Preišči ta spletni dnevnik

nedelja, 29. maj 2011

Kratka izpoved zaspanega zombija

Vstajanje od pol sedmih od prejšnje nedelje je pustilo svoj neizbežni davek, ne spomnim se, kdaj sem nazadnje hodila naokoli takšen zombi. V petek in soboto sem popoldne MORALA odspati kitico, ker enostavno nisem več mogla imeti odprtih oči. Še sreča, da mala piranja ogromno spi in lahko izkoristim njene precej dolge počitke in se ji pri kakšnem pridružim. Še vedno nam ni čisto jasno, kje se sme opravljati "lulu" in "kaka", a se trudimo naprej in upamo, da ji bo kmalu kapnilo :D

Ustvarjalnost je zaenkrat v stanju zamrznjenosti - moram se nekako pripraviti in slikanico poslati še kakšni založbi, hkrati pa še vedno čakam na odgovor od urednice, ki ima v branju moj roman. Niti pod razno nisem uspela napisati ničesar novega, razen da sem v petek oddala tekst za monografijo o minimalizmu. Urednik mi je napisal, da bom nekje sredi junija dobila komentarje za morebitne popravke in da ne bom imela več kot 14 dni časa, da jih spesnim skupaj. Mislim, da bi to moralo iti skozi. Spravila sem se brati tistih dvajset in nekaj strani novega romana, ki sem jih že uspela napisati, pa mi še tega ni uspelo do konca. Zgleda, da je čas za kratko pavzo, da je zima bila preveč "našpanana" ...

Celo popoldne sva z možem in pesjanko preživela na vrtu pri njegovih starših. Sophie je dobila govejo kost in so se ji za kakšno urico prikazala nebesa, potem je naredila nekaj krogov po vrtu, par salt in prevalov, nato pa je zaspala. Midva pa tudi. Do sitega sem se najedla tudi češenj, tistih zadnjih, ki so še ostale, že super zrele, a zato toliko bolj slastne. Rada imam sadje "direkt" z drevesa, še posebej tistega neškropljenega!

petek, 27. maj 2011

Saga o satanskih zobkih

Mala kosmata dojenčica s satanskimi mlečnimi zobki me na polno zaposljuje. Nisem si mislila, da bom po letih ležernega vstajanja ob pol devetih kdaj vstajala ob pol sedmih in se ob sedmih že preganjala po parku :)) Ampak ni hudega. Najpogostejši besedi v mojemu novem besedišču so NE, SEDI in PRIDNA, pa PIPI in KAKA :D Zvečer se včasih počutim kot kakšen norec, saj sploh ne znam več normalno govoriti. Roke imam perforirane od njenega grizljanja in zaenkrat so vsi kosi pohištva, čevlji in ostali predmeti, ki niso njene igrače, še celi. Zaenkrat!

Zna se že usesti, in če jo kregam, se kar usede, ker ve, da je takrat pohvaljena in da obstaja možnost, da dobi celo posladek. Rekla bi, da ima malo prepametne možgane za svoje mikro telo. Če le ima možnost, krade brikete od mačke. Svojo malo šnoflo da v zrak in se ji pusti odvohljati do mačkine posode, kjer začne s takšno naglico hlastati po njeni hrani, da tudi če sem zelo blizu, ne uspem priti dovolj hitro, da ji ne bi uspelo požvečiti vsaj nekaj briketov. :))

Najlepše pa je seveda takrat, ko utrujena od divjanja po travi in preganjanja drugih psov zaspi kot klada, potem pa spušča smešne glasove, celo nežno laja v spanju in premika tace, kot da bi še vedno tekla :))

Ni kaj, zanimivo je!

ponedeljek, 23. maj 2011

Naša nenavadna družinica se je povečala :D

In tako sva se v soboto nekje ob treh res odpravila proti Gorenjski, natančneje v Kranj, pogledat malo zverinico in se pogovorit z lastnikom. Vse do tja nas je spremljalo grmenje in bliskanje, nekje na pol poti se je strašansko ulilo, prava poletna navihta se je naenkrat razvila, kakršnih smo vajeni bolj kakšnega avgusta kot pa maja. Tik pred ciljem sva se malo zapletla, se odpeljala malenkost predaleč, ampak sva se hitro znašla na pravem mestu.

