Preišči ta spletni dnevnik

ponedeljek, 28. februar 2011

Protestno pismo bacilom

Spoštovani bacili!

Čeprav vam rade volje verjamem, da se v našem hotelu čudovito počutite in uživate v namestitvi, vas vljudno rotim, da spokate svoje kovčke in jutri do dvanajstih opoldan zapustite naše prostore.

V preteklih dneh smo od drugih gostov dobili več pritožb o vašem neprimernem obnašanju. Ponoči ste glasni, ljudem ne pustite spati, trkate po stenah vaše sobe in kljub opozorilom razgrajate. In čeprav smo vam že prvi dan na recepciji zabičali, da ima soba, ki ste jo rezervirali, samo eno posteljo, vas je prišla cela četa in se na črno vselila kljub najstrožji prepovedi. Vaše včerajšnje podaljšanje bivanja pri nas pa je seveda preseglo vse meje zdrave pameti in dobrega okusa.

V primeru, da ne boste upoštevali tega obvestila, bomo prisiljeni poklicati policijo in vas prisilno izseliti, če ne bo šlo drugače, celo z antibiotiki.

Hvala za razumevanje
Uprava hotela Pr' Andrejinem grlu

nedelja, 27. februar 2011

Bacili napadajo III

Trilogija Bacili napadajo je požela neverjeten uspeh! Lekarnarji si manejo roke in se privoščljivo hehetajo, moja denarnica se nevarno hitro tanjša, moje grlo pa je še vedno obkoljeno s strani neznanega, a precej tečnega agresorja.

Danes preizkusila sirup za izkašljevanje (nateg) in neke pastile (ne bom delala reklame, niti slučajno), ki so pakirane kot znani bonboni za grlo in celo delujejo. Nekoliko ti omrtvijo grlo, kar je super, tako vsaj ne boli in ne sili na kašljanje. Spila sem enormne količine čaja, vode, pojedla eno banano, kar se tiče kosila, pa me je rešila moja draga tašča s kurjo juhico. Slava ji (tašči in njeni kurji juhici).

In kakšni so obeti za jutri? Nimam blage veze, bi bilo pa super, če bi tisto sranje, ki se mi kopiči v grlu, skupaj z nadležnimi bacili lahko že končno nekako izločila in zaključila s tem bolehanjem, ki mi ni nikoli šlo preveč dobro od rok. V srednji šoli se mi je včasih prav zaluštalo, da bi bila bolna in bi lahko kakšen teden ostala doma (how sick is that?!), potem pa, ko se mi je želja uresničila, sem se navadno že tretji dan jokala, ker sem imela preležanine in alergijo na čaj :D

Ateiste naprošam za kakšno dobro misel v mojo smer, tistim, ki verjamete v Boga, pa ne bom nič zamerila, če me boste vključili v večerno molitev.

sobota, 26. februar 2011

Bacili napadajo II

Bacili so še vedno na sceni. Ponoči ni bilo prav nič zabavno. Zbujala sem se vsaki dve uri, da sem si vtaknila v usta pastilo islandskega lišaja, da me je nehal posiljevati kašelj, dvakrat sem vzela celo lekadol, da me je grlo vsaj malo nehalo boleti. Prav hecno, kakšna drama zaradi nekakšne viroze :S

Dala sem se v karanteno, zato sem spala kar na kavču. Možeku prav nič ne privoščim, da še on faše, karkoli je že to, kar me je doletelo. Poleg tega so bolani moški posebne sorte ptiči ... če žensko nekaj boli, potem moškega ista stvar ponavadi BOLI ... :D

Kljub vsemu mi je uspelo pomiti vso posodo, skuhati juho, oprati eno rundo perila in zlektorirati ena kratka navodila za uporabo. Dragi je v Avstriji na fuzbal turnirju. Štartal je že ob petih zjutraj, tako da smo doma sami - jaz, bacili in Cilka (ki ji čisto paše, da se gnete nekje pod mojim kovtrom in spi kot mega polh).

petek, 25. februar 2011

Bacili napadajo I

Napadli so me neki čudni bacili. Zavlekli so se v moje grlo in tam zdaj izvajajo neke neumnosti in vragolije, da že cel dan kašljam oziroma se trudim, da ne bi, ker me potem strašansko zaboli glava. Odvadila sem se biti bolana. Včasih je bilo normalno, da me je parkrat na leto položilo za nekaj dni, a se ne spomnim več, kdaj sem nazadnje obležala. Po moje več kot pet let nazaj. Nekaj me hoče tudi kuhati, ampak ne bi vedela na kakšni temperaturi, ker nima termometra. Svašta!

