in umiri. Jaz sem pozorno gledala, da bi znala to uporabiti, ko bo naneslo, nisem pa si mislila, da bom morala to uporabiti tako kmalu ...

Sophie je zgledno pokazala prostor v gibanju in sedi direktno med moji nogi, vzamem posodico (cel teden sva trenirali, da je v torek zvečer skužila, da bi rada, da s sprednjima nogama stopi gor), jo položim pred njo in stopi nanjo, jaz jo seveda takoj nagradnim. Potem pa kar naenkrat dobi totalni pošizitis, začne gristi povodec, pa moje hlače, pa renči in laja ... Jaz sem rahlo zmedena, skušam jo zgrabiti za ovratnico, kot sem videla prej početi Urško, a jo grabim od zgoraj namesto od spodaj. Sophie še vedno šizi. Pristopi Urška, jo konkretno začopati, Sophie se bori na polno. Urška se v žaru dogodkov odloči, da se bomo danes posvetili temu, kako umiriti psa, in da bomo potem šli vsi skupaj drug za drugim na sprehod med hišami.

Dragi moji, pol ure sem se borila z njo, roke sem imela do komolcev čisto popraskane (čeprav ji niti enkrat ni uspelo, da bi me ugriznila do krvi). Mala je energijo jemala verjetno iz samega pekla, kar ni in ni ji je hotelo zmanjkati. Naposled sem vendarle zmagala, Sophie se je nerada predala in do konca treninga precej mirno in ubogljivo sledila ukazom. V avtu je zaspala kot ubita, ni bilo potrebe po večernem sprehodu ...

Je bila pa to vse skupaj zelo zelo dragocena lekcija. Urška mi je dala jasno vedeti, da sem čisto preveč tolerantna in potrpežljiva z njo, da nisem dovolj odločna in da jo moram prijeti bolj na trdo. Do sedaj se mi je vedno zdelo, da je Vani preveč grob z njo, kadar ima svoje popadke, ampak njemu si ona nikoli ne upa vzganjati takšnih fint, kot si jih dovoli pri meni, kar bi mi moralo povedati, da dela nekaj prav in jaz nekaj narobe. Zatorej je včerajšnja učna ura bila verjetno najbolj poučna od vseh do sedaj: bila je neke vrste prelomna točka, ki mi je pokazala, da lahko grem še bistveno dlje, kot sem si do sedaj mislila, da smem iti, in da to konec koncev tudi moram, da si gospodična končno utupi v svojo teriersko glavo, da bo morala začeti poslušati.

ponedeljek, 25. julij 2011

Long time no blog

Tole aprilsko vreme mi po eni strani malce paše, malce pa mi gre na živce. Super je to, da ni tako svinjsko vroče in da lahko greva s Sophie na sprehod tudi malce kasneje (gospodična zadnje dni namreč zelo rada malo potegne, sploh če je zunaj dež), kar pomeni, da lahko kakšno uro dlje spim, na živce pa mi gre, ker moram spet natikati nogavice in japonke žalostno samevajo v omari.

Sophijino šolanje lepo napreduje, edina stvar, ki nam zaenkrat povzroča preglavice, je stanje na škatli s sprednjimi nogami. V desetih poskusih dvakrat uspe stopiti nanjo, drugače pa jo hoče na vsak način pojesti ali pa jo z gobčkom potiska naokrog. V sredo bo treba pokazati, kaj smo natrenirali od prejšnjega tedna, in upam, da bo imela vsaj tiste pol minute svetel trenutek, da bo pokazala, da ni samo Sophie the Destroyer, ampak tudi Superpridna Sophie :D Pa tudi če ji ne uspe, bo vse ok, da ne bo pomote ... Bomo pač še malo vadili in vztrajali in sčasoma nam bo zagotovo uspelo!

Danes nekje ob šestih sva se podali za Savinjo in na poti nazaj od betonarne so naju po reki prehiteli veslači v dveh malo večjih čolnih. Sophie jih je takoj slišala, ko so se pogovarjali, potem pa je tekla vzporedno z njmi in lajala nanje, kot da bi jim hotela reči, naj počakajo, da se vkrca tudi ona :D Precej smešno je bilo, meni in njim.

