Preišči ta spletni dnevnik

sreda, 30. marec 2011

Dober dan, Lep dan!

Včasih si želim, da bi delala samo ponoči in mi noben lep dan, kot je bil današnji, ne bi mogel uiti. A je to precej težko izvedljiva zadeva, saj naročniki večinoma delajo podnevi in bi tako imeli precej težav pri usklajevanju: oni bi mene budili čez dan, jaz pa njih ponoči. :D Lepo je imeti dovolj dela, lepo pa je tudi imeti možnost biti zunaj na čudovit dan. Vseeno sem si nekje ob enih utrgala urico in pol za sprehod po sončnem celjskem parku in moram priznati, da je bilo popoldansko delo zaradi tega prav lažje prenašati :))

Včeraj zvečer sem šla na predstavitev nove knjige ene moje znanke iz Celja. Drugače je pretežno pesnica, tokrat pa se je predstavila z zbirko kratkih zgodb. Je kar zanimivo, ko nekoga že 'spraviš v predalček', potem pa te takole prijetno preseneti z novo dimenzijo svoje ustvarjalnosti.

Moje prebijanje čez dokončani roman lepo napreduje. Prav nazaj se držim, da ne posegam v stavke in odstavke, ki lepo tečejo, samo zato, da bi kaj spremenila, in zaenkrat mi prav dobro uspeva. Če mi bo takšno razpoloženje uspelo obdržati, ga bom lahko kakšni založbi poslala hitreje, kot sem sprva predvidevala.

Nova zadevščina pa prav tako počasi napreduje. Spodaj prilepljam nekaj vrstic iz poglavja, ki ga trenutno pišem:
-------------------
Njegovo vprašanje jo je zdramilo iz soteske spominov, kamor se je začela pogrezati, ne da bi to v resnici hotela. To se ji je vedno pogosteje dogajalo. Da je pomislila na eno stvar, ta je vodila k drugi in tista spet k tretji in kar naenkrat je bila tam, kjer ni hotela biti, in počutila se je slabo in dušilo jo je in le stežka se je zbezala nazaj ven iz miselne razpoke, v katero se je spravila. Zastrupljena z lastnimi mislimi. Večkrat je razmišljala, ali je to vsaj malo podobno tistemu kraju, v katerega se je preselila njena mama. Kraju v glavi, kjer žezlo v roki pripada norcu, kjer je edini letni čas polarna noč, brez zvezd, brez sonca, brez lune, samo tema, tema, tema.

torek, 29. marec 2011

Pomladansko čiščenje ali ustvarjalnost se prebuja

Ponedeljkovo dopoldne je bilo v znamenju pomladanskega čiščenja. Kar naenkrat so me začele noro motiti škatle s čevlji, nakopičene po celem hodniku, pa zimske bunde in plašči, obešeni na obešalniku na steni hodnika, pa še tisoč drugih stvari ... In sem začela delati red, dokler se nisem nekoliko pomirila. Za konec sem še posesala in pobrisala po tleh, nekaj malega pojedla in šla na kavo s Pape.

Delovno zatišje je prekinila Maša, ko mi je poslala korekture mladinskega romana, ki ga urejam za Založbo Miš. Res luštna zadeva. Pregledala sem njene popravke in jutri moram samo še do konca urediti nekaj malenkosti, potem pa ga lahko pošljem glavni urednici. In ko sem bila ravno v delovnem mini zagonu, sem prebrala še nekaj strani mojega romana. Do konca marca sem si dala časa, da ga preberem, popravim, dodam, izbrišem, kar mislim, potem pa ga pošljem. Mogoče mi bo uspelo celo kaj prej. To bi bilo super.

Končno pa mi je uspelo napisati tudi nekaj novih vrstic trenutno nastajajočega romana. Kakšen teden sem bila enostavno preveč utrujena in brez prave volje, da bi se ga lotila. Na silo pa navadno narediš več škode kot koristi, zato se niti nisem pretirano obremenjevala z nepisanjem. Seveda sem šele na samem začetku, napisanih imam sedemnajst strani, a počasi spet ustvarjam.

Za pokušino nekaj vrstic iz novega poglavja, ki sem začela pisati danes:
----------------------
Kako to, da te nisem videl že prej? je Julijan vprašal Elo in si popravil pramen dolgih las za ušesa.
Skomignila je z rameni in razmišljala, ali naj mu pove resnico ali polresnico, namenjeno javnosti. Poznala ga je točno dve uri in pol, od tega sta uro in pol sedela na predavanju. A potem, ko je odprla usta, da bi spregovorila, ji je nekaj reklo, da mu lahko pove vse, da je ne rabi skrbeti.
Skrbela sem za mamo, je rekla.
Julijan jo je molče opazoval. Igral se je s kozarcem in vrtinčil kokakolo v njem. Všeč ji je bilo, da se ni burno odzval, pač pa je povsem mirno čakal, da mu še kaj pove. To jo je ohrabrilo, da je nadaljevala.

nedelja, 27. marec 2011

Plus minus ena ura ...

Že pred nekaj časa sem se odločila, da ne bom več spremljala dnevnika. In to iz več razlogov. Prvi in glavni izmed njih je seveda ta, da v svojem življenju ne potrebujem konstantnih slabih novic z vseh vetrov, še najmanj pa zvečer, da grem potem z njimi spat in se mi po možnosti motajo po sanjah. In moram priznati, da se odslej počutim mnogo bolje. Kar je pomembnega in ne sme mimo mene, tako ali tako vseeno izvem, če me kaj še posebej zanima, si lahko pogledam na internetu ali v kakšnem časopisu. Je pa ena stvar, ki postaja že prav smešna in se mi pred to odločitvijo, da torej preneham spremljati dnevne informativne oddaje, ni dogajala ...

