Imam dve prijateljici, ki sta še posebej vztrajni pri opozarjanju na moje zanemarjanje pisanja bloga. Eno poznam še iz osnovne šole in je zdaj skoraj moja soseda, druga pa je bila na gimnaziji moja sošolka, na faksu pa nekaj časa moja cimra. Prva mi je zadnjič, ko je prišla kupit Sofiklejino zapestnico, v smehu dejala (in v vsaki šali je pol resnice): "Veš, dan ima 24 ur ... če si ga fino razdeliš, boš imela čas za vse, tudi za pisanje ..." In sva se obe zarežali. Druga mi je pred kratkim napisala zasebno sporočilo na FB, da pogreša mojo Besedičnico. Dragi dami, prekinjam svoj blogerski molk (ampak za posledice vsebine na vajino počutje ne odgovarjam)!
Mogoče je res bedno, da se zgovarjam na svoje sejmarjenje, da zaradi tega ne pišem več bloga, sploh zato, ker resnica leži nekje drugje ... v tem, da pogosto, ko me prime, da bi kaj napisala, ne razmišljam ravno o lepih rečeh ali pa vsaj ne o zelo pozitivnih. Velikokrat me kaj jezi ...
Jezi me na primer, da sem poslušala tiste, ki so trobentali, kako je izobrazba ključna, da bom imela lepo življenje, pa se je izkazalo, da bi samo s faksom ali pa celo s srednjo šolo živela s čisto enakim standardom, kot živim sedaj, čeprav se lahko "pohvalim" z doktorskim nazivom. Pa se ga, roko na srce, večkrat sramujem, kot pa da bi z njim ponosno opletala. Je živi dokaz moje naivnosti, čeprav mi ga nihče ne more vzeti ali pa mi vsaj ne more vzeti tistega, kar imam shranjeno med ušesi. A je to bolj Blažev žegen kot pa kakšna zaresna tolažba, sploh takrat, ko kupčkaš položnice in ugibaš, ali bo mesec spet predolg za znesek, ki si ga uspel zgrebsti skupaj.
Jezijo me recimo ljudje, ki so tako strašno zaposleni z drugimi, da si jemljejo celo pravico, da klatijo takšne neumnosti, da bi še najbolj kultiviran in vzgojen človek najraje živalsko pop..., ker ne more verjeti, kaj sliši. Je en model, ki ga s Pixi obe poznava, ki mu gre strašno v nos, da nimava otrok, da ob jutrih šetava pasje mrcine in greva popoldan včasih na potep s kavico. Očitno ga to moti, ker ji je enkrat rekel, da sva lahko srečni, da živimo v takšni družbi, ki nama najino obnašanje tolerira ... Ne vem, kaj je bolj bedno: ali to, da sploh namenja čas razmišljanju o tem, kako midve živiva, namesto da bi užival s svojo družino, za katero se je sam odločil, ali to, da kaj takega dejansko izusti osebi brez otrok, ne da bi pomislil, da obstaja cela množica možnih razlogov, zakaj jih nimava.
Mogoče jih nimaš, na primer, ker:
- jim ne moreš nuditi življenja, ki si ga po tvojem mnenju zaslužijo, ali
- ker ne čutiš dovolj močne želje po starševstvu, da bi jih imel samo zato, ker ti tiktaka biološka ura ali jih imajo že vsi iz tvoje generacije, ali
- jih iz takšnih ali drugačnih razlogov fizično ne moreš imeti.
Konec koncev je pa čisto vseeno, kaj je pravi razlog, ker kolikor vem, nisem dolžna nikomur razen sebi in svojemu partnerju polagati računov o tem, kako sem se odločila glede tega. Do bruhanja me jezijo ljudje, ki niso sposobni pomisliti na nikogar drugega kot nase in ki so sami sebi tako prekleto pomembni, da mislijo, da jim iz ust letijo same modrosti, samo zato ker vrtijo jezik.
In ker me zadnje čase jezi veliko stvari, sem raje tiho, da ne pišem takih blogov. Ker sem potem konec koncev čisto takšna kot tisti, ki se nenehno pritožujejo (in ki me tudi jezijo). ;)