Preišči ta spletni dnevnik

nedelja, 26. avgust 2012

Znanje razkriva obzorja :)

Včeraj smo se vsi, razen Cilke, ki je čuvala hišo, odpeljali proti Betnavskemu dvorcu, ne toliko zaradi razstave nemških dog, ki se je tam odvijala, pač pa zaradi srečanja z Andrejo, lastnico edinega slovenskega rodovniškega ibiškega podenka, pardon podenkice, da pridobim koristne informacije o tej pasmi iz prve roke. Naša Florči sicer ni rodovniška oz. čistokrvna, ker andaluzijski podenki za razliko od ibiških niso uradno priznani s strani mednarodne kinološke zveze, kar pa seveda še ne pomeni, da podenkoidne pasemske lastnosti zanjo ne držijo.

Izvedela sem kar nekaj zanimivih stvari ... recimo to, da njena domnevna trma, ki te zna včasih spraviti ob živce, v resnici ni čisto prava trma, ampak bolj posledica tega, da imajo podenki nekje do svojega drugega leta "zapakirane možgane", ali po domače, da živijo v svojem svetu, kar se nam kaže kot neposlušnost, trma, ignoriranje ukazov ... Njena plašnost, denimo, ni toliko posledica njene zatravmiranosti, pač pa je prirojena, prav tako kot nezaupljivost do tujcev. Andreja je rekla, da se ji Florči ne zdi prehudo prizadeta zaradi svoje preteklosti, da pač rabi še nekaj časa, da se navadi okolja. Da je precej tipični podenko, kar je vsekakor olajšanje. Tudi njeno "renčanje" na pse, ki se ji prehitro približajo, naj bi bila normalna komunikacija, da ji pač ni všeč takšen pristop, njeno lajanje in hkratno mahanje z repom pa za podenke tipično vabilo k igri. Fino je, ko ti nekdo, ki ima več izkušenj, malo pretolmači stvari, za katere nisi čisto prepričan, ali te morajo skrbeti ali ne!

Žal sem (certificirana lolika), fotoaparat pustila spati v torbici, bravo jst, tako da ni ni fotk :S

sreda, 22. avgust 2012

Vroče, a kljub temu pestro in zabavno

Pri nas je pestro in zabavno. Poletna mala šola se bliža h koncu, naslednji teden imamo vpis v redni jesenski tečaj. Florči gre v skupino male šole s predznanjem, Joyce pa v malo šolo. Joyce je legenda, skoraj vse, kar smo delali v poletni šoli, že obvlada, s sprednjimi tačkami stopa na podstavek, zna sedi in prostor, odpoklic ima pa zaenkrat 100 odstoten, zato na sprehodih, kjer nas "zasleduje" na trimetrskem slednem povodcu, vadim samo to. Če že Florči pride takrat, ko se sama odloči, naj vsaj mulc pride na komando. :D

Florči si je uspela v ponedeljek pridelati poškodbo blazinice na sprednji tački, kar glede na divjanje po poligonu s sošolko, malo oranžno jazbečarko, sploh ni bilo tako čudno. Blazinica ji je na enem mestu odstopila kot ovoj čebule, čeprav se ona ni kaj preveč sekirala zaradi tega. Če si norc, si pač norc, zato zdaj hodi na sprehod s črnim štumfkom z belimi srčki, enim od štirih, ki jih je Sophie dobila v dar od Balooja, ker je imel že kot mladič prevelike tačke. Odrgnina, ali kako bi rekla njenemu stanju, se je po izdatnem saniranju z jodom že začela sušiti, pomagalo pa je tudi šentjanževo olje, zaradi katerega se je vse skupaj začelo lepo celiti. Divjanje na polno pa bo treba za kakšen dan ali dva še odložiti.

Pa še seveda nekaj slikc ...

  • najprej dokaz, da sta Florči in Joyce praktično brat in sestra (skoraj popolnoma usklajena)


  • in potem še foto smešnica (zakaj bi spala na svoji veliki postelji, pravi Florči, če se lahko stlačim na malo Joyceovo) :D :D




četrtek, 16. avgust 2012

Boj za miško

Danes dopoldan se je na našem kavču odvijal srdit boj za Ikeino miško. Dvoboj je bil napet, sodnica Cilka je komaj dohajala vse skupaj. Na koncu runde je zmagal Joyce, a samo za nekaj sekund, potem mu je Flor napovedala revanš.





nedelja, 12. avgust 2012

Po enem tednu sobivanja ...

Prvi teden z malim Joyceom je za nami. Mali je nabrit in posrečen, da se ne da povedat. S Florči se super štekata, razen ko je v igri hrana ali bi Flor rada imela malo časa zase. Včeraj se je od blizu spoznal s Cilko, sta se celo ponoskala, potem pa mu je stisnila en prijateljski focn brez krempljev, ker je rahlo preveč silil vanjo.


Mali ima najbolj srčkano pikasto podvozje :D In tale moja blazina mu je strašno všeč. Vedno se znajde nekje v njeni bližini ali pa celo zaspi kar na njej.


