Preišči ta spletni dnevnik

torek, 30. april 2013

Psi so zakon!

Danes je grenko-sladka obletnica ... Pred točno enim letom sem izgubila Sophie, svojo prvo psičko. Stara je bila malo več kot eno leto. Način, na katerega je odšla, je bil brutalen, nikomur, ampak res nikomur ne privoščim, da bi videl svojega psa tako trpeti. Sophie, res si odšla prehitro, ampak druženje s tabo je bilo tako dinamično in polno avantur, da se mi zdaj, ko se spomnim tvojih vragolij, zdi, da si bila z mano vseeno dlje kot samo eno leto. Boljšega prvega psa si ne bi mogla želeti. Toliko pomembnih stvari, ki bi jih moral vedeti vsak pesjanar, sem se naučila od nje!



Po treh tednih žalovanja in drsenja v depresijo sva z Vanijem šla v Kranj po Florči. Nekaj je bilo v njenih očeh na fotki, ki sem jo našla na spletni strani društva, ki pomaga reševati zavržene hrtke in podenke. Njena ušesa in jantarne oči so me "preganjali" dva dni, po telefonskem klicu, da jo pridemo pogledat, pa sem se že odločila, da bo šla z nama. Čeprav naju je Nina opozorila, da je psička plašna, da ne bo skakala po nama od sreče itd. Nikoli ne bom pozabila prvega pogleda nanjo, ko sva vstopila k Saši in Mihu, kjer je Florči takrat prebivala. Zagledala naju je in potem po hitrem postopku zgasnila "na varno". Ne rečem, da me niso vmes kdaj obšli dvomi, ampak Florči je danes, po skoraj enem letu bivanja pri nama, druga psička. Bolj vitka, vesela, pogumna in zadovoljna. Vedno bo bolj plašne sorte, s tem se že sprijaznila, a je zato nimamo nič manj radi. Svetovna je! In takrat, ko mi je bilo najbolj hudo zaradi Sophie, mi je pomagala, ker sem morala pomagati njej in se nisem imela časa smiliti sama sebi!



Tri mesece po Florčinem prihodu je k nama prišel še Joyce. Ko pomislim nanj, mi gre vedno na smeh. To je najbolj zlat parsonček, kar sem jih kdaj spoznala. Veliki mali ljubimec, skokec, cartljivec, nežna terierska dušica.


Florči in Joyce sta velika prijatelja. Skupaj spita, se po ure in ure ruvata, občasno celo branita drug drugega, sta skratka tako navezana, da mi je kar hecno, kako me je prvih nekaj dni skrbelo, ali se bosta ujela ali ne.



Še vedno mi ni jasno, kako sem lahko tako dolgo živela brez psa. Pardon, dveh psov. Psi so res zakon!!