In tako ližem pastile z islanskim lišajem, žrem lekadole in upam, da me bo hitro minilo. Da ne omenjam, da me boli koža?! Resnično nimam časa bolehati in krehati in kar še spada sem zraven. Tako ali tako imam dela čez glavo za cel vikend, roke, ki ne poznajo milosti ... No, bomo že preživeli, še kaj hujšega smo dali skozi :S :S

četrtek, 24. februar 2011

Vidim, ne vidim

Skušam gledati 127 hours. Eno roko imam skos pred očmi, da ne bi kaj preveč videla, ker vem, kaj se zgodi v filmu. Še vedno uporabljam ta stari dobri trik iz otroštva. Če nečesa ne vidiš povsem razločno, potem ni več tako strašno. Spomnim se, da sem včasih morala skoraj vsak drug film gledati z blazino v rokah, ki je v trenutku lahko postala priročno zagrinjalo strašnih prizorov. Zdaj, ko sem že velika in pogumna, zadostuje dlan z razširjenimi prsti. :D

Obeta se mega deloven vikend. Se ga veselim? Bolj ne kot ja. Počasi bo napočil čas za dopust. Od avgustovskega morja (en teden) nisem bila nikjer, razen na enodnevnem 'smučanju', o katerem sem že govorila. Treba bo res nekam it. Mogoče v Čatež, tam sva se z Vanijem nazadnje imela mega. Topla voda, dobra hrana, midva, nič računalnika ... Pure joy.

p. s. Se mi je uspelo dobesedno preštrikati skozi film (poštrikala sem skoraj celo klobko volne). Svaka čast tipu, da ni izgubil volje in da si je upal narediti, kar je bilo treba. Respect. Nauk: ne hodi na take izlete, ne da bi komu povedal, kam greš (that's a smart one).

sreda, 23. februar 2011

Prijatelji. Le kaj bi brez njih?

Z obiskom (z roladicami in sokom!!!) sta naju počastila Pape in General. Vedno smešno in zabavno (rada imam takšne prijetne obiske). Še bolj prisrčno pa je bilo, ko mi je Pape izročila tri kompletke čepkov za ušesa z zeleno svetlečo mašno. Višek pozornosti! Dober občutek, da nekdo bere tvoje bloge in tako sočustvuje zaradi tvojih sosedskih tegob, da se spomni na tvoje 'trpljenje' in te takole prijateljsko odreši.

Zdaj sva že sama. Mož ima nogometni večer, jaz pa s čepki v ušesih, občutek je tak, kot bi bil v nekakšnem mehurčku (sicer ne ubije vseh zvokov, ampak so bistveno manj moteči), klepam po tipkovnici. Še petdeset strani disertacije imam za predelati, februar drvi proti koncu. Lekturo knjige o vinih sem danes privedla do zadnje strani. Rabim še kakšna dva dni, da grem še hitro skozi popravke, da preverim še nekaj stvari ...

Mislim, da se bom kmalu lotila tudi nove pravljice. Roman mora še kakšen teden ali dva odležati ... Pogrešam pisanje. Dolžina včerajšnjega zapisa je dovolj zgovoren dokaz tega dejstva :D

torek, 22. februar 2011

Uničevalka modrcev

Moja mačka, Cilka po imenu, je res nekaj posebnega. Razen tega, da te zna strašno prikupno pogledati s svojimi sivomodrimi očmi (Vani pravi, da takrat izgleda tako, kot bi pozirala za bonboniero), da je nadpovprečno cartljiva (Vani jo kliče klop, ker se me skoraj vedno drži, beri dotika) in da zna odlično loviti muhe in ostali mrčes po stanovanju, ima prav nenavaden fetiš, ki me zadnje čase pošteno spravlja ob živce.

Začelo se je tako, da sem svoj športni modrc (beri elastično mini majčko s tankimi naramnicami) obesila na stojalo za sušenje na tisti strani, ki se nahaja v neposredni bližini njene okenske police (ja, vse okenske police, razen tiste v kuhinji, ki je preveč naložena, so namreč njene). Pride dan za rekreacijo, vzamem tisto čudo s sušilca in ugotovim, da mi ena naramnica fali. Ostala sta samo dva kratka štrclja na vsaki strani. In kaj sem lahko naredila? Ja, pravilno ste ugotovili, vrgla modrc stran. In čez štirinajst dni še enega, le da je tokrat zdrsnil s sušilca na tla in se ji tam na tleh prav nemarno nastavljal, pa se mu uboga reva ni mogla upreti. Pred novim letom sem svoji teti potožila, da nimam skoraj nobenega modrca več, da Cilka vse požre, in sem za božička dobila novega, živordečega, čudovitega ... ki je trajal cel mesec in pol, požrla mi ga je namreč prejšnji teden. No, požrla je naramnico, vse ostalo je pustila (kako uvidevno od nje).

