Preišči ta spletni dnevnik

nedelja, 25. november 2012

Končno prišla do svojega bloga :)) ali kaj vse se je dogajalo v novembru

Za mano je strašno pester mesec. Do konca smo pripeljale projekt Septembrska avdicija, ga zaključile z modno revijo v celjskem klubu Terazza. Bilo je naporno in stresno, a hkrati zabavno, poučno in kreativno, ampak na koncu lahko rečem, da se je splačalo! Spodaj ena gasilska z modne revije in ena delovna, ki je nastala med pripravami na modno revijo (obe sta delo Eve Klevske).



V četrtek smo imeli zadnji trening obeh malih pasjih šol, Florčine nadaljevalne skupine in Joyceove začetne male šole. Vse skupaj smo v soboto zapečatili s prikazom tistega, kar smo se naučili med šolanjem, in piknikom, ki sta ga bila Florč in Joyce strašno vesela, ker so čevapčiči in pečene piške kar leteli z miz. Marcel je uspel Joycea naučiti par neumnosti, medtem ko se je Florči cartala v Urškinem naročju. Prav lepo smo se zabavali, a žal ne morem objaviti nobene pametne fotke, ker sem veleumno nesla zraven fotoaparat, ki me je ob prvem poskusu fotografiranja obvestil, da je njegova baterija izpraznjena in sem ga lahko samo pospravila nazaj v etui in odnesla v avto. Prilagam pa eno skoraj posrečeno fotko "pomaranče" in "roziča", kot ju je poimenovala Urška, med čakanjem na prikaz naučenega, in fotko diplomc, ki sta jih prejela mulca za uspešno opravljeno malo šolo.






Joyce, se mi zdi, je kar čez noč zrasel in postal mali pasji mož. Še vedno je precej mikro, sploh v primerjavi s Flor, ampak ta prvi črni puloverček mu je že grozno premajhen (glej prvo sliko), tako da je očitno za kar nekaj cm daljši, kot je bil pred mesecem dni, ko sem mu puloverček nabavila. Dobil je tudi značilno parsonsko bradico in noge ima strašno kosmate, kot se za dedca spodobi :))





S Flor sta res prijateljčka, razen blagih napadov ljubosumja predvsem s Florčine strani, ki se navadno začnejo z romuljenjem, ko se hoče mali pridružiti cartanju na kavču in se Flor ravno namesti v moje naročje. Ampak se hitro zmenimo in sta takoj potem spet "best buddies". Na kavču prevoluharita večino popoldnevov, ponavadi bolj skupaj kot na tejle sliki, ko sta bila ravno "skregana".


Joyce je še vedno strašna carta, najraje se tišči. Recimo takole ... :D




... medtem pa Florči zasede velikansko Sophiino staro posteljo ali svoj delež kavča ...



četrtek, 01. november 2012

Življenjske resnice, premagovanje strahov in zabavne stvari

Doma imava dva psa in mačko. No, bolj natančno Florči in Joycea, ki ne dajeta prostora na mokrih in mrzlih tleh, pač pa najbolj uživata na toplem kavču ali vsaj v boksu, obloženem z mehkimi dekicami. Baje, da sta po pasmah podenko in parsonček, ampak se včasih vprašam ... Florči še nekako ustreza opisu pasme, mali metroseksualec, najbolj srečen v puloverčku v teh hladnih jesenskih jutrih ali pa v naročju, vsaj Florčinem, če že ne človeškem, pa vzbuja določene dvome o svoji pasemski pripadnosti. Ne, saj se hecam, Joyce je točno takšen parsonček, kot sem si ga zamislila po burni izkušnji s Sophie, norico, ki je živela kratko, a divje življenje in me je pripravila na skoraj vse najhujše, kar te lahko doleti, ko imaš doma terierja. No, skoraj na vse, nikoli ni ugriznila nobenega pripadnika človeškega rodu, zahvaljujoč času, ki sem ga z njo preživela na šolskem poligonu. In ko si končno pripravljen na najhuje, pride mali Joyce, nežen, ljubeč, ubogljiv, prijazen do vseh, mehkega, a pogumnega srca, pravi mali srček :D :D

Florči je včeraj v pasji šoli prebila še enega svojih zidu. Spoprijateljila se je s Karlijem, "hudim" stricom, pomočnikom inštruktorice Urške, ki se ga je do včeraj bala, izogibala in celo bežala pred njim, če je imela priložnost in je bila na dovolj dolgem (beri slednem) povodcu. In Karli je bil potrpežljiv z njo in ni nikoli silil vanjo ... in to se je očitno obrestovalo. Začelo se je tako, da ga je Florči naskrivaj hodila vohat za njegovim hrbtom. Najmanj trikrat se mu je pritihotapila za hrbet in ovohavala njegove roke. Potem celo ni panično zbežala za moj hrbet, ko se je obrnil in jo pogledal. Zraven jo je izdatno hvalil, kar ji je očitno godilo, potem pa ji je začel dajati priboljške, ki jih je sprva jemala plašno in se hitro malce umaknila, potem pa je ostala kar bližje in mu celo prišla povohat samo prazno roko. Bravo Florči, premagala si še en svoj strah!

V četrtek smo punce iz Avdicije šle v Ljubljano, na ogled vampirske modne revije. Seveda z ustreznim make upom. Prav zabavno je bilo!

Foto: Eva Klevska

Foto: Eva Klevska

Foto: Eva Klevska