Danes sva z možem vstala ob devetih. No, vsaj mislila sva, da sva vstala ob devetih, dejansko sva namreč vstala ob desetih. In se lepo počasi urediva, pozajtrkujeva in opraviva vse ostale jutranje zadevščine ... in se nato pojaviva na kosilu pri njegovih starših eno uro prepozno. Je bilo pa smeha. In kar je še najbolj ironično, se nama je identična stvar zgodila v jeseni, le da sva se takrat pojavila eno uro prezgodaj. Razen tega pa dnevnikov in ostalih oddaj, namenjenih povzročanju hude krvi in slabe volje, popolnoma nič ne pogrešam :D :D

sobota, 26. marec 2011

Relativnostna teorija v praksi

Nisem fizik, daleč od tega, in fizika nikoli ni bila eden od mojih najljubših predmetov. Se spomnim, ko me je profesor Zlatolas enkrat poklical pred tablo za t. i. delno oceno (ko si jih nabral pet, si dobil ta pravo oceno v redovalnico) in mi rekel, naj narišem na tablo, kako se lomi svetloba, če gledamo kovanec v kozarcu vode. Trema + geni humanista in družboslovca so prispevali svoje in narisala sem oko, iz katerega gre puščica proti kozarcu, kjer se potem nekako prelomi proti kovancu. Zanimiva ideja, a popolnoma napačna izpeljava :D Poglejte jo, Jezernikovo, njej gre svetloba kar iz oči, je rekel profesor Zlatolas in mi primazal delni šus v svojo mini redovalnico. In sem se lahko pobrala z dolgim nosom in rdečico na obrazu lepo nazaj v svojo klop. Toliko o fiziki v srednji šoli, ki je, hvalabogu, mimo.

Hotela se reči nekaj drugega ... kako relativno teče čas, ko si v prijetni družbi. In ko gosta rečeta, čas je, da gremo, kar Nina in Toni vedno naredita kar nekako prekmalu, se ti zdi, da sta ravnokar prišla. Nameravali smo odigrati kakšno partijo, dve, tri pokra, a je večer spontano odšel v drugo smer, tako da smo samo čvekali, zobali čudovito roquemole omakico za tortilja čipske, ki jo je spesnil moj možek, in se na koncu posladkali še s skutino torto brez peke, ki sem jo zložila skupaj pred kosilom. Popolno nasprotje obiskov, ki jih je v zadnjih letih zares minimalno število (človek se z leti očitno nauči, da ne vabi domov ljudi, ob katerih čas počasi teče), ko si še na uro ne upaš pogledati, ker te je na smrt strah, da je minilo šele petnajst minut, čeprav se ti zdi, da si z njimi ujet že dneve.

Na stekleni mizici v dnevni sobi stoji vazica z laškimi zvončki (hvala Nina). Pomlad je tudi uradno vstopila v najino stanovanje. Pa čeprav se bojda obetajo še neki mrzli dnevi in podobne neprilike. Nas ne zanima!

petek, 25. marec 2011

Dama s kamelijami - češnjica na vrhu torte

Za mano je popoln petek. Zunaj pomlad, toplo sonce, spet delovno zatišje, oči odrešene celodnevnega buljenja v ekran, jutranja kavica z možem ob Savinji, popoldanska tortica z mamo in sestro, baletni klas in za posladek še predstava v znamenju plesa. Odličnega, doživeto odplesanega/odigranega kulturnega dogodka.

Že dolgo si nisem ogledala plesne predstave, ki bi me tako ganila. Če si se prepustil in če slučajno nisi kakšen emocionalen invalid, si lahko občutil takšno plejado različnih občutkov, da imam še vedno kurjo polt, ko se spomnim ... Glavno vlogo (damo) pleše Mojca, moja baletna učiteljica. Vsaka ji čast za performans na lestvi, za lep večer in čudovit zaključek tega tedna. In seveda Tomažu za stoično odigrano vlogo lakaja. Da o domiselni sceni raje ne izgubljam besed ... Vredno ogleda!

sreda, 23. marec 2011

Knjiga z epileptičnim napadom in navodila za uporabo

Marec je bil praktično v znamenju navodil za uporabo. Okrog 400 strani jih je bilo, če ne kar 500. Seveda za zlektorirat. Priznam, da ni ravno tekst, ob katerem bi ti od razmišljanja razneslo glavo, se ga pa po kakšnih 300 straneh že pošteno naveličaš. Veliko je ponavljanj. Vesela sem, da sem premagala ta navodila.

Včerajšnji literarni večer je uspel. Kar nekaj se nas je nabralo v Antiki, da bi počastili svetovni dan poezije. Nekaterih že dolgo nisem videla, zato sem jih bila prav vesela. Prišla sta tudi Pixie in Vani. Pixie je trpela. Pravi, da se je počutila, kot bi jo nekdo pretepal s knjigo, ki ima epileptični napad. Sicer ne vem čisto natančno, kakšen bi bil dejanski občutek, se mi pa zdi, da nikakor prijeten. Vani je zginil kmalu po tistem, ko sem bila na vrsti jaz. In seveda sem morala edina od vseh (okrog dvajset nas je bilo) brati prozo. Ko sem ugotovila, da sem najverjetneje edina, sem začela mrzlično tuhtati, kaj naj rečem, preden začnem, da me ne bojo preveč pisano gledali, in ravno še pravi čas sem se domislila: povedala sem, da bom svetovni dan poezije počastila s prozo, nato pa sem prebrala dve strani iz mojega novonastalega romana.

Kar me je presenetilo, je bilo dejstvo, da sem imela precejšnjo tremo. To se zgodi človeku, ko premalo javno nastopa. Se spomnim, ko je izšla moja prva knjiga in sem imela nekaj mesecev skoraj vsak teden kakšno predstavitev, sem na koncu hodila na oder hladna kot špricer in brez večjih problemov brala odlomke zgodb, zdaj pa se mi je zdelo, da sploh ne bom zmogla prebrati do konca, tresel se mi je glas, seveda rahlo tudi roke. Ampak je nekako le šlo. In še dobro, da smo imeli ta literarni večer, tako sem si vsaj bila prisiljena naprintati roman, ki ga moram tako ali tako iti še enkrat skozi, preden ga pošljem v resnejšo presojo kakšnemu uredniku. Zdaj je minil že debel mesec in pol, odkar sem ga končala. Uspešno sem že pozabila podrobnosti, kar se mi zdi, da je nujno, da lahko greš potem kolikor toliko nepristransko čez besedilo in si vsaj približno distanciran od njega.