Njena manija pa je dosegla vrhunec, ko se je lotila čisto navadnega modrca s košaricami in mi sfrezala tudi edinega črnega. Resda ga imam že nekaj časa, no zdaj ga nimam več, in skušam se tolažiti s tem, da mi je Cilka pomagala, da se ločim od njega in si privoščim novega. Vendar pa to ni najhuje ... pač pa je to, da sem ugotovila, da si gospodična modrc potegne dol s sušilca, preden se ga loti. Pred tem sem jo še zagovarjala, češ modrc se znajde na tleh, tudi jaz bi se ga lotila, če bi bila mačka, praktično ji je skočil v gobec, ampak seveda sem spet bila pretirano naivna.

Poskusila sem že vse, da jo tega odvadim. A še najbolj se obnese, da perilo poberem takoj, ko je suho (to me nekoliko spominja na Muco copatarico). In če mi slučajno ne uspe, me The Bra Eater opomni, da bi bilo bolje, če bi se tega držala.

nedelja, 20. februar 2011

Gospod Sovec in papiga Mica končana

Pravkar sem zaključila otroško zgodbico Gospod sovec in papiga Mica, ki sem jo začela pisati pred kakšnim mesecem, a je nisem utegnila dokončati, ker sem bila preveč zaposlena z romanom. Poslala sem jo Jerneji, ki jo bo ilustrirala, in komaj čakam, da vidim, kako si bo vizualno zamislila tekst.

Pisati za otroke je nekaj prav posebnega. Um je treba naravnati na neko drugačno valovno dolžino, se poskusiti vživeti v njihove male glave, hkrati pa se jih ne sme podcenjevati ... Vejo in razumejo več, kot si včasih mislimo, in to celo bolje od nas, ki smo pogosto čisto preveč obremenjeni s posvetnim balastom, ki se nas oprijema na poti skozi življenje.

Spodaj dodajam kratek odlomek iz zgodbice ...
----------------------------------
Gospod Sovec je pristopil bližje h kletki, s svojim močnim kljunom odpahnil vratca in jih na stežaj odprl. Potem se je nekoliko umaknil, da bi papiga Mica lahko izstopila, a je ta le živčno stopicala po kletki sem ter tja in se kar ni mogla odločiti, da bi vendarle prestopila prag.
Zdajle bom, je rekla gospodu Sovcu, ki jo je začudeno opazoval, vsak čas bom zunaj. In je še vedno cepetala na mestu, da jo je bilo že prav hecno gledati.
Mislim, da takole ne bo šlo, je modro ugotovil gospod Sovec in komaj skrival smeh.
Ja, zdajle bom pa res, se je papiga Mica še kar pripravljala in napravljala, vsa negotova in preplašena.
Mogoče pa lahko ostaneva kar tukaj, je nato predlagal gospod Sovec, saj se mu je začelo dozdevati, da papiga Mica le ne bo zmogla tako zlahka izstopiti iz kletke.

sobota, 19. februar 2011

Hrana in politika

Sobotna družinska kosila pri starših mojega moža so lahko marsikakšna ... smo se tudi že skregali, zjokali, se zelo resno pogovarjali, molčali ... največkrat pa so polna smeha, prijetnega zbadanja, živahnih debat, dobre hrane, sladic ... Danes je bilo to zadnje - prijetno druženje s kosilom, veliko sladoleda, staro dobro zaherco, brezalkoholnim šampanjcem, ki ga je skoraj celega spil moj tast, čeprav se je na začetku najbolj zgražal nad samo idejo :D

Družimo se že približno deset let. Včasih je debate o politiki vedno načenjal tast. Vsi ostali smo skrivaj zavijali z očmi in se trudili pogovor čim prej speljati v druge vode, kar je bilo včasih bolj, drugič spet manj uspešno. Danes je debato o katastrofični situaciji v Sloveniji načela svakinja. Najmlajša v družini. Preden sva se z možem odpeljala tja, sem mu, ker je že zjutraj v enem od brezplačnikov bral članek o tujih delavcih v gradbeništvu pri nas in kako porazno je vse skupaj na tem področju, zabičala, naj ne začenja političnih tem 'na bajti', pa smo se na koncu vseeno pogovarjali o tem, vsaj nekaj časa. A na srečo ne predolgo.