Fotkano nekaj trenutkov po vzgojni klofuti. Joyce je rahlo užaljen, Cilka pa mu namenja kritičen pogled, češ kaj pa rineš vame :D



Joyce in njegova najljubša igračka: miška iz Ikee. Kadar je ne žveči, spi z njo ali pa se afna :D


Še ena iz serije "kdo bo koga". Ponavadi sicer obvelja zakon večjega in močnejšega, ampak mali se ne da, tako da jih moram dati narazen kot na kakšnem boksarskem dvoboju, ker se razgrejeta, da je joj.


Mali gre potem v svoj boks, Florči pa na "pasjedrom" odspat kako kitico.

Pestro je pri nas doma :D


ponedeljek, 06. avgust 2012

Joyceova prva pijačka pri Mišku Knjižku

Na poti do Miška Knjižka (foto: Majči)


Mal sem že utrujen (foto: Majči)

Še mal bolj utrujen (foto: Majči)

Počasi me meče v komo (foto: Majči)

Čist mal še (foto: Majči)

Globoka koma (foto: Majči)

Pravkar sem se zbudil (foto: Majči)

Ni mi še vse jasn (foto: Majči)

Razmišljam, če bi zaspal nazaj (foto: Majči)

nedelja, 05. avgust 2012

Miza za pet :D

Včeraj popoldan smo se spet odpeljali proti Prekmurju. Cilka nas je sumljivo gledala, ker smo zraven vzeli tudi boks, pa še prav je imela, ker smo nazaj domov namesto treh komadov prišli kar štirje :D

Vožnja je bila relativno mirna. Joyce je vmes občasno malo začivkal, potem pa se predal bikovki, skoraj tako veliki, kot je on sam, Flor je spala kot ponavadi, jaz pa sem tokrat preventivno sedela med njima, da ne bi bilo kake hude krvi, čeprav je mali bil v boksu. Za volanom je kot vedno bil moj Vani, ki nas je varno pripeljal domov.

Mali je totalna petardica. Majhen pa tako, da se moraš nenehno ozirati po tleh, da ne stopiš nanj. Pri Metki in Rolandu se je naučil že toliko, da se na trenutke sprašujem, kaj bomo počeli v mali šoli :D Navajen je tudi na boks, kjer je pridno spančkal celo noč, čeprav so bila vratca odprta. Moram povedati, da iz psarne Amromeka nismo pripeljali samo psička, zraven smo poleg potnega lista dobili še celo vrečko opreme: ovratnico in povodec, sledni povodec, miško iz Ikee, gumijastega levčka, mehko cufko, ki bo odlična za pasjo šolo, cufko iz vrvi, hrane za en teden (če ne celo več), prenosno posodico za vodo ali hrano. Sicer nisem bila v veliko psarnah, ampak po tem, kar sem videla v Amromeki, sem dobila močan občutek, da je Cezar, ko je govoril o tem, kako pomembno je, kakšnega vzreditelja izbereš, mislil točno na ljubečo zavzetost, ki so je deležni pasji mladički pri Metki in Rolandu.

Zvečer je Florči imela napad ljubosumja, najprej mu je sunila igračo, čeprav je dobila svojo, ki je enaka kot njegova, le da je večja, potem pa je začela renčati nanj, ko je skušal splezati k njej na kavč. Igračo sem ji vzela, dobila pa je tudi eno po riti, ker se morajo "bratci" in "sestrice" v naši hiši razumeti in pika.

Prvo noč sem prespala kar na kavču. Florči je spala na svojem standardnem mestu v kotu kavča, Joyce pa v boksu, točno do petih zjutraj, ko se je prebudil, začel mahati z repkom, potem pa je šel naravno na pleničko, lulat in kakat. Nato pa se je začela nora igra, ker se je seveda zbudila tudi Florči, ki je trajala do šestih, ko sva z Joyceom šla na prvi sprehod po mestu, Florči pa je počakala doma. Mali štrumf je sam pricapljal od bloka do začetka nabrežja, potem je bil rahlo utrujen, tako da se je pustil nesti do doma za upokojence, preostanek poti nazaj domov pa je bolj ali manj tudi prehodil. Hodi strašno lepo, kar na smeh mi gre, ko ga gledam, kako drobi ob mojih nogah.

Jutranjo igro, ki je bila res mega, sem skušala fotografirati, a so rezultati žal precej megleni, ker se je vse odvijalo čisto prehitro za mojo roza trotlco :D Vseeno, čeprav vem, da se bo fotografom kolcalo, prilagam par poskusov.



In ravno zdajle, ko pišem tale blog, na moji levi spita Vani in Joyce, na moji desni pa gospodična Flor. Cilka spi na svojem boksu na balkonu, pravi, da ima tam več mira. Imam pa tudi slikovni dokaz, da občasno prekrši svoje pravilo in zaspi tudi na kavču, zraven Flor. No, čisto zraven pač ne :D