Jutri pa spim, dokler se ne zbudim, brez budilke in norenja, da bom pravočasno oddala lekturo. Jutri bom imela prost dan. :D

ponedeljek, 21. marec 2011

Gospa, a mate tut skrajšano verzijo?

Danes sem s svojo sestrico šla v knjižnico po Leksikon imen, ker bo treba kmalu poimenovati novega člana njune družinice. In brskam po računalniku, ko mi na ušesa pride dialog med mamo srednješolke, ki je medtem stala zraven, in knjižničarko ...

Mama: Gospa, a mi date prosim Gospo Bovary?
Knjižničarka: Seveda (se obrne k polici za svojim hrbtom, vzame roza knjigo in ji jo pomoli).
Mama: A to je to?
Knjižničarka: Ja.
Mama: A je to skrajšana verzija? (še vedno gleda knjigo, kot da ji nekaj ne 'štima')
Knjižničarka: Kako to mislite?
Mama: No, skrajšana verzija, saj veste, da ji ni treba brati celega romana ...
Knjižničarka: Ne, to je kar cel roman. (ji gre rahlo na smeh, jaz medtem obračam oči in se komaj zadržujem, da se ne vpletem v debato)
Mama: Pa imate skrajšano verzijo?
Knjižničarka: Ne, imamo samo Gospo Bovary.

In se vprašam, če mame sprašujejo take stvari, medtem ko njihovi otroci stojijo zraven, čeprav so povsem dovolj stari, da bi si sami šli po knjigo v knjižnico (jaz sem si hodila sama po knjige od prvega razreda osnovne šole dalje), in so zagotovo tudi dovolj stari, da preberejo tistih dvesto, tristo strani dolg roman, kaj je v tej zgodbi narobe? In še eno vprašanje, ki me še bolj skrbi, koliko je takih mam in takšnih otrok?

Ok, ne rečem, da sem v srednji šoli prebrala čisto vse knjige, ki jih je bilo treba, ker bi potem bila lažnivka in hinavka, ampak sem vsaj sama poskrbela, da sem našla obnovo, ali pa sem prebrala kakšno spremno besedo, mogoče celo dve, če sta obstajali različni izdaji, in to je bilo povsem dovolj, da sem odgovorila na vprašanja za domače branje in celo napisala kakšen šolski esej. Ampak vedno sem tisto knjigo potem tudi dejansko prebrala (če ne prej na faksu (recimo Vojno in mir) ali pa med počitnicami, ko je bilo več časa).

Mogoče sodim preveč po sebi, mogoče se to, kar sem danes slišala, samo meni zdi čudno, in sem dejansko jaz sama čudna, ker so mi takšne stvari nenavadne. Kaj pa vem ... Sem pa vseeno mnenja, da je s takšnim odnosom nekaj narobe. Da ne daje pravega zgleda (mislim na mamo) in da niti slučajno ne govori v prid bralni kulturi ali celo odnosu do knjig nasploh.

nedelja, 20. marec 2011

Luna seka, delo pa plemeniti

Tele delovne nedelje so mi prešle že tako v navado, da sploh ni več smešno. Pa pravijo, da bi nedelja morala biti Gospodov dan, dan za počitek ... In niti najmanj, da se s tem ne strinjam, ampak roki, ki jih imam za oddajo lektur, se nič kaj ne obremenjujejo z vikendi. In če dobiš preveden dokument v petek zvečer, rok je pa recimo v ponedeljek zjutraj ob devetih, imaš bolj kot ne samo eno možnost, da za delo poprimeš čez vikend.

Pa se nočem pritoževati, rada imam svoje delo, le da imam rada tudi proste dneve, ki jih je v marcu bilo bore malo. Od mojih telesnih delov najbolj trpijo oči, ki so ravno zdajle, ko to pišem, tako razdražene od buljenja v črke, da že skoraj vidim dvojno, pa seveda ta zadnja, ki začne po kakšnih desetih urah sedenja prav neznosno boleti. Trpijo seveda tudi domači, v mojem primeru moj mož, ki se mora za vikende zabavati sam, ker jaz delam :S

Na račun obilice dela že dva dni nisem napisala nič novega. Malo že pogrešam ustvarjanje. Jutri bom, pa če prekle padajo z neba, zares spet prijela tipkovnico v roke, vsaj za kakšno večerno urico, da spet počasi padem noter. V torek pa beremo v Antiki, mislim, da bom prebrala odlomek iz romana, ki sem ga pred kratkim končala. Že dolgo nisem sodelovala na literarnem večeru, če se ne motim, nazadnje prav na tem jubilejnem branju, ki bo spet v torek. Čas čisto prehitro mineva.

Pa še ena stvar, če ta luna lunasta ne misli prav kmalu popustiti, jo bom sklatila dol, ker čisto preveč seka! :D

sobota, 19. marec 2011

Kako veš, da nisi več star šestnajst let

In smo se spet dobili v Metropolu, skoraj ista zasedba kot prejšnji petek. Tokrat je stare dobre komade vrtel dj Otoshi (aka Peter Bevc), v Bruce Lee suknjiču in zabaven kot vedno. Bilo pa je naglas. Zelo naglas. Tako naglas, da si nisem kot prejšnji teden upala na polno pogovarjati, kot dame naših let rade počnemo, pač pa je Pixie ponovno iznašla sistem pogovarjanja po lističih, tokrat računih od pijače. Bilo je prav hecno čakati, da bo katera od nas napisala, kar je imela, do konca, in potem tisto brati ...