Politične debate lahko pokvarijo še tako skrbno pripravljeno družinsko pojedino. Treba bi jih bilo z zakonom prepovedati v času kosila. So pa priporočljive po kosilu, ker zelo pomagajo pri prebavi - predvsem jo izredno učinkovito pospešujejo.

petek, 18. februar 2011

"Bolj star bolj nor ..."

Po dolgem času kavica s Pape. Jaz sem si privoščila še jabolčni zavitek. Petkov balet mi vedno znova spusti nivo sladkorja na nor minimum :)) Pa seveda ne zato, ker bi tako dobro plesala, nismo še tako daleč, čeprav naša učiteljica pravi, da smo izjemno dobre, da hitro napredujemo ...

Nova vrsta rekreacije prinaša s sabo tudi nove sorte bolečin. Od današnjega treninga me recimo boli blazinica na nožnem palčku, jutri me bo pa verjetno še kaj drugega, po navadi bolijo meča od stopicanja po prstkih, pa kake rame znajo boleti, prve mesece me je noro bolel hrbet, no, hrbtne mišice od ravnega držanja ...

Kdo bi si mislil, da se bom na 'stara leta' začela ukvarjati z 'resnim' plesom. In da je stvar še bolj zabavna, zdaj delamo koreografijo iz Labodjega jezera, in sicer španski ples, s pahljačami. Pahljača je sicer zelo priročna, sploh po uvodnem delu treninga, ko se ti telo pošteno zagreje, čeprav še vedno ne uboga tako, kot bi hotela (telo, ne pahljača). Ampak kot reče naša Mojca, to je proces.

Kavica je bila sproščujoča. Kot je vedno. Prijetno je sedeti z nekom, ki je vsaj približno toliko nor kot si sam (če uporabim besede naše Pape). Ne rabiš se truditi in pretirano razmišljati o tem, kaj boš rekel, da ne bo kaj narobe, tudi če si vmes kar malo tiho, ni neke večje panike. Dve uri mineta, kot bi pihnil.

Zdaj pa je večer, skoraj je že jutri, na MTV-ju nori Southparkovec izigrava rakuna ... fajn nam je :))

četrtek, 17. februar 2011

Kako smo si različni ...

Imam prijateljico, sošolko s faksa, ki se ji vedno dogajajo izjemno zanimive, celo absurdne stvari. Pred kratkim se ji je v hišo zaletela neka pijana ženska (hišo ima povsem ob cesti)  in ji skoraj odbila vogal. Danes mi je povedala, da ji je pred nekaj dnevi v taksiju iz žepa padel telefon in da je zviti in pokvarjeni taksist takoj zavil na najbližjo bencinsko črpalko in preko monete z njenim telefonom kupil šteko cigaret in bencin. Sicer je kar najhitreje preklicala telefonsko številko, a vseeno ne dovolj hitro, da ji ne bi podlež naredil škode za petdeset evrov. Na srečo so ga na črpalki posnele vse tiste silne kamere, čeprav je frajer vse zanikal in šel celo tako daleč, da je trdil, da sploh ni pobral nobene stranke ... Potem je bilo treba klicati policijo, sledijo seveda tudi sodne kolobocije ...

Malo sem razmišljala o tem. Kako hecno funkcionirajo nekateri umi. Če bi recimo našla telefon, mi na kraj pameti ne bi padlo, da bi lahko preko monete kaj kupila na tuj račun. Verjetno bi pogledala v imenik in poklicala recimo njegovo mamo ali kakšnega sorodnika, ki bi ga našla noter, da bi jim sporočila, da imam telefon od njihovega človeka ... kaj takega bi se uspela spomniti. Smo pa ljudje različni in takšne nore zgodbe to vedno znova potrjujejo.

sreda, 16. februar 2011

Društvo AFB

Moje ime je Andreja in sem facebookoholik. Začelo se je povsem nedolžno. Matejka me je kakšno leto potrpežljivo vabila, naj se pridružim tej mreži, da je zabavno in zanimivo. In sem bila močna. Govorila sem, da tega ne potrebujem, da ne razumem, zakaj vsi toliko govorijo o tem famoznem facebooku ... Po Matejkinem vabilu so prišla še druga. Ni jih bilo malo. Ljudje so vztrajali s pošiljanjem 'invitations' dovolj dolgo, da me je nekega dne, ko ravno nisem točno vedela, kam bi s svojim odvečnim časom, premagala radovednost.