Sem pa dobila odgovor od urednice glede mojega romana, da ga žal ne bodo objavili, čeprav je napisala tole: "te dni sem prebrala vaš rokopis Pojasni mi ljubezen, in to je bilo prav prijetno delo, roman je namreč berljiv – gladko teče in »potegne«, ne nazadnje vleče že to, da človeka hudo zanima, kakšna je razrešitev takega klasično gordijsko zapletenega trikotnika, pa še malo šegavo obarvan je in dramaturško premišljen." Torej sem spet na začetku. V mislih imam še založbo ali dve, kamor nameravam poslati zadevo. Bomo videli, kaj se bo izcimilo iz tega. Sem pa razmišljala o tem, ali je huje dobiti zavrnitev v stilu tiste otroške slikanice, ko ti dajo na precej grob način vedeti, da pojma nimaš, ali kaj takega, ko si v bistvu pohvaljen, a hkrati obveščen, da nimaš šans ... Me pa drži po koncu čista statistika ... po določenem številu zavrnitev pride pozitiven odgovor, kar samo pomeni, da moram vztrajati še naprej. Od urednika moje monografije o minimalizmu zaenkrat še nič, upam, da ne bo treba več kaj bistvenega početi na besedilu in da lahko zajeten predal, napolnjen s kopijami člankov in knjig, počasi pospravim v klet in naredim prostor za kaj svežega, četudi samo brisače :D

sreda, 20. julij 2011

Deževne sredine misli

Pred petnajstimi minutami sem oddala besedilo za monografijo o minimalizmu z vnešenimi popravki po komentarjih urednika. Po moje sem že kakih dvajsetič prebrala čreva, dolga čez dvesto strani, in ne vem, iskreno, če zmorem vse skupaj prebrati še enkrat. Zato držim pesti, da ne bo treba!

Včeraj sem razmišljala, koliko knjig je v preteklem letu šlo skozi moje roke. Za založbo Miš sem uredila in jezikovno pregledala pet knjig (Northangerska opatija, Peresno lahka, Razbita juha, Rdeča ogrlica) in lektorirala knjigo Itaq Renate Ažman. To je točno tako delo, ki sem si ga vedno želela opravljati in v njem neizmerno uživam. Za založbo Modrijan sem pregledala obsežno knjigo Vinske bravure. Za založbo Morfem sem pregledala tri knjige: Vampirski sestri, Ljubezni je za vse dovolj in Jezikovni kotliček. Da o ostalih lekturah, ki so mogoče malo manj vsebinsko zanimive, a nič zato, raje ne govorim.

Urednica mi je glede mojega ljubezenskega romana rekla, da naj bi bil prebran čez poletje, tako da računam, da bom nekje v septembru izvedela, ali bo izšel pri tej založbi ali iščem dalje ... To čakanje na mojo siceršnjo ustvarjalnost še vedno deluje precej negativno. Nikakor se ne morem pripraviti k resnemu nadaljnjemu pisanju, dokler ne izvem, kaj bo z zadnjo napisano knjigo. Ne vem, ali je to dobro ali slabo ... mogoče bi morala enostavno "pozabiti" na ta roman, v smislu: ko bo, pač bo, in ustvarjati naprej, a tega se moram še naučiti. Želim si, da bom enkrat tako daleč, da ne bo takih težav pri iskanju založbe, to se res moje sanje ...

Zunaj lije kot iz škafa, in če misli nadaljevati, bomo danes ob šestih imeli prvo pasjo šolo v dežju. To bi znalo biti še zanimivo :D Opazovati male kužke, koliko so se sposobni zbrati, medtem ko kaplja po njih. In danes zvečer greva po dolgem času v kinu, gledat zadnji del Harryja. Neznansko se že veselim! Sophie bo medtem šla k Pascalu, Maji in Magsu v varstvo.

ponedeljek, 18. julij 2011

Plava kot riba

Naša Sophie, terierka z nadpovprečno veliko energije, je tudi strastna plavalka. To smo ugotovili včeraj, ko smo se šli hladit v Letuš. Že pred tem nam je bilo jasno, da se vode ne boji, ker tudi ko gremo na sprehod za Savinjo v Celju, rada počofota po njej, ampak včerajšnje plavanje je bilo nekaj povsem drugega ...