In kako res veš, da nisi več star šestnajst let? Ko se preventivno dobiš že ob devetih, dobro uro preden pride dj, da se lahko načvekaš in si posodobiš informacije od prejšnjega tedna, ker nočeš celo soboto spet lizati islandskih lišajev, da te preneha praskati po grlu. Ko namesto različnih alkoholnih pijač testiraš različne sorte oreščkov iz avtomata. Ko greš ob dvanajstih domov na pol gluh, ker nisi več navajen tako glasne glasbe. Ko se ne obremenjuješ več, če se ti je razmazal make up, ker si ga tako ali tako komajda kaj nanesel nase. Ko ...

Če seštejem ure ponočevanja v lokalu po osmi uri prejšnjega in tokratnega petka, pridem do ugotovitve, da sem že presegla lanskoletno povprečje, ko sem bila zunaj samo enkrat, pa še to se ne spomnim več kje, in to ne zaradi volumskih procentov v pijači, pač pa najverjetneje zato, ker očitno ni bilo dovolj spomina vredno :))

Ker pa sem se potepala, nisem napisala nič novega, sem pa zato pred nekaj dnevi malo več, zato lahko vseeno nekaj pripopam zraven.
----------------------------------
Oprosti, je zamrmral s skrivnostnim nasmeškom in se skušal osredotočiti na predavanje. A to je bilo zelo težko. Doktor Borut Hočevar namreč ni bil eden izmed njegovih najljubših profesorjev. Zdelo se mu je, da je navaden blefer in včasih se je spraševal, kako mu je sploh uspelo priti do naziva, glede katerega je bilo kar preveč očitno, da mu je nadvse pomemben, da se niti če bi ga zbudili ob treh ponoči sredi bombardiranja, ne bi pozabil podpisati s tistim dr. pred svojim imenom. Take vrste ljudi pa je preziral. Prepričan je bil, da se od njemu podobnih profilov ni imel česa naučiti. Razen morda blefiranja, za kar je imel čudovitega vzornika že doma, svojega predragega očeta, ki sicer ni bil doktor, a bi se čisto lahko podpisoval kot dr. Blefer.

četrtek, 17. marec 2011

Žabe ni težko v vodo nagnat

Mački je zmanjkalo hrane. Danes nekje ob dvanajstih je požvečila zadnji briket, potem pa me je pisano gledala, vsakič ko sva se srečali v bližini njenega prehranjevalnega kotička. Ni bilo druge, kot da se oblečem in se odpravim po brikete. Na poti do edine trgovine za živali v mestu je treba iti mimo ene druge trgovine, kjer imajo na tone poldragih kamnov in mineralov, in ker sem že od nekdaj mahnjena na te stvari, so noge kar same zavile noter. In seveda sem 'nujno' rabila nov obesek, enega pa sem se že včeraj odločila, da nabavim za meni zelo drago osebo, da si ga lahko obesi okrog vratu. Skoraj sem zapravila ves denar, ki sem ga vzela za hrano. Skoraj, ker je na koncu še vedno ostalo za briketke, pa še mamo sem častila s kavo za s seboj.

Moj 'takoj pridem' se je razpotegnil na skoraj štiri ure, in nekje med mojim pohajkovanjem me je klical ljubljeni mož, če nameravam še kaj priti domov. Seveda, sem rekla, 'takoj' pridem :)) Ampak potem sem morala odnesti še darilce dotični osebi, ki je nenadoma dobila strašno 'potrebo', da me parkrat fotkne, tako da se je moj prihod domov zavlekel še za nadaljnje pol ure. Ampak se nisem pretirano sekirala. Bog daj, da imam tu in tam kakšno prosto popoldne, da lahko kakor v starih časih nekoliko bluzim naokoli, ne da bi me preganjala ura ali karkoli drugega. Konec koncev sem se le privlekla domov, kjer nisem bila strašno pogrešana, ker je na tv-ju vendarle bil nogomet. :D

Sem bila pa včeraj ponoči spet pridna glede pisanja ...
--------------------------
Borut Hočevar je čutil vznemirjenost, ki ga že dolgo časa ni tako izrazito prevzela. Bila je skoraj kot zanos, kakršnega je občutil na svojih prvih predavanjih pred devetimi leti, ko je začenjal kot docent na tem oddelku. Še vedno se je dobro spominjal treme, ki ga je načenjala pred prav vsako uro, a se je po uvodnih minutah čudežno raztopila, izginila neznano kam, nadomestila pa jo je vznemirljiva vročica, ki ga je držala še ure po tistem, ko je zapustil predavalnico. Kot da bi to, da je lahko govoril več kot petim ljudem hkrati, imelo neke vrste čudežno moč, sposobnost, ki je skorajda spominjala na zasvojenost. In ta moč je sčasoma presahnila, vsako leto je bila šibkejša, dokler ni popolnoma izginila in je hodil le še v službo, kot toliko drugih, brez občutka, da počne nekaj grozno posebnega.

sreda, 16. marec 2011

Kako sem zmagala na sredinem spalnem maratonu

Pri sosedu so nehali vrtati. Aleluja. Danes sem se lahko celo naspala. Včeraj sem ga kronala do treh (no, to je bilo že danes), in potem sem potegnila do enajstih. It was a sweet sweet sleep. Spomnilo me je na študentske spalne maratone, ko sem se v časih najboljše spalne forme včasih zbujala ob dveh ali treh popoldan, ne da bi se mi to zdelo vsaj za kanček čudno. Če sem iskrena, sem se tudi danes dopoldan, ko sem odprla oči in se pošteno pretegnila, počutila povsem normalno, hkrati pa celo naspano, kar je bilo vredno prav vsake minute.