In sem si odprla profil ... Počasi in z užitkom sem vpisovala svoje podatke ... Ko sem se naslednjič zavedla, je minilo kakšnih pet ur. Pa še vedno nisem naložila vseh slik in toliko zanimivih profilov drugih si je bilo še treba ogledati. Tisti dan sem si kupila vstopnico za pekel. Od takrat je šlo še samo navzdol. Ni minil dan, da ne bi večkrat kliknila na priljubljeno povezavo z belim f-jem v modrem okvirčku. Da je situacija zares kritična, mi je postalo jasno tistega dne, ko sem si zjutraj rekla, da bom tisti dan zdržala brez ... Vsako urico, ko sem si vzela pet minut za pavzo, sem se borila sama s sabo, še bolj s prsti desne roke, ki so se komaj zadrževali, da ne bi kliknili na miško in me spet popeljali v svet tračev, slikic, aplikacij, virtualnih prijateljev ... Še isti dan sem se šla prijavit v kliniko.

Zdaj sem že tretji mesec tu. Ljudje so prijazni. Popoldan imamo 'arts and crafts'. Začela sem štrikati. Spet berem knjige, tiste, čisto ta prave, s platnicami in listi, ki jih lahko primeš v roko. Spet se srečujem z ljudmi iz krvi iz mesa, ki se jih lahko dotakneš. Lepo napredujem. Skoraj sem že ozdravljena. Če le ne bi moj blog imel hudičevega plavega gumbka, s katerim lahko svoje objave z enim klikom posreduješ tudi na facebook. In to storim vsak dan. Na skrivaj. Globoko v sebi čutim, da tega ne bi smela. Da moj sponzor tega ne bi odobraval. Vseeno si ne morem pomagati.

Odvisnost je hudič!!!

torek, 15. februar 2011

Tako kot je vreme

Danes sem točno taka kot vreme zunaj - maksimalno uvela. Po kosilcu sem skočila za pol urce pod odejo, siesta time pa to, in se zbudila čez dve uri z glavobolom. Zunaj sneži!?! mater, no. Fino bi bilo prespati zimo, kot to naredijo izjemno pametne živali - medvedi, se lepo pošteno nabutajo hrane in hop v luknjo do pomladi. To je poteza!

Javil se mi je Dušan. Da je prebral roman. Pravi, da lepo teče in da je kompozicija posrečena. Da sem v času našega druženja naredila zelo veliko. Svetuje mi tudi, da ga zdaj za nekaj časa odložim, in grem potem še enkrat skozi. Kar sem tako ali tako nameravala. Vmes pa mora miniti nekaj časa, da lahko 'pozabiš', o čem oziroma kako si pisal, in greš potem ponovno brat vsaj z relativno svežim pristopom.

In naša literarna šola se je z današnjim dnem zaključila. Ne morem verjeti, da so res minili že trije meseci ... Priznam, da bom pogrešala naše dopisovanje, medsebojno branje prispevkov, tudi domače naloge ... in priznam tudi to, da je bila dobra poteza, da sem se prijavila. :D

ponedeljek, 14. februar 2011

Dva dni pred tretjo obletnico

Čez dva dni imava tretjo obletnico poroke. Danes sva si izmenjala zgodnji darili. Hudič je, ko sem tako nepotrpežljiva in pri darilih vedno prehitevam. Mogoče si bom za cilj v letu 2011 dala nalogo, da okrepim svojo potrpežljivost ali omilim svojo nepotrpežljivost, kakor vam je ljubše. Mogoče, bom še razmislila. Vsekakor je precej smešno, ko pride do daril, kako sem še vedno precejšen otrok. Ni šans, da mi poveš, da že imaš kaj zame in da se ti potem uspe izogniti maltretiranju (četudi skrajno subtilnemu), da izdaš vsaj minimalen namig, kaj naj bi to bilo :)

Zunaj totalni Mordor. Neki 'ne tič ne miš' pada z neba, sam Bog ve, ali gre za meglo, dež ali kaj drugega, skrajno neprijetno za pohajkovanje naokoli, doma je lepše, zaenkrat nič ne pada. Zaenkrat. Pri naših sosedih, ki so prej bojda živeli po jamah nekje v Kočevskem rogu, se nikoli ne ve, kaj te še lahko doleti. Včasih so zvoki, ki prihajajo izza sten in stropov prav strašljivi, človek si kar ne upa zamišljati, kaj neki ti sosedje počnejo, vsekakor ne zveni kot nekaj, kar bi bilo mogoče uvrstiti med normalna vsakodnevna bivanjska opravila. Če jim greš slučajno potrkat in jih prosit, če lahko svoje bivanje omilijo za par decibelov, te debelo gledajo, kakor da ne govorijo človeščine ali slovenščine, stvar perspektive, da te mine, da si sploh poskusil. In še vedno, čeprav sem si že stokrat rekla, da si bom kupila silikonske zamaške za ušesa, se šetam mimo lekarne in se šele doma spomnim, ko spet strašno zaropota z leve, desne, od zgoraj ali od spodaj, da so zamaški še vedno v nekem lekarniškem predalu in da so moja ušesa na milost in nemilost izpostavljena.

