Preišči ta spletni dnevnik

ponedeljek, 31. oktober 2011

Cirkus na Kocbekovi

Sophie je naravni talent za cirkuške trike. Prejšnji teden sva se jih naučili kar nekaj ... znava hoditi tako, da jo imam med svojimi nogami, s sprednjimi tačkami pa mi stoji na nogah; da levo in desno tačko, potem pa še obe; dela osmice med mojimi nogami in zna se prevaliti (roll over), če je razpoložena celo dvakrat zaporedoma. Kmalu bo verjetno znala še kaj, ker sem danes ugotovila, da mi raje prinese žogico, če lahko potem naredi en trik :D Ko sva se naučili hoditi z njenimi tačkami na mojih nogah, je bila tako navdušena, da je zraven krulila kot križanec med ET-jem, ptičkom in prašičkom ... Vani je zavijal z očmi, jaz pa sem umirala od smeha. Lepo je imeti takšnega sangvinika v hiši! Pri treh flegmatikih je to prav prijetna osvežitev:D

Bliža se zima, treba bo spet kaj napisati ...

sreda, 26. oktober 2011

Ena globoka in rahlo grenka

Pridejo trenutki, ko se zamisliš nad svojo naivnostjo, nad svojo pičlo zmožnostjo, da presodiš človeške značaje. Ko se ti zdi, da si resnično največji bebec, ki ga lahko izsiljuje vsak trot, ki si vzame pet minut časa. Takšne situacije me vedno znova pripravijo do tega, da postanem previdnejša pri tem, koga spustim blizu. Po drugi strani pa se ne moreš izogniti razočaranjem, ki jih neizogibno prinaša življenje med ljudmi. Lahko si še ne vem kako previden, pa se ti vseeno zgodi, da ti oseba, za katero si mislil, da jo poznaš in da je celo tvoj prijatelj, zagode kakšno lovsko, ki te povsem sezuje. A nič zato. Takšne lekcije so kljub kislemu priokusu dobrodošle. Pomagajo ti doumeti, da ljudje pridejo v tvoje življenje z namenom in da po enaki formuli tudi odidejo iz njega.

sobota, 22. oktober 2011

Najslabša učna ura spljoh!

Včerajšnja pasja šola je v mojem spominu zapisana kot neznosna grenčica in vedro smole na greben mojega ponosa (malo dramatike ne škodi!). Po domače: razen da je dvakrat ubogala povelje "sem" in dejansko pritekla pred moje noge in se usedla, so vse ostale vaje bile živi poraz. Dejansko mi je nekje na polovici učne ure začelo iti na jok ... Cel teden sva doma pridno vadili in je ubogala kot urica, ko je bilo treba dati prostor, jaz pa sem stopila nekaj korakov stran, je kot bubica vztrajala in me pozorno gledala ... Včeraj pa niti enkrat sploh ni hotela dati prostora, ko pa sem jo pocukala za ovratnico, da bi ji na malo bolj odločen način povedala, da resno mislim, se je spet začel spopad z grizenjem in norenjem, da sem na koncu pol ure klečala na mrzli in mokri travi in jo skušala umiriti.

Vani je rekel, da je vmes mislil priti na poligon in jo "prištemati" namesto mene, jaz pa sem potem sama pri sebi razmišljala, zakaj je nisem vsaj pošteno "zlasala", ker imam s "prištemavanjem" moralno-etične težave. Verjetno zato, ker sem bila preveč šokirana, da sva spet imeli dejavu scene iz prvih mesecev pasje šole. Po koncu vadbe se ni dalo ugotoviti, katera od naju je bolj hin. Sophie je zaspala na zadnjem sedežu kot ubita, jaz pa sem dejansko potočila dve solzi - eno od besa in drugo od obupa. Do doma sem seveda prišla k sebi, in ko se je mala žverca zvečer stisnila k moji nogi in zaspala, je bila šolska sramota skoraj že čisto pozabljena.

četrtek, 20. oktober 2011

Ščetkanje zob? A me hecaš?