Glede na Mordor zunaj je bil tako ali tako pravi čudež, da sem se sploh zbudila. :D

Popoldan končno kavica s Pape. Čisto predolgo je že minilo od zadnje. Tri urice pristnega babjega čveka brez pretvarjanja. Neprecenljivo, da o tortici sploh ne začnem govoriti. Tortici? Kakšni tortici? (a ne Pape? :D)

Je pa mojemu poznemu odhodu v posteljo (poleg lune, ki se nemarno debeli in seka) botrovalo tudi ustvarjanje. Prav razvadila sem se, da mi gre pisanje najbolje od rok, ko Vani in Cilka zaspita, ko zaspijo tudi vsi sosedi in ostali stanovalci moje bližnje okolice. Ko je tako tiho, da je že rahlo strašljivo. Takrat misli postanejo strašansko čiste in jasne in besede kar vrejo, ko pa se ustaviš, da prebereš, kar si napisal, ali samo razmišljaš, lahko svoje misli celo slišiš ...

-------------------------------------
Greste noter? je nenadoma zaslišala glas za svojim hrbtom.
Bilo bi skrajno nezadostno, če bi rekla, da jo je ustrašil. Iz ust se ji je izvil dolg 'o moj bog', potem pa se je morala prijeti za prsi, da je utripajočo mišico zmogla obdržati v za to namenjenem prostoru. Obrnila je glavo in zagledala moškega, za katerega je brez dodatnih pojasnjevanj bila prepričana, da je lahko samo njen profesor. Prav tisti, ki ga je hotela prehiteti, da se ne bi zgodilo kaj podobnega polomu, ki se je pravkar začel odvijati, se kot velikanska snežna kepa valiti po hribu navzdol, pa sploh še nista bila v predavalnici.
Oprostite, je zajecljala in čutila, kako ji je peklensko vroč val zalil lica. Nagonsko se je umaknila stran od vrat, čeprav sta bila oba očitno namenjena v isto smer.
Potem ne greste noter? je vprašal profesor, Borut Hočevar.
Ja, v bistvu grem, je zamomljala in pogledala v tla. Kakšna sramota, je bilo vse, kar ji je odmevalo v glavi.
Torej izvolite, je rekel profesor in ji odprl vrata.

Nizek pritisk nizko pritiska ...

Precej hecen dan je bil (zdaj že) včeraj. Skoraj ponovitev ponedeljkovega, le da nisem spet bila pri frizerju :D Od kakšnih pol devetih do treh so pri sosedu imeli hilti in trimbliz žur v kopalnici. Ni jih zamaškov, ki bi zadušili ta zvok, in ko se je mačka ob vsem tem hrupu spravila spat, kot da se nič ne dogaja, je to bil zame znak (beri alarm), da moram nujno vsaj za kakšno uro zapustiti stanovanje. In sva ga ...

Šla sva na kosilu v La Storio, ki je spet presenetila z okusno hrano. Imajo ubijalsko jabolčno pito, ki se je vsekakor splača okusiti. Pred tem sva šla pozdravit še mojo mamo, ki je izmučena od dopoldanske delavnice, ko je morala obvladati trideset šolarjev, delala red po prostoru.

Nizek pritisk ni prav nič pripomogel k mojemu počutju. Ves dan se mi je zdelo, da me bo vsak čas začela boleti glava, a se to ni zares zgodilo, in zdajle, ko je že jutri (0:55), in sem namesto smrtno zaspana spet budna kot čuk, kot že zadnjih nekaj dni, se počutim skoraj olimpijsko in se spravljam pisat. Kaj bo čez nekaj ur, ko bo zagotovo prehitro zazvonila budilka, bom razmišljala takrat.

Mi je pa uspelo včeraj tudi nekaj novega napisati ... zadeva počasi dobiva trdnejše okostje, kar je vedno lahko samo dobro, razen če okostje ni deformirano :D ... in nekaj vrstic objavljam spodaj.

Pa lahko noč nočnim pticam in dobro jutro jutranjim.

---------------------------------------------
Na vso moč se je trudila, da bi bila pravočasno na avtobusni postaji. Sprva je zgolj hitro stopala po stopnicah proti izhodu, nato je začela preskakovati po dve, proti koncu celo po tri stopnice. Vmes je večkrat živčno ošinila uro na mobilniku, enkrat zaradi tega skorajda padla, ves čas pa je sama pri sebi ugotavljala, da je zelo malo verjetnosti, da jo bo trola počakala. Dvigalo se je pač moralo vedno pokvariti ravno takrat, ko je bilo najmanj treba, in morala je stanovati ravno v osmem nadstropju. Stekla je čez tržnico, ki je bila v neposredni bližini njenega bloka, se izogibala ljudem, ki so se drenjali pred in med stojnicami, hkrati pa ji je uspelo še divje brskati po žepih, da bi ugotovila, ali je slučajno pozabila mesečno vozovnico. In seveda jo je.

ponedeljek, 14. marec 2011

Svoboda ima kratke lase :D

Kuhalo se je že kakšen teden. Mogoče celo dva. V petek sem imela 'strokovno' diskusijo z babami v Metropolu, v soboto z možem, danes dopoldan z mamo. Potem sem poklicala frizerko, ki me je naročila za ob štirih. Priznam, imela sem rahlo tremo. Konec koncev sem se odločila, da se znebim nečesa, kar sem potrpežljivo redila in gojila zadnja tri leta.

Ob štirih so zapele škarje. Z vsakim 'škric škricem' sem se počutila lažje. Glava je postajala kakor brez teže, okrog mene in po pregrinjalu so ležali kodri, že kar precej dolgi. Ko je frizerka po končanem masakru pometla pridelek, je nastal zajeten kupček nečesa, kar bi skoraj zadostovalo za mini lasuljico. In sem spet kratkolaska. In je mega. Kot da bi se po dolgi in naporni poti vrnila domov. :D :D

Sem pa včeraj zvečer bila tudi pridna glede pisanja. Napisala dodatnih nekaj strani. Mislim, da dve ali nekaj takega. In dobila sem idejo za naslov novega romana: Razpoke.