Tako je to na valentinovo :D :D

nedelja, 13. februar 2011

Na predvečer valentinovega

Pogrešam pomlad. Ravno toliko je bilo čudovito sončnega vremena in čudno visokih temperatur, da se človek čisto vznemiri, da bo lahko počasi pospravil plašče, bunde, kape, rokavice, gamaše in kar je še tega, potem pa bum ... in te z neba padajoči puh ob spremljavi precej hladnega vetra tiho opomni, da februarja še ni konec, da zima še vedno traja. Da bo na tisto ta pravo pomlad treba še malo počakati ...

Svojega tasta sem danes presenetila z nekaj platni za slikanje. Mu dala domačo nalogo, da nama naslika eno krajino za v predsobo. Kadar slika je v takem dobrem moodu, ki - se mi zdi - ga nujno potrebuje. Ko je pomladi slikal eno krajino za nekega svojega frenda, je bil čisto drug človek. Ustvarjalnost ima zanimivo moč fokusiranja, preusmerjanja, in če se človek ne počuti ravno najbolj olimpijsko, potrebuje takšne preusmeritve. Pa še vredno je bilo zaradi izraza na njegovem obrazu, nekakšne mešanice polaskanosti in ponosa, ker sem mislila nanj in ker bi rada, da njegova slika visi v najinem stanovanju.

Včasih je treba res malo, da nekomu polepšaš dan :))

petek, 11. februar 2011

Delovna norija na vidiku

Dobila mejl od urednika, da moram v začetku marca oddati grobo obdelan tekst za monografijo. Zdaj bo treba pa res poprijeti za delo, brez izgovorov in prelaganj. Malo ga moram skrajšati, preoblikovati in nekaj malega dopisati ... skratka ni več heca!

Preostanek februarja in začetek marca bosta divje nora, kar se tiče dela. Po eni strani prav super, vsaj ne bom mogla jamrati, da nimam dovolj dela, po drugi pa se bo treba dobro organizirati, da bo vmes tudi kaj prostega časa. Da ne bom potem petnajstega marca padla dol, popolnoma izgorela, s kvadratasto glavo in s steklenim pogledom ...

Dušan se mi še ni javil. Me prav zanima, kakšen bo njegov komentar romana. Me prav zanima, koliko dela me še čaka in kdaj bo knjiga res zunaj. V to, da bo zunaj, ne dvomim. Bomo že uredili tako, da bo ugledala luč sveta. Kot bi rekla moja draga Pape, ni hujšega kot knjiga, ki neobjavljena počiva v predalu.

četrtek, 10. februar 2011

Oča so prebrali roman

Oča so prebrali roman (si ga celo sprintali in dali vezati s spiralo) in rekli, da se lepo bere. Da je sicer malo čudno, ker so se ves čas spraševali, če se je kaj od tega v resnici zgodilo in kaj točno je to bilo, ampak to že ni več moj problem :D

Ko je stvar enkrat napisana, in če ne gre za uradni dokument ali strokovni članek in kaj podobno uradnega, je FIKCIJA, kar pomeni izmišljija (razen če na začetku izrecno ne piše, da gre za recimo avtobiografijo, pa še tam se po moje znajde kaj ne povsem resničnega). Na to moram včasih opominjati tudi svojega dragega moža, ko se preveč vživi v kakšno branje. In ko vidim, da mu že pritiska para na ušesa, mu rečem dragi, to je ... in me prekine ja, vem, to je fikcija ;)) Ni vedno vse popolnoma samoumevno.

