Preišči ta spletni dnevnik

četrtek, 30. december 2010

Delček včerajšnje nočne bere ...

Včeraj pisala do treh zjutraj ali z drugimi besedami - včeraj pisala do danes :D Danes seveda pisala nič, ker sem preveč hin. Mogoče mi bo uspelo napisati vsaj kak stavek, če ne pač jutri malo več.

Dokončala sem Ferijev roman Ločil bom peno od valov in danes pridno odmaširala v knjižnico po Murišo. Feri je genialec za besedno podobje ... se da od njega marsikaj naučit, pa še fajn je brati njegove knjige ... komaj čakam, da pred spanjem preberem nekaj strani :)


-------------
Do pritličja je točno sedemdeset stopnic, je zategnil in izpraznil kozarček tekile. Takoj si je spet natočil novega. Misliš spiti? je pomignil na moj kozarec, ki je še vedno čakal na mizi. Daj mi mir, sem mu rekel, in do pritličja je triinšestdeset stopnic. Ti veš, je vstal in se opotekel. Triinšestdeset, sem pribil. Sedemdeset, je udaril nazaj. Spij, reva. Prijel sem kozarec in ga nagnil. Spustil sem po grlu že enajsto tekilo in jo izdatno zalil s pivom. Po vseh pravilih bi moral biti že mrtev ali pa vsaj v globoki nezavesti. Daj še enega, sem mu rekel. Sedemdeset, je vztrajal in mi natočil novo dozo. Komajda je še gledal. Na zdravje, je nato rekel in pomolil svoj kozarec pred moj nos. To pa to, sem zamrmral ter zvrnil svojo tekilo, ne da bi nazdravil z njim. Pridi, sem ga nato povlekel za roko. Nikamor ne grem, se je začel glasno braniti. Pridi, če ti rečem, nisem odnehal. Greva preštet te preklete stopnice. Vlekel sem ga za sabo. Plačam ti kurbo, če imaš prav, je komaj še razumljivo zmomljal med vrati ...

sreda, 29. december 2010

Pravkar pečeno, še toplo ...

Danes nekaj čisto svežega, napisanega danes zjutraj. Ja, danes sem imela celo plodno in ustvarjalno dopoldne :D Napisala skoraj celo stran in zdajle, ko sem se po štirih urah mraza v zeleni hiški vrnila za računalnik, še vedno pišem. Dober dan za pisanje in še Nina je bila tako zlata, da je na neprizanesljivem minusu poslušala moje branje enega od poglavij (tenkju Nina) in si vzela še čas za komentarje ...

------------------

Voda na štedilniku je že napol povrela. Stala sem sredi kuhinje, na edinem koščku tal, ki ni bil povsem naložen s škatlami, pohištvom ali že čem, kar je pač moralo počakati tu, dokler se ostali prostori zopet ne spravijo v normalno stanje. Nisem si mogla pomagati, da kuhinjskega kaosa ne bi vzporejala z občutjem, ki je s čustvenim balastom zadnje dekade najinega skupnega življenja pritiskalo na moje živčne celice. Vse je bilo tako natlačeno, polno krame in stvari, ki so že zdavnaj oddelale svoje in so zdaj samo jemale prostor, onemogočale energiji, da bi prosto zaokrožila. Sva tudi midva že odslužila svojemu namenu?

torek, 28. december 2010

Danes nekaj starejšega iz drugega dela romana, ki se mi zdaj, ko ga berem, zdi tako patetičen, da me zgrabi groza, ko pomislim, koliko dela je še pred mano, da bom zadovoljna z njim.
-----------
Dobro me poslušaj
, sem zasikal, jezo sem komajda še brzdal. Zmenila sva se, da bom lahko vadil, sama si rekla, da bi bilo škoda, če bi zaradi otroka nehal. Zakaj mi zdaj mečeš to pod nos, sem jo vprašal. Zato, ker ti lahko, je rekla, v njenem glasu je bilo čutiti skorajda sadistično provokacijo. Nekaj se je prelomilo v meni. Zgrabil sem kitaro za vrat in z nadčloveško močjo treščil z njo po mizi. Koščki lesa so poleteli po zraku ...

---------

Utrujena sem kot pes, čeprav danes nisem bila niti minutke v hiški. Moj dragi mož me je prijazno zamenjal, medtem ko sem celo popoldne spala kot zaklana. Tako je to, če si knjižni molj in diplomirani zapečkar, ki se naenkrat znajde v situaciji, ko je po pet ur na dan zunaj na zraku ... in to ne samo en dan :D Zvečer sva s sestro obiskali najino babico. Ugotavljam, da je vsako leto večja faca. Če bom sama pri dvainosemdesetih imela vsaj polovico njenega smisla za humor, bom tudi jaz faca.

Včeraj sem uredniku oddala obrazec za prijavo moje znanstvene monografije o minimalizmu v sodobni slovenski kratki prozi. Če bo vse posreči, bo v 2011 izšla moja prva znanstvena knjiga. Tekst moram oddati do aprila. Prihodnji meseci bojo še zelo zabavni. In prav mega bi bilo, če bi vmes lahko nekako rodila še ta roman ...

ponedeljek, 27. december 2010

Aleluja, spet pišem :)