Na dovozu sta nas pričakala gospod Ljubo in gospa mama parsons russell terierka. Precej umazana, drugače bela, ker je celo dopoldne bojda lovila miši po garaži. V leseni ogradi s kočo na travi pa je mrgolelo majhnih bitij. Pet komadov. Naša je bila edina punčka, in ko jih je gospod Ljubo spustil iz ograde, je takoj prišla k meni. Za njo pa seveda še vsi ostali. Prav vsi pošteno prisrčni.

Čeprav sva mislila domov oditi brez psa in po njega priti kakšen teden kasneje, ko bi kupila vse manjkajoče artefakte (boks, povodec, posodice, igrače ...), sem doma nekako zaslutila, da obstaja možnost, da domov vseeno prideva s psičko, zato sem vzela 'peneze' s seboj, kar se je izkazalo za precej praktično. Gospod Ljubo je imel celo en nov boks, dala nama je tudi eno malo vrečo briketkov za mladičke, tako da sva domov odšla z novo družinsko članico.

Pot nazaj domov je bila presenetljivo mirna. Pričakovala sem cviljenje in podobno, ampak doživela nisem ničesar od tega. Prav stoično in pogumno je prestala pot in potem pred trgovino v Celju še počakala, da smo kupili manjkajoče potrebščine.

In to je glavni razlog, da nisem prišla do bloga teh nekaj zadnjih dni. Preveč novega. Prvo noč sem bolj malo spala. Ponoči smo vsaki dve uri lulali, nekje ob štirih smo imeli totalen napad budnosti. Nedeljo sem preživeli na travi pri Vanijevih starših, kjer smo jo množično utrujali, da je potem celo noč spala kot top. Danes zjutraj sva bili že od sedmih na prvem pasjem zmenku v parku, kjer je spoznala svoje prve pasje prijateljčke (Ninino Lyro, Barbarino Mišo, enega velikega hrta, dva pekinezerja). Dovolj vtisov, da je potem do treh spala, da sem lahko normalno delala.

Tudi zdaj spi. Še vedno ni prerasla svoje nagona iz legla, zato se tišči v mojo nogo in vsake toliko v prazno 'ziza'. Z mačko še nista najboljši prijateljici, sta pa na dobri poti, ker se še nista stepli, le Čili se je pretežno izogiba, ker je čisto preveč živahna zanjo. Jo pride pa redno povohat, kadar Sophie (po domače Zofi) spi.



Tule je še zelo majhna, zdaj je že malo večja, in takoj ko Nina naloži slike z današnjega jutranjega igranja na travniku na svoj blog, pokažem še tiste, na katerih je že malo večja, a še vedno precej majhna :)) trmasta pa že zdaj tako, kot da bi imela kakšnih pet kilogramov več!

Obljubila sem fotke. Tele so s prvega zmenka.

četrtek, 19. maj 2011

Pasje zadeve

Utrujena kot pes. V tem tednu sem pregledala tri diplomske naloge, naredila korekture enega romana, uredila svojo monografijo o minimalizmu po navodilih založbe, da o vsem ostalem raje ne govorim. Tako sem "hin", da še zaspati ne morem. Pokonci me drži misel na to, da greva v soboto gledat najino morebitno bodočo psičko. In to je tudi vse, kar lahko danes napišem. Obljubim, da bom kmalu spet kaj bolj zgovorna :D

torek, 17. maj 2011

Hladen tuš: priložnost za odnehanje ali za rast?

Včeraj zvečer sem bila deležna hladnega tuša, da si ne bi slučajno mislila, da mi je že uspelo :S Dobila sem mejl od urednice, ki je imela v branju slikanico o Sovcu in papigi, ki je napisala: 'Kako sta se spoznala gospod Sovec in papiga Mica - nič posebnega, ne na vsebinski ne na slogovni ravni.'  

Vem, da vrhunski pisatelj ne postaneš čez noč, to bi bilo čisto preveč enostavno. Zavedam se tudi tega, da je ta pravljica bila ena prvih, ki sem jih napisala, ampak me je včeraj, ko sem to brala, vseeno imelo, da bi opustila misel na pisanje. Tako bi bilo bolj preprosto, izognila bi se vsem mogočim zavrnitvam, čakanju na odgovore ... A že v naslednjem trenutku sem obrnila samopomilovalno ploščo na stran z borbenimi komadi. Želja je močnejša od kratkotrajne bolečine zavrnitve. Ne bom odnehala!