'Sošolec' iz literarne šole mi je danes poslal eno svojo kratko zgodbo. In je totalno dobra. Kadar preberem kakšno dobro kratko zgodbo, me prime, da bi tudi sama kakšno napisala. Ampak trenutno imam embargo na ustvarjalno pisanje, ker zbiram moči (predvsem psihične), da se lotim strokovnega pisanja, ki mi, kot sem že povedala in verjetno še bom, prav nič ne diši. Ker pa menim, da je dobro, da človek dokonča stvari, ki si jih je sam nakopal na glavo, je najbolje, da neham jamrati, vzamem disertacijo v roke in se lotim dela. Amen.

torek, 8. februar 2011

Blišč in beda tehnologije :D

Fajn je imeti nov telefon ... ali pa tudi ne. Sploh v primeru, ko porabiš skoraj eno uro, da ugotoviš, kako nastaviti svoj najljubši komad za melodijo zvonjenja in čudovito miren komad za jutranje bujenje ... in zraven najmanj trikrat zgubiš živce, petkrat prebereš navodila za uporabo v slovenščini in angleščini, prekleješ vse po spisku, se skoraj skregaš z možem, mož pa z mačko ... A ti potem, seveda s soprogovo pomočjo, vendarle nekako uspe in si zadovoljen in komaj čakaš, da te bo kdo poklical in bo zvonilo tako, kot si si zamislil, in se veseliš vstajanja naslednje jutro (no, ja), da te ne bo vrglo pokonci in boš že na robu infarkta  ...

Ja, tako je to, na kulturni dan :D

Potem pa prebereš še eno pesem od Alenke Kveder na lirikovi spletni strani in je vse spet lepo in prav :D

ponedeljek, 7. februar 2011

Dan pred kulturnim dnevom ...

Dan pred kulturnim dnevom potekajo v naši hiše mrzlične priprave na ta velik praznik. Že cel dan zbiram pesmi iz Prešernovih poezij in sestavljam program za Veliki Prešernov maraton, ki se bo pričel točno ob 00.00 po CET v najini dnevni sobi. Brali bodo Andreja, Ivan in Cilka, izmenično, brez premorov cel dan, razen obveznih za stranišče in pitje vode, glede hrane velja strogi post. Vse karte so žal že razprodane, število mest je bilo namreč radikalno omejeno zaradi majhne stanovanjske površine (beri kavča).

Za vse tiste, ki ste se srčno in kulturno želeli udeležiti tega velikega dogodka, bomo pripravili potopisno predavanje. O točnem datumu vas bomo še obvestili. :D :D :D

sobota, 5. februar 2011

Takle mamo ...

Dopoldan sem se igrala Fato. Je bilo treba spraviti na kupe mačk, ki so se vlekle po kotih, v sesalec, zmanjšati količino prahu po policah, nekaj smo ga pustili, da ne bi bilo preveč čisto, na hitro potegniti po tleh, da je lahko Cilka potem spet malo hodila po mokrem parketu (če je pa tak fajn, ko ti tačke puščajo sledi :D) ...

Potem, po kosilu, sem bila pa pred veliko dilemo: ali preostanek dneva lektorirati, kar bi skoraj morala ali pa bi bilo vsaj priporočljivo, ali pa dokončati peto sezono Grey's anatomy. In trikrat lahko ugibate, kako sem se odločila ... Za mano je kakih osem ur gledanja zdravnikov in razen tega, da me od sedenja rahlo boli ta zadnja (kar bi me tudi, če bi lektorirala), se počutim prav športno. Ker točno to sem danes imela - športni dan :D :D

Dušan mi je včeraj napisal mejl, da bo z veseljem prebral roman in da se mi potem javi. Ata mi je uspel javiti samo to, da imam na tretji strani napako, ki sem jo medtem opazila že sama in popravila ... Grem stavit, da jih je v celem romanu še več ... za to imamo lektorje (a težko je biti sam sebi lektor) ...

To je to za danes ... Lahko noč (22:45) :D :D

petek, 4. februar 2011

In potem svizec zavije čokolado v folijo ...

Mladinska knjiga je ustanovila novo knjižno nagrado Modra ptica, ki jo namerava vsako leto podeliti za drugo literarno zvrst. Za letos je to roman za odrasle, za drugo leto mladinski roman. Nagrada je najvišja do zdaj, in sicer 12.000 € bruto, kar je precej zanimiva številka, knjiga bo eno četrtletje noro promovirana, avtor pa bo dobil še honorar, vezan na število prodanih izvodov. Do tu vse lepo in prav ...

Se mi je pa zataknilo, ko sem v nadaljevanju prebrala, da natečaj, ki bo trajal do oktobra 2011, ni anonimen in da bo komisija vsa dela, tako tista znanih in tista neuveljavljenih avtorjev, prebrala enako pozorno. Ja, in potem svizec zavije čokolado v folijo ...

Ne znam si predstavljati, da bi pred sabo imela dva rokopisa, enega z znanim in uveljavljenim imenom in enega od Micke iz Spodnjih Runtul, in potem bi povsem nepristransko prebrala oba ... Enostavno se mi zdi, da ljudje nismo tako narejeni. Kaj pa menite vi?