Nekaj novonastalih vrstic:
--------------------------
Kaj so rekli? je ležerno vprašal sosed in se razgledoval po polici nad umivalnikom.
Prešinilo ga je, da še vedno ne ve, kako mu je ime. Vedel je samo, da se piše Jelovšek. Pa to, da kadi kot Turek, da mu je malo mar za modo in očitno tudi za svež zrak, sodeč po plinu, ki je napolnjeval njegovo stanovanje, in da seveda nima niti najmanjšega pojma o geografiji. Pomislil je, kako bi mu lahko bilo ime. Mogoče Franc? Franc Jelovšek je zvenelo precej verjetno. Mogoče celo Jože Jelovšek ali pa Aleš?
Nisem vas še vprašal, kako vam je ime, je rekel, ne da bi preslišal njegovo vprašanje.
Borut, je nekoliko osuplo, kakor da bi iskal skrito povezavo med svojim in njegovim vprašanjem, rekel sosed, Borut Jelovšek.
Skoraj se mu je zaletelo. Nikoli mu ne bi prisodil tega imena. To je bilo njegovo ime.
Potem sva soimenjaka, je kislo odvrnil in pogledal proti tlom. Prav nič všeč mu ni bilo, da ima sosed, krivec za rjavo stvar na stropu njegove kopalnice, človek, ki ga niti v sanjah ne bi hotel za svojega prijatelja niti za soseda, če bi seveda imel možnost izbire, enako ime kot on.

nedelja, 13. marec 2011

Tudi abstinenčno ponočevanje utrudi človeka

Včeraj čisto preveč utrujena za pisanje bloga. Ko se človek enkrat odvadi hoditi ven, zna biti zelo naporno, če pride domov ob treh in mora cel večer grozno napenjati glasilke, da se lahko ob glasni glasbi kaj pogovori. Popoldanske kavice so glede tega bistveno manj naporne, ne trajajo tako dolgo in ni se treba dreti ... Ampak je vseeno bilo prav zanimivo biti zunaj po dolgem času, spiti tri švepse biter lemon in eno pollitrsko vodo, čvekati v krogu prijetnih babnic, medtem ko je za mojim hrbtom moj možek vrtel glasbo ... ves zatopljen v notebook je bil prav zapeljiv in vmes sem parkrat pomislila - vraga, sem dj-eva žena :D

Kljub abstinenčnemu ponočevanju pa sem soboto dopoldan prespala, popoldan pa preživela ob gledanju neke na novo odkrite serije, imenovane Breaking bad, o učitelju kemije, ki postane proizvajalec crystal metha, ko mu odkrijejo raka na pljučih. Zanimiva zgodba in precej odbita serija ... Trenutno sem pri drugi sezoni in stvari se bizarno zapletajo.

Napisala pa sem tudi novo stran nove nastajajoče prozne zadevščine, ki je še vedno 'no name'. Spodaj odlomek iz dialoga med junakom in njegovim zgornjim sosedom:
----------------------
Hm, je pomenljivo izustil sosed in si položil roki na boke. Res je madež, je dodal in namrščil čelo.
Seveda je res, je pomislil, rahlo nejevoljen, ker je sosedova izjava namigovala na to, da ga prej pred njegovimi vrati ni uspel prepričati v verodostojnost svojih besed. Ni mu bilo všeč, kadar ga niso jemali resno.
Hm, je še enkrat zamrmral sosed in stopil na prste, kot da bi zaradi tistih par centimetrov res lahko kaj bolj razločno videl.
Vam prinesem pručko? se je ponudil, ko je opazil njegovo početje.
Ni treba, je odmahnil z roko. Tu je, ni kaj, je dodal in se popraskal za ušesom. Zgleda kot Italija, je še rekel, se nasmehnil in pokazal vrsto rumenkastih zob, načetih od cigaret, morda celo od kakšne pijače, čeprav ga do sedaj še ni zavohal.
Vrnil mu je nasmeh, zgolj iz vljudnosti, a ni komentiral, da je vlažna packa ravno toliko podobna Italiji, kot je njegova zguljena jopa podobna kosu dizajnerskega oblačila.

četrtek, 10. marec 2011

Sladka radost novih začetkov ...

Kot sem že omenila, sem po kratkem premoru začela spet pisati. In res je užitek, ko izpod tvojih prstov začne iz čistega niča nastajati povsem nov svet. Ko je vse odvisno samo od tebe, ko si ti glavni mojster, ki usmerja dogajanje in konec koncev tudi to, kdo se bo pojavil na sceni, kakšen bo in kaj bo počel, rekel, kaj se mu bo zgodilo ...

Res sem na čistem začetku, zadnjič ponoči sem napisala prvi odstavek, danes sem dopisala še kakšne pol strani, tako da imam zdaj točno 511 besed. In spet se je pojavila tista prijetna vznemirjenost, ko je še vse odprto in nedorečeno, ko nimaš še niti naslova, ampak samo par likov, ki so že nekaj časa počasi klili v moji glavi in zdaj začenjajo svoje fiktivno življenje.

Spodaj vam razkrivam nekaj stavkov ...
-------------------------------------------------------
Ni se mogel povsem natančno spomniti, ali je tisti rjavi madež na stropu kopalnice opazil v sredo ali četrtek. A vendar je bil povsem prepričan, da je bil tam. Da tista rumenkasto rjava vlažna sraga ni bila le plod njegove bujne domišljije, ki mu jo je že tolikokrat v njegovem življenju prav nemarno zagodla. Povsem jasno je videl, kako je tisto jutro, v sredo ali četrtek, med jutranjim grgranjem ustne vodice nenadoma odprl oči, čeprav je med tem opravilom vedno imel zaprte, in kako so te zaradi njegove nazaj nagnjene glave v trenutku ujele nenavadno zaplato, ravno nad njegovim umivalnikom, neposredno nad njegovo glavo. [...]