Lepa plažica pod cesto ni bila preveč polna, kakšnih dvajset metrov stran od nas sta bila dva fanta, malo višje nad nami pa dve ženski in moški. Pa mi. Ninči, Toni in Lyra, Majči, Vani, Sophie in jaz. Pripeljali smo se s čudovitim pathfinderjem, v katerega lahko človek stlači toliko stvari in ljudi, da ni za verjeti (to vem za naslednjič, da bom zraven vzela tudi senčnik in moj hitro postavljivi šotorček za senco). Edina moteča stvar na plažici je bil velikanski kup smeti, ki je res kazil razgled, če si pogledal proti njemu. Seveda ga ne bi bilo, če bi vsak svoje smeti lepo odnesel s sabo nazaj, od koder je prišel, a to je že druga zgodba ...

V neposredni bližini našega tabora je ležala plastenka, ki jo je Sophie takoj opazila. In ker nam je naša tršica v pasji šoli rekla, da je pomembno, da se mali psiček igra z različnimi stvarmi, hodi po različnih terenih, sem si rekla, no, pa naj se igra s to plastenko. In se je. Blazno ji je bila všeč, sploh po tem, ko jo je po kakšnih dveh minutah intenzivnega napadanja uspela preluknjati in jo je lahko nato lažje zgrabila. Peljala sem jo proti vodi in šla tudi sama vanjo (če je vojna, je vojna za vse! čeprav samo do pasu, ker je bila roko na srce ledena, četudi strašno osvežilna), najprej je bila nekoliko plašna, ko pa sem ji vrgla vanjo plastenko, se je hrabro pognala za njo, plavala do nje in jo zgrabila, jaz pa sem spet sijala od ponosa in navdušenja. Vmes je celo zaspala na armafleksu pod senco, ki sta jo naredila Vani in Toni iz leskinih vej (nekakšen vigvam, ki je metal ravno dovolj sence, da smo pod njo čepele Lyra, Sophie in jaz. Maja se je pokrila s tisto folijo, ki jo daš na sprednjo šipo v avtu, da ti armaturna plošča na zavre od vročine, hecali smo jo, da kliče v vesolje, najbolj pogumna od vseh je pa tako ali tako bila Nina, ki je šla prva v vodo in je v njej preždela tudi največ časa. In to konkretno potopljena vanjo, ne pa tako kot midve z Majo, ki edini nisva zares zaplavali. :D Lep dan smo preživeli, vsekakor vreden ponovitve!

Spodaj nekaj vizualnih dokazov, narejenih s spretno roko in učom naše Pape (mogoče je vmes tudi kakšna fotka od Maje, obe sta klikali kot nori :D)





četrtek, 14. julij 2011

Mala šola drugi put

Druga ura male šole je za nami. Zdržali sva jo kljub svinjski vročini, zaradi katere so bili mali kužki čisto iz sebe. Nas, z mlajšimi psi, so dali ob šestih, starejše pa ob sedmih. Za začetek sva morali pokazati, kar smo vadili prejšnjič. Jaz sem zagotovo imela tremo, Sophie pa je bila predvsem vesela posladkov :D Tršica Urška nas je vse pohvalila, da se vidi, da smo doma vadili.

Preostanek ure je bila precej neskoncentrirana, rahlo se je zaljubila v posrečenega mešanca, za katerega se ne ve točno, ali je dalmatinec, pitbul, basset ali kar vse skupaj ... Neprestano je vlekla proti njemu, zaradi česar pogosto nisem imela njene popolne pozornosti. Učili smo se sedi (brez ukaza) in prostor (prav tako brez ukaza), potem smo vadili hojo brez vlečenja, dobili pa smo tudi vsak svoj kos armafleksa, pri čemer smo ga morali dati na tla med nas in psa, nato pa klikniti vsakič, ko je pes stopil v bližino kosa ali nanj. To je namreč pripravljalna vaja za poleg, ki jo moramo vaditi doma.