četrtek, 3. februar 2011

Zmagala ... zaenkrat :D

Nikoli nisem bila med najhitrejšimi (daleč od tega), niti med najboljšimi, vsekakor pa vedno med najbolj zateglimi (včasih takrat, ko je bilo to dobro, in seveda včasih tudi takrat, ko bi se bilo bolje nekoliko odtegniti) ... Sem pa uspela sfiniširati tudi epilog, kot sem rekla, da ga bom. In je še vedno danes. Čeprav sem zdajle tako budna (23:52), da bo zgleda dolga noč :))

Odziv prve betabralke zelo vzpodbuden, očitno mi je vsaj nekaj uspelo napisati prav, če se je zmogla vživeti in videti dogajanje. Pravi, da ga je kar požirala. Zelo zadovoljna. Ata še ni komentiral. Upam da samo zato, ker še ni prebral :S :D

Pravkar poslala tudi Dušanu. Odločila sem se, da je nujno, da ga vsaj kakšen teden niti od daleč ne pogledam, kaj šele da bi ga šla spet brat (nora sem toliko, v to ne dvomit' :)) Recimo, da je zdaj napočil čas za zorenje ...

Ni mi všeč epilog :S

Samo še tri strani mi manjkajo, da se prebijem čez roman in ga pošljem mentorju. In seveda, da se mi zdaj, ko jih berem že 'pojmanimamkolikič' zdijo totalno bedne ... ampak danes ne grem prej spat, dokler jih ne dokončan, izpilim, karkoli ...

In ker mi epilog trenutno ni všeč, vam ne mislim dajati za prebrati nič iz njega, pač pa nekaj vrstic iz pravljice o Sovcu, ki počasi nastaja vmes med vsem ostalim :)
---------------------
Zakaj si pa zunaj, sredi noči? je začelo zanimati gospoda Sovca.
Hja, je zaprhala papiga Mica. Mojemu gospodarju je začelo presedati moje stopicanje po kletki. Ne morem spati, je z desnim krilom pokazala na debelo luno, ki se je smejala z jasnega neba.
Gospod Sovec je razumevajoče pokimal. Žal mu je bilo, da ima papiga Mica težave z nespečnostjo, in začel je tuhtati, kako bi ji lahko pomagal.
Bi šla z mano na izlet? se je nato domislil.
Kako to misliš? je papiga Mica postala radovedna.
Čisto preprosto, je rekel gospod Sovec in si pomel krila. Spustim te iz kletke, razširiva krila in poletiva, je navdušeno obrazložil. Mogoče ti bo sveži zrak pomagal zaspati.

sreda, 2. februar 2011

Včeraj nič, danes nekaj ...

Včeraj mi ni uspelo napisati nič, ker sem se cel dan utapljala v lekturah. Bila sem veliki multitasker: nekaj strani knjige o vinih, nekaj strani otroške slikanice, nekaj strani dnevniškega romana, nekaj strani diplomske naloge ... Zvečer sem šla še na zumbo, da si stresem vse tiste pravopisne napake in stavke iz glave, pred spanjem pa sem uspela samo še pogledati en del Grey's Anatomy. Ura je bila skoraj dve, ko sem se priklatila do postelje in, glej ga zlomka, ugotovila, da ne morem zaspati. Pa sem vzela debelo knjigo Mariasa, prižgala 'naknjižno' lučko (uno mega kljukico, ki sveti, da je hudo :)) in sfrezala še eno poglavje ...

Roman imam trenutno v branju pri dveh betabralcih, eden od njiju je moj ata. Sama si še vedno dolgujem, da do konca preberem še zadnjih dvajset in nekaj strani ... Naenkrat se mi je nehalo muditi, mogoče zato, ker me zdaj čaka moja doktorska naloga, ki se mora spremeniti v monografijo. Sounds like fun? Not really :D :D

Spodaj nekaj vrstic iz romana ...
--------------------
In po kakšni urici brkljanja po škatlah se mi ni več zdelo tako strašno, da se bom zvečer sama ulegla v posteljo, se zjutraj sama zbudila, skuhala kavo ali čaj samo zase, da bom morala verjetno cel mesec čakati, da se bo nabralo dovolj perila za vsaj približno poln pralni stroj, da ne bo nihče namesto mene nosil vrečk smeti v kontejner in pobiral pošte iz nabiralnika ... Zdaj sem imela natanko tisto, kar sem si želela.