Stopil je na pručko in se z glavo znašel tik pod plafonom. Stegnil je desno roko in potipal obarvano površino. Kakor je bilo pričakovati, je pod prsti občutil vlago, in začel se je spraševati, kako dolgo se je madež že ustvarjal. [...] Ko je pogledal še pozorneje, je opazil, da se je madež naredil natanko čez razpoko, ki se je začenjala v kotu in se kakor kakšna žila brez prave funkcije vlekla po površini, zato je predvideval, da je voda ravno zaradi nje še hitreje pronicala skozi. In ko je še strmel gor, se mu je nenadoma zazdelo, da ga zamakajoča zaplata spominja na Srednjo Ameriko.

sreda, 09. marec 2011

Eden tistih hecnih dni ...

V lekturi in urejanju imam en zelo posrečen mladinski roman. Ob takšnih priložnostih je moje delo zares užitek. Ne samo, da mi nekdo plača, da počnem tisto, kar najraje delam, torej berem, obenem je še zabavno oziroma celo razburljivo, da se moram kar nazaj držati, da ne začnem goltati črk kot kakšen črkožer :), konec koncev moram popraviti morebitne napake in ni dobro, da prehitro drvim skozi strani.

Danes zjutraj sem morala do devetih oddati eno krajšo lekturo, ki sem jo sicer končala že včeraj, a sem jo hotela še preleteti, preden jo odpošljem, zato sem vstala že ob osmih, pogledala tistih par strani, poslala mejl in šla naravnost nazaj v posteljo, si ponovno vtaknila čepe v ušesa in zaspala kot klada. Komaj, ampak res komaj, sem se izvlekla iz postelje ob pol enajstih ... bil je eden tistih primerov, ko možgani vejo, da bi bilo dobro vstati, telo in oči oz. veke pa se sploh ne grejo teh igric in ostajajo v spalnem načinu, pa če se še tako naprezaš. A mi je naposled le uspelo, malo je pomagala tudi Cilka, ki je sedela dva centimetra stran od mojega obraza in mi predla nekam v nos, vsake toliko pa mi je s svojim šmirglastim jezikom potegnila čez čelo in mi naredila jutranji piling.

Zvečer grem že tretjič ta teden na zumbo, spravljam notri od prejšnjega tedna, ko sem bila bitko z mikrobi. In jutri imam spet zumbo in v petek še balet ... upam, da ne bom v soboto mrtva obležala med rjuhami :)

torek, 08. marec 2011

Če s čepki spiš, se težko zbudiš :D

Spanje s čepki v ušesih je posebno doživetje. Zdi se, kot da spiš v nekakšnem kokonu (svojem telesu). Preden zaspiš od znotraj čutiš/slišiš bitje svojega srca in razen če nisi totalno razdražen in imaš utrip blizu 200, te ta zvok prav prijetno uspava. In potem ne slišiš svoje mačke, ki ima na glavi plastično lučko, ker ima neko alergijo, po kateri se čoha (po lučki, ne po alergiji) in se z njo zaletava v razne kose pohištva, pa spodnjega soseda, ki smrči kot kakšen električni generator, pa kakšnih zagretih modelov, ki ti pod oknom ob treh zjutraj noro razpravljajo, kot da so sami na svetu ... pa zjutraj budilke, ki te skuša zbuditi z nežnim zvokom :D

Včerajšnje večerno štrikanje je skoraj imelo tragične posledice. Nisem se sicer nabodla na igle ali to naredila komu drugemu, se je pa kar iz vedrega neba (yeah, right) pojavila neka luknjica, ki je neprizanesljivo sporočala, da sem nekaj vrstic nazaj spustila eno zanko. Sranje! In sem se lotila paranja (zelo stresno početje ob enajstih zvečer), ki se je na vso srečo uspešno izteklo, moja štrikarija je spet brez lukenj in vse je dobro :D

Mož mi je za dobro jutro in dan žena zapel enega svojih komadov, kar pomeni znana melodija nekega drugega komada + nadvse izvirno besedilo lastne izdelave. To me vedno nasmeji, njegovo kantavtorstvo :)

Dan je lep.

nedelja, 06. marec 2011

Ples z metlo in še kaj

Končno en vikend, ko ni bilo treba obsedeno delati. Sicer sva včeraj z možem zaplesala z metlo in nekoliko pospravila štalo, ki se je naredila v stanovanju (kako se lahko stanovanje tako umaže, čeprav v njem samo mirno živiš?), potem pa je sledilo lagodno popoldne ... kosilo pri starših, čvek (ki je bil zaradi močnega vpliva lune na trenutke na robu prepira) in ogromno delov četrte sezone Dexterja in štrikanje do večera (Vani ni štrikal, da ne bo pomote ;))

Jerneja me je razveselila z osnutkom slikanice o Gospodu Sovcu in papigi Mici. Ko bo gotova, bo super, potem pa v lov za založbami! To je sicer najmanj zabaven del ustvarjanja, a nekako nujen :S

V noči s petka na soboto sem imela rahle težave z nespečnostjo, kar se navadno izkaže kot svojevrsten blagoslov. In tudi tokrat je bilo tako. Napisala sem prvo stran nečesa novega (sumim, da bo roman). Ena ideja se mi že nekaj časa plete po glavi ... Seveda ni edina (da ji slučajno ne bi bilo dolgčas), saj imam že kar nekaj časa tudi idejo za eno malce bolj fantazijsko zadevščino, ki bi prav tako lahko postala roman. Zgleda, da bo treba spet začeti pisati, da se ideje ne bodo začele pretepati po moji glavi.

petek, 04. marec 2011

Kako sem si kupila pamet :D

Že med pisanjem romana sem si rekla, da se moram enkrat spet povzpeti na srčno pot, ker sem imela v spominu, da je na vrhu, tam ob klopici, tabla, kjer so navodila za merjenje srčnega utripa in opozorilo za srčne bolnike. Imela sem idejo, da bi tisti tekst vključila vmes v roman, češ junakinja bere, kaj je napisano na tabli ... ampak mi ni uspelo priti do tja gor. Vse do danes ...