Nisem si mislila, da bom kdaj ščetkala zobe pasji zverinici. Včerajšnje prvo ščetkanje je bilo precej strašljivo, Sophie je na vsak način hotela napasti zobno ščetko, a ob pomoči Vanija mi je uspelo, da je ugotovila, da ji nič nočemo in da ima zobna pasta vendarle okus po piščancu ... Danes sem bolj za foro kot kaj drugega poskusila še enkrat, tokrat sama, in po nekaj izmotavanja je kar sama odprla gobček in mi pustila, da ji oščetkam čekane. Očitno ji paše rahla masaža z otroško ščetko, po umivanju pa je obakrat šla do svoje posodice z vodo in se izdatno nalokala. Hecna je in z njo res ni nikoli dolgčas!

ponedeljek, 17. oktober 2011

Monografija gre jutri v tisk!

Pravkar dobila mejl od urednika moje monografije o minimalizmu, ki mi sporoča, naj pregledam svojo predstavitev in da gre knjiga jutri v tisk. Zdaj si pa res že upam reči, da je poglavje v mojem življenju, ki se je začelo leta 2003 z vpisom na podiplomski študij, zaokroženo. In je prav dober občutek. Treba si bo izmisliti kakšen nov izziv. Brez njih zna življenje postati precej enolično. Sem pa skoraj prepričana, da tokratni zalogaj ne bo formalne narave. Takšnih imam za nekaj časa dovolj!

četrtek, 13. oktober 2011

Luster žur in ročna dela

Zadnji teden je tako švignil mimo, da sem se šele danes zavedla, da sem nazadnje pisala prejšnji četrtek. Strahotno sem zanemarila svoje blogerske obveznosti, packa! A sem spet nazaj in mnogo novega se je zgodilo. Pri nas doma imamo od ponedeljka t. i. luster party. Za vse tiste, ki si težko predstavljate, kaj bi to lahko bilo, prilagam fotko, ki jo je posnel moj možek :D

Sophie je namreč v ponedeljek bila na sterilizaciji in se je pridružila naši Cilki, ki lučko nosi že kot modni dodatek zaradi svojih kožnih tegob, katerih vzrok ostaja strašna misterija. Posledica dveh lučk so obrabljeni robovi na podbojih vrat, zanimivi zvoki, ki se razlegajo po stanovanju, ko se Sophie nekoordinirano premika naokrog, da o tem, kako so videti sprehodi, raje ne začnem govoriti. Gospodična namreč neprestano sondira po asfaltu, kar je poleg hrupnosti tudi neverjetno smešno. Še nekaj dni, pa bo šel luster v pozabo ...

Je pa bila revica v ponedeljek precej uboga. Z veterinarske postaje sva jo odpeljala vso tresočo od narkoze. Doma je kakšno uro spala kot ubita, potem pa se je zbudila in kakšne štiri ure krožila po stanovanju z vmesnimi par minutnimi postanki. Delovalo je, kot da si hoče shoditi iz telesa preostanek narkoze, da bi se spet počutila normalno. Jesti in piti ni hotela. Iz preventivnih razlogov sem spala kar na kavču, in res se je ob treh zjutraj zbudila volčje lačna in žejna, pa potem še enkrat ob šestih. V torek je bila že skoraj "back to normal", v sredo pa se je od ostalih psov razlikovala samo še po modnem dodatku okrog vratu, pobriti nogici od kanile in pobritem trebuščku, rahlo obarvanem modro in oranžno od razkužil in žavb, s katerimi so jo namazali veterinarji.

In še zgodbica o ovratnici ... tretji dan po vpeljavi zatezne kovinske ovratnice sem opazila, da nekako spušča barvo in da ima Sophie dlako okrog vratu sivo namesto belo. Ovratnica je takoj šla v škatlo z odsluženimi pasjimi potrebščinami, jaz pa sem začela internetno raziskavo za alternativnimi rešitvami. Odkrila sem, da obstajajo tudi najlonske zatezne ovratnice, le da se pri nas da dobiti samo precej neugledne različice.  Nebodigalena sem skočila do trgovine Vrvica in nabavila lepo vijolično in sivo vrvico, potem pa ji spletla novo ovratnico. Bomo videli, kako se bo obneslo moje ročno delo! Zdaj je bila že na dveh sprehodih z njo in zaenkrat vse zgleda precej normalno.