Za nagrado sva jo z Vanijem potem peljala za Savinjo na kopanje, do doma pa sva se počasi priklatili peš (Vani je šel že prej domov z avtom), z vmesno postajo pri sladoledu (Sophie je dobila za žvečit bikovko). Moram se tudi pohvaliti, da že tretji dan ne lulamo in kakamo več doma, ampak hodimo dol. Prav prijetno je kakšen dan ne brisati po tleh :D

torek, 12. julij 2011

Takšni in drugačni specialisti

Ljudje, ki so ti najbliže, te znajo najbolj spraviti ob živce in vreči iz tira. Še posebej starši. Včasih si mislim, da bi glede na vse, kar so naredili zame, morala "skloniti glavo" in tu in tam kaj požreti brez prevelikega pritoževanja, ampak potem pa se naenkrat zavem, da žrem že leta in leta, ne da bi to kdo sploh opazil, in da so se medtem že lepo fino navadili, da to počnem ... Potem pa vsake toliko nekaj v meni eksplodira in kot kakšen vulkan izvržem tisto, kar me je že predolgo tiščalo. Kar je pa najbolj hecno, je pa to, da sploh nisem imela občutka, da me kaj tišči. Res pa je, da sem v zadnjem mesecu spet začela delati jogo in meditirati, in zgleda da se je nekaj odprlo in izvrglo odvečen balast. Samo nekdo je moral pritisniti na gumbek, pa se je zgodilo. A imam slabo vest? Seveda. Čeprav, ko razumsko pomislim, nimam nekega utemeljenega razloga zanjo, samo navajena sem jo imeti, ker so nekateri pač specialisti za nabijanje le-te in občutkov krivde, drugi pa doktorji ignorance. Pa ju imam vseeno rada, čeprav bi ju včasih najraje stlačila v velikanski top in izstrelila nekam v drugo galaksijo!

In ko sem vsa razkačena prišla domov takoj po zgoraj bežno omenjenem incidentu in se razburjala dragemu možu, je Zofi prišla k meni in mi polizala noge od stopal do kolen. :D  Toliko o razumevanju. Imamo pa drugače zdaj pasji varnostni pas za v avto (Majči hvala za info!), tako da je gospodična po novem privezana na obstoječi varnostni pas in se lahko usede ali uleže na zadnji sedež, kakor ji je pač ljubo. Ponavadi spi kot klada ali pa žveči svojo gumijasto kost.

Tehtnica pri veterinarju je danes pokazala 4,8 kg, kar pomeni, da je v enem mesecu pridobila kilco in deset. Kar sama je šla na tehtnico in potem je hotela iti še enkrat. Pikico je zopet herojsko prestala in zdaj nas čaka še cepljenje proti steklini. Čez tri tedne, potem smo pa s pikicami za nekaj časa zaključili.

Večerni sprehod smo dopolnili z desetimi minutami intenzivne igre z beaglom Jackom v parku, kjer mu je na vsak način hotela ukrasti tenis žogico. Umirali smo od smeha, ko smo opazovali njeno strategijo. Ulegla se je pred njega, kot da si je prišla samo malo odpočit, potem pa je počasi plazila proti njemu, v upanju, da bo pogledal stran in bo lahko sunila rumeno veselje. Seveda ji ni uspelo, zato je potem tekala za njim in lajala nanj, ker ji ni hotel dati žogice in ker je bil občutno hitrejši od nje :D

sobota, 09. julij 2011

"Odprava Gubčeva" proti visečemu mostu

Včeraj sem bila dvakrat do visečega mosta in okrog mimo Petrička. Zakaj? Ker se mi je dalo, ker se je Zofki dalo in ker sem imela obakrat dobro družbo. Zjutraj Ninino in Lyrino, proti večeru pa se nas je zbralo kar več, in sicer midva z Vanijem + Zofi, Nina + Lyra, Maja, Mags + Pascal, do Špice pa nas je spremljala še ta druga Maja, ki pa nas je potem morala predčasno zapustiti. Prava odprava, in Vani se je pošalil, da smo kot Kinološko društvo Gubčeva (ulica, kjer so doma Maja, Mags in Pascal, tam se je naš izlet začel, ker smo se pri njih zbrali). In ker slike govorijo več kot tisoč besed, se bom tokrat držala tega modrega reka, po zaslugi uradne fotografinje, brez katere jaz v zadnjem letu ne bi imela prav nobene spodobne fotografije (verjetno sploh nobene) :D :D