Z dragim možem sva skočila na kratek sprehod v park, že sto let nisva bila skupaj na sprehodu. Vmes se mu razložila svojo zgoraj opisano idejo in ni bil čisto prepričan, če se mu da laziti v tisti hrib, a še preden je utegnil do konca reči, da ne greva tja gor, sva se že vzpenjala. Vleče se bolj, kot sem imela v spominu, pa tudi bolj strmo je. Ampak ker sem imela jasen cilj, da na hitro pofotkam tisto tablo, da bom lahko kasneje prepisala besedilo z nje, so noge kar nekako same hodile v tisti klanec, tudi precej hitro, tako da sem bila kmalu precej razgreta (beri čisto mokra) pod vsemi tistimi oblačili, saj sem vendarle še pred kratkim bila bolna ...

Tik pred vrhom se je mož protestno ustavil, da se ne gre več. Naj grem kar sama, ker mi je že pri prvem ovinku povedal, da se mu sploh ne hodi tja gor in da ni 'samo še tale ovinek', kot sem vztrajno trdila. In sem šla. Odhitela sem še zadnjih par sto metrov proti vrhu in naposled le zagledala tisto tablo, jo pofotkala in se zmagoslavno začela spuščati.

Pa prideva nazaj do začetka poti, in glej ga zlomka, tabla s prav takim napisom, do zadnje besede istim, je tudi na vznožju srčne poti. In stari dobri rek se je še enkrat izkazal za resničnega: kdor nima v glavi, ima v petah :))

četrtek, 03. marec 2011

Mirovni sporazum podpisan

Kot sem že včeraj napovedala, so se moževi 'na zdravje' prijeli. Danes si nisem več rabila brisati nosa, ker je prenehal točiti, kašljanje se je umirilo in kar se mene tiče, sva s tem virusom zaključila. Podpisala mirovni sporazum ali kako bi se reklo.

Dan je bil ležerno deloven. Ob petih sem celo že nehala lektorirati in sem začela gledati preostanek tretje sezone Dexterja, kar je nisem uspela pogledati včeraj in predvčerajšnjim. Četrta sezona je že dol, čaka, da si vzamem čas zanjo. In si ga bom. Še danes. Vsaj za nekaj delov.

Jutri bom šla pa na balet. Od poležavanja/okrevanja me že vse boli in komaj čakam, da se malo razmigam. Čeprav ne ravno tako graciozno, kot bi si želela. In če vas slučajno zanima, imam tudi roza baletne copatke, ki jih bom obula. In gamaše. :)

sreda, 02. marec 2011

Gesundheit :D

Ko človek že zelo dolgo ni bil bolan, pozabi, kako natanko potekajo prehladi. Najprej začne boleti grlo, potem grlo boli, kašljanje in vse to, potem to mine, normalno lahko zakašljaš, misliš, da si že skoraj zdrav, zmotno, potem pa pride kihanje, pa cedenje iz nosa v enormnih količinah, pa role wc papirja, ki jih nosiš namesto zapestnic, pa živordeča koža pod nosom, ki vsakič, ko si ga moraš spet obrisati, grozi, da se bo vžgala ...

Ampak vam rečem, ni problema, samo da lahko normalno požiram (danes sem jedla celo čisto pravo trdo hrano: piščanca in riž). Namesto da bi si z vazelinom namazala samo ustnice, kar moram tako ali tako početi vsako zimo vsak dan, si namažem še podnosje in je stvar rešena. Glede kihanja je pa tudi fino - mož mi je danes že stokrat rekel na zdravje in ni hudič, da se ne bi kakšen od njih prijel in materializiral. Še kakšen dan ali dva, vreme zunaj je tako ali tako čisto adijo in imam tako vsaj konkreten razlog, da že od petka nisem bila zunaj, pa bom spet korenina. :D

In potem se vas bom mogoče celo usmilila in začela pisati o čem drugem. Zdaj pa moram končati, ker mi je svečka prilezla že do brade ...

torek, 01. marec 2011

Protestno pismo obrodilo sadove!

Z največjim veseljem in neznosno hvaležnostjo v srcu vas obveščam,  da so bacili danes točno opoldne, kakor jim je bilo zagroženo, zapustili prostore našega hotela. O njihovem nekulturnem obnašanju ob odhodu ne bomo izgubljali besed, povemo naj le to, da bi si nujno morali nabaviti novo izdajo Bontona za bacile, ki je izšla pri Založbi Nije.

Kot smo pričakovali, so za seboj pustili precejšnje razdejanje. Soba je bila v takšnem razsulu, da smo jo morali nemudoma pobeliti z medenimi oblogami in oškropiti z žajbljevim čajem, a zdaj ne bi več o tem, ker imamo preveč opravka s pripravami na slavje. O točnem datumu praznovanja odhoda bacilov iz naših logov vas bomo še obvestili.

Je pa še ena stvar ... urednik založbe, kjer naj bi izšla moja monografija, me je obvestil, da ne rabim več hiteti s preoblikovanjem teksta (kar sem divje počela zadnjih 14 dni), ker se na razpis, zaradi katerega se je mudilo, ne bomo prijavili, ker ne ustrezam pogojem razpisa. Kaj to torej pomeni? Da sem hitela zaman? No ja, mogoče sem res hitela zaman (vsekakor nisem Helena Zaman), a ker mi je uspelo prihiteti do konca (kar bi tako ali tako morala, le da šele do konca maja), imam zdaj ljubi mir in se lahko lotim prijetnejših pisarij (a ne Pixie?) :D

Vam pa moram za konec zaupati še nekaj zelo pomembnega: lepo je požreti slino, ne da te ob tem obliva pot!