sobota, 14. maj 2011

Slaba stran dopustov

Problem z dopusti je v tem, da prideš domov čisto zmešan in polenjen. Danes, na primer, četudi mi niti najmanj ni manjkalo dela, sem cel dan pohajkovala po mestu in se nikakor nisem mogla pripraviti do tega, da bi se zares usedla za računalnik in oddelala nekaj uric. A me je slaba vest proti večeru vendarle premagala, da sem končno odprla dokument s tekstom za monografijo o minimalizmu in ga začela urejati. Dobila sem namreč tri strani navodil, kako mora besedilo zgledati (odstavki, naslovi, način citiranja, navajanje virov ...), in če hočem dvajsetega tega meseca zares oddati vse skupaj na založbo, kar dejansko moram, bo treba pljuniti v dlani. Led je prebit. In to je bojda začetek.

Današnja sobota bo zanimiva. Nina in Toni prideta k nama. Toni in Vani bosta izolirala steno, ki meji na naše nove sosede, ki so prej verjetno živeli v kakšni jami ali pa vsaj zelo daleč od civilizacije, midve pa si bova zagotovo našli kakšno zaposlitev, to še nikoli ni bil problem. Upam samo, da sto šestdeset evrov, kolikor sva dala za gips plošče, mineralno volno in ostale potrebščine, ni bil stran vržen denar. Drugače bo vojna, vojna s sosedi. Za ljubi mir v lastnem domu. Ker to si pa zasluživa.

četrtek, 12. maj 2011

Postmoravskotopliški blog

"Long time no write" ... tako dolgo, da sem pravkar dobila močan občutek, da bom ekskomunicirana iz blogerske skupnosti, če nemudoma nekaj ne napišem :D

Skratka ... Moravske toplice so bile zanimive. Povprečna starost prebivalcev hotelov 60+, povprečna temperatura vode 32 stopinj. Hrana dobra, ljubi mir, fine kolesarske proge, super za jutranji tek, ja, vse to sva počela, nisva samo ležala in jedla. Zunanji bazeni so zgledno ogrevani, tako da sva dva dni, ko se je sonce konkretno prikazalo izza oblakov in je nehalo pihati, lahko poležavala kar zunaj. Vsekakor priporočam tistim, ki imajo radi tovrstne oddihe.

Me je kaj morilo, ker je bil dostop do interneta samo v avli? Priznam, malo me je. Podpišem, če je treba, da trpim za srednje močno odvisnostjo od interneta in da imam tudi simptome deloholizma. A zaenkrat še ni kritično in tretji dan sem se že kar dobro navadila na brezdelje.

Najbolj od vsega pa sem pogrešala svoj jogi. Spati je bilo treba na neki mehki zadevi, blazina je bila sto svetlobnih let od moje anatomsko oblikovane iz spominske pene. Pa ni bilo prehudo in moj mož je izrazil željo, da bi na stara leta živel v toplicah. :D

petek, 6. maj 2011

Samo dvakrat še spim ... potem pa dopust :D

Pravkar pregledala zadnjo stran 330 strani dolgega priročnika, ki sem ga prebavljala prejšnji in ta teden, vmes sem (med tednom, ne danes) do konca zlektorirala in uredila do sedaj v slovenščino še neprevedeni roman Jane Austen, samo zložiti ga moram še skupaj, da ga jutri odpošljem na založbo. Kaj naj rečem ... na dopust grem brez računalnika ... oziroma vseeno z, ampak samo zato, da bova lahko zvečer pogledala kakšen film :D :D

Moram priznati, da sem rahlo utrujena, pa še baletni trening danes je bil precej naporen. Jutri bom pa spala kot polh, dokler se ne zbudim (brez budilke).

torek, 3. maj 2011

Preveč dela sprazni glavo

Če človek preveč dela, se mu razen tega nič ne dogaja, in posledica tega je, da nima kaj napisati. Lahko bi težila o tem, koliko ur na dan preždim za računalnikom, koliko črk sem 'pojedla' med prazniki ... Prazniki? A so bili kakšni prazniki? Pokonci me drži misel na Moravske toplice, ki se približujejo. Na samopostrežni zajtrk, na spanje po zajtrku, na namakanje v bazenu, dokler nimaš od tople vode čisto zmečkanih blazinic na prstih, na savno, na kopalni plašč, na družbo mojega moža, in če bo vse posreči, če bom nor tempo zdržala še nekaj dni, štiri dni brez računalnika. Aleluja!