Klub "letečih ušesk"
Življenje za priboljšek

Za priboljšek znam zelo visoko skakati :D

Ponosna pasja mati

Nočni pohodniki

Prijateljsko prigovarjanje

sreda, 06. julij 2011

Prva lekcija v poletni mali šoli

Vseeno sem se odločila, da ne bom čakala do septembra glede male šole, in jo vpisala v poletno malo šolo v Škofji vas. Danes smo imeli prvo lekcijo. Začetek je bil smešen in celo malce strašljiv, ko se je tam kar naenkrat znašlo dvanajst psov vseh velikosti, ki jih je vse s svojim lajanjem spravljala ob živce mini čivava. Celo Sophie je začela lajati, in od silne množice pasjih vonjev je delovalo, da bo čisto preveč iz sebe, da bova lahko kaj delali. Pa je potem vseeno nekako šlo ...

Učili smo se zbuditi pozornost psa, da te (po)gleda, pa da se odziva na svoje ime, in tudi pravilne igre, v kateri zmaguje pes. Največ težav sem imela pri igri, dokler mi ni Urška pokazala, da se moram delati, da je Zofi močnejša od mene, ker ima tako večje veselje za igranje. Glede na število psov sem bila presenečena, da je Sophie uspelo obdržati koncentracijo in da je vmes skoraj povsem pozabila, da na travniku nisva sami.

Po šoli sem šla z njo še na izi sprehod v park, kjer sem se dobila s svojo visoko nosečo sestrico. Zanimivo mi je bilo opazovati, kako se je Zofke tisto, kar smo delali v šoli, že takoj prijelo. Kar naprej me je med hojo gledala, česar prej ni počela, tako da sem ji prav morala klikati in jo še naprej nagrajevati. Ker je v šoli pojedla dve klobasici in je pred blokom naredila kupček, dostojen kakšne krave, sem jo v nadaljevanju le izdatno hvalila in obilno trepljala po trupu ter čohljala po trebuščku. Komaj čakam naslednjo sredo, ko imamo drugo uro!

nedelja, 03. julij 2011

Moje indijansko ime je Teče s terierjem :D

Medtem ko čakam, da se speče moja prva samostojna runda 'mafinov', prvič sem jih pekla za Ninino poroko bod budnim nadzorom pekovske mojstrice :D, bom napisala nekaj besed ...

Zadnja dva dni sem bila tako utrujena, da sem celo popoldne prespala. Še dobro, da Zofi popoldan tudi spi, drugače bi to znalo biti zelo zabavno. Včeraj sva šli peš v Petrovče k Vanijevim na kosilo, Vani pa nama je potem, ko se je z avtom pripeljal do hiše, prišel nasproti s kolesom. In poskusila sem teči z njo. Najprej se je malo upirala in me hotela zgrabiti za hlačnico, a sem vztrajala, in kmalu sva čisto zares tekli, Zofi vsa presrečna, ker smo dali v prestavo višje. Včasih se mi zdi, kadar greva na sprehod brez Lyre in Nine, da ji je hoja čisto prepočasna ... In seveda je bila potem tam na vrtu super pridna, ker je bilo čisto utrujena, kar nam je bilo vsem všeč, da smo lahko v miru pojedli. Ker naj se sliši še tako hecno, ampak samo enkrat je dovolj, da dobi nekaj z mize, da potem fehtari, da je joj. Še vedno ni pozabila, kako pogosto je meso padalo s krožnikov na poroki :D

Trenutno imam v lekturi en zanimiv roman neke avstralske avtorice. Pravi užitek je delati na takšnih knjigah, sploh nimaš občutka, da zares delaš, ker zraven slediš vsebini ... Imam pa še kakšno urico ali dve dela na svoji monografiji o minimalizmu. Dobila sem namreč pripombe urednika in nekaj stvari sem morala spremeniti, dodati, odvzeti ... Komaj čakam, da se tega rešim, zagotovo nisem v nobeno stvar (razen v odnos z Vanijem :D, ampak to je nekaj čisto drugega) vložila toliko ur, kot v ta doktorat.