četrtek, 06. oktober 2011

Spočita roka ... tretji dan

Sophijinega vlečenja sva oba imela že pošteno čez glavo. Kadar je bila v formi, in to je bilo skoraj vsak dan, se kar nisi mogel načuditi, kako lahko takšen majhen čriček tako slonovsko vleče. Nina mi je zadnjič rekla, da imam roki kot ostrostrelec, ker imam na obeh dlaneh čez celo dlan takšno trdo kožo, kot jo imajo bojda strički, ki v roki pogosto držijo puško ... le da je jaz nisem držala še nikoli (razen zračne v osnovni šoli) :D

In zadnjič, mislim, da je bilo v torek, sem jo imela res dovolj. Maja iz pasje šole mi je rekla, naj poskusim s samozatezno ovratnico. Ne vem, zakaj so se mi te kovinske ovratnice vedno zdele nekako grozne ... mogoče zato, ker so jih na oddaji animal rescue po navadi rezali z vratu kakšnega psa ... Pa sem se vseeno opogumila in jo šla kupit. Najprej seveda preveliko, potem pa sem le ubodla pravo velikost.

Sophie je malo pisano gledala, kaj ji natikam čez glavo, a že na prvem sprehodu (ven jo je peljal Vani), so se pokazale drastične spremembe. Za razliko od prejšnjih, ko je domov navadno prišel rahlo besen, ker ga je bolela roka od nenehnega cukanja, je imel čez obraz razpotegnjen nasmešek, in prva stvar, ki jo je rekel, je bila, da mora biti naslov mojega naslednjega bloga "Spočita roka ... prvi dan". A, kot lahko vidite, sta vmes minila že dva dneva. Pa nič ne de, roke so še vedno spočite, gospodična pubertetnica pa mnogo lepše hodi. Prvi in drugi dan si je poskušala z valjanjem po tleh odstraniti to grozno stvar, ki ji onemogoča hojo po njeno, a hudobnica ni hotela skočiti z vratu :D Zdaj se je že skoraj povsem navadila, da se ji ne splača več vleči, in sprehodi so postali prav balzam za roke. :D

torek, 04. oktober 2011

Imeti psa je skoraj enako kot imeti kugo??!!!??

Odpravili smo se na Krk. Sobota, nedelja, ponedeljek. Kratko, a sladko. Moj dragi možek in zverinica, tašča in svakinja. Smo se nabasali v en avto in črta proti morju. Vreme resnično kičasto. Hotel lep, osebje prijazno. Pa si rečemo, dajmo izkoristiti to lepo vreme in smuknimo na plažo. In smo to naredili. Sophie je ravno pomočila vse štiri tace v vodo, ko prihiti nek možakar, da je na plaži strogo prepovedano imeti psa, da je kazen grozno visoka. Pa mu rečem, da so mi v hotelu dovolili psa in niso nič omenjali prepovedi na plaži. Pa reče on: a niste videli znaka? In jaz: nisem, se opravičujem. Kam pa lahko gremo? In mi kaže nekam tam v daljavo, češ tja, čisto na konec. Spakiram stvari in z Vanijem se odpraviva tja, čisto na konec. Zraven kampa. Kjer so tudi ljudje s psi in kjer je na najino veliko radost mnogo manjša gužva.

Tisti, ki že imate pse dalj časa, si mogoče zdajle mislite, da sem super naivna, ampak res sem bila šokirana nad frekvenco znakov 'prepovedano za pse' na kvadratni meter. Mislim, da jih še v življenju nisem videla toliko. Pa sem malo razmišljala o tem ... verjetno ljudje ne pobirajo kakcev za svojimi zverinami, kar je milo rečeno katastrofa. To bi vsekakor moralo biti kaznivo. Ni pošteno, da pustiš svojemu kosmatincu, da se podela, kjer ga pač pritisne, ti pa greš potem nonšalantno mimo, nekdo drug pa stopi noter. In prav tako ni prijetno, če pride pes iz vode in se veselo strese na nekoga, ki nič hudega sluteč poležava na svoji brisači. Mogoče se kdo na plaži tudi boji psov in ga mine vse veselje do sončenja in kopanja, če bi moral ob tem sedeti ob živali, ki mu naganja strah v kosti. Vse to je razumljivo in logično. Ne zdi pa se mi logično, da so ti v hotelu sposobni zakasirati ekstra za hišnega ljubimca (kar samo po sebi ni sporno), hkrati pa nimajo urejene plaže (ali vsaj koščka plaže), kjer se ne bi počutil kot gobavec, ker si s sabo pripeljal psa.

Ampak smo se vseeno imeli prav fino. Sophie je bila pridna, ponoči ni budila hotelskih gostov in zdaj lahko uradno rečem, da je morski pes, saj je slanost vode prav nič ni ovirala, da ne bi veselo čofotala po njej. In splača se iti na morje izven glavne sezone, ker ni gužve :D