Zanimiv pojav. Vedno začnem ponovno pisati tisti dan, ko imam cel dan totalno gužvo. Včeraj, na primer, ko ves dan nisem točno vedela, kaj naj sama s sabo, in sem dejansko imela ljubi čas, da ure in ure preživim ob pisanju, mi niti slučajno ni uspelo napisati enega samega stavka. Danes seveda druga zgodba. Po desetih urah lektoriranja nenadoma grozna želja po pisanju. Kljub rdečim in pekočim očem, kljub že nekoliko otrplim prstom. Kaj čmo, treba je izkoristiti priložnost :)) Spodaj nekaj kratkega. Novejšega.
-------------
Zgrabil me je neopisljivo močan gon, da ga moram še isti trenutek priklicati na telefon in mu pojasniti, da ni tako, kot izgleda na prvi pogled. Zaprla sem se v prazno spalnico. Moje dihanje je odmevalo med golimi stenami. Zdelo se mi je, da je minila cela večnost, preden se je veza vzpostavila. The number is not available at the moment. Please, try again later. Poskusila sem še enkrat. Je to že bilo later? Očitno ne.

nedelja, 26. december 2010

Prazniki ... go away, please :S

Pisanje je na mrtvi točki. Krivi so pa prazniki. Naj jih bo prosim že konec, da bo nekaj krvi lahko steklo še do sivih celic, če jih je od vseh sladkarij še kaj ostalo ... Spodaj en odstavčič iz časov (beri pred nekaj dnevi), ko so prehranjevalne navade bile še normalne :D

----------
Boš kavo? Ni mi bilo zares do tega, da mu jo skuham, a sem morala nekaj narediti, da se zamotim in preusmerim mržnjo, ki me je navdajala ob pogledu na njegov razvlečeni frotirasti spodnji del, ki mu je nenehno lezel dol in mu razkrival razpoko med ritnicama. Stokrat sem mu že rekla, naj vrže te hlače v smeti, a mi je vedno postregel s kako neumnostjo, zakaj tega ne more storiti. Že zdavnaj sem se nehala truditi okoli tega. Pred očmi mi je zaplesala slika, kako so mu zlezle do gležnjev, zaradi česar se je prav nemarno spotaknil in telebnil na tla z vso težo svojega natreniranega telesa.

sobota, 25. december 2010

Še tretje neuvrščeno poglavje

Tokrat še odlomek iz tretjega poglavja, ki je nastalo nekje vmes med pisanjem romana ... zaenkrat še ne sodi nikamor, je pa nadaljevanje tistega zadnjega odlomka, ki sem ga objavila 22. decembra ... Danes je 25. december. Božič. Naj bo vesel in miren.

--------------------   
     Stanovanje je na prvi vtis delovalo vse prej kot brlog, bolj kot nekakšna ustvarjalno neurejena redakcija. Po dolgem in širokem hodniku so bile ob eni steni skoraj do stropa nagrmadene kartonaste škatle s knjigami, ob drugi steni so po tleh razmetano ležali čevlji. Začela sem si sezuvati škornje, a me je takoj ustavil. Prosim, ostani obuta, nimam ti dati kaj za na noge. Okej, sem rekla, si slekla plašč in ga odložila na najbližji kup škatel. On je ležerno spustil svoj nahrbtnik na tla, si zbrcal čevlje in nogavice z nog in kar bos zakorakal v veliko sobo, ki je sledila hodniku. Kmalu sem prišla za njim in se znašla v velikanski dnevni sobi, pisarni in spalnici v enem. O, mi je ušlo iz ust. O kaj? se je takoj smeje odzval. Zanimiv koncept, sem komentirala in z brado pomignila proti sobi. V enem kotu je bila široka in dolga zofa, polna blazin, zraven nje prostorna pisalna miza z dvema monitorjema, kupom knjig in kopico natisnjenih rokopisov, v drugem kotu sobe pa je kar na tleh ležal velik jogi, drugače namenjen za zakonsko posteljo. Posteljnina je bila nagrmadena na nekakšen kupček in rjuha je zlezla z enega od vogalov. Nisem še našel posteljnega okvirja, ki bi mi bil dovolj všeč, je razložil, ko je opazil, da se je moj pogled ustavil v 'območju spalnice'. Razumem, sem rekla in stopila do zofe. Usedla sem se in odložila torbico poleg sebe. V sobi je res bilo bolj toplo kot zunaj, skorajda že vroče, ali pa se mi je vse skupaj le dozdevalo ... Zavihala sem si rokave srajce, medtem ko je on izginil v kuhinjo, kjer sem lahko slišala ropotanje steklovine in močan šum tekoče vode. Razgledovala sem se po sobi, kakor da bi nekaj iskala, a nisem natanko vedela, kaj ... Morda kakšno znamenje, sem pomislila, da je vse, kar sem do zdaj zvedela o njem, res? Ali ni kakšnih stvari morebiti govoril zgolj zato, da bi se moja naklonjenost do njega okrepila, da bi dosegel svoje?
     [...]
     Čaj za dva, kako romantično. Če le ne bi okoliščine bile tako skrajno groteskno neprimerne. A ravno tako na hitro, kot se mi je še maloprej zdelo, da bi jo morala popihati, se mi je naenkrat zazdelo, da pretiravam. Saj bova vendarle spila samo v vročo vodo namočena zelišča in rekla kakšno besedo ali dve. V tem menda ni nič spornega, ali pač? Ampak zakaj se potem počutim, kot da delam nekaj narobe? Je človek kriv že takrat, ko razmišlja o tem, da bi izpeljal nekaj, kar se ne sme ali spodobi, ali šele po tem, ko to dejansko naredi?

četrtek, 23. december 2010

Predbožični ocvirek ...

Trenutno se davim s tretjim delom romana. V resnici že dva dni nisem napisala nič pametnega. Nisem v tistem pravem razpoloženju za pisanje, ko padeš noter in si kar v nekem drugem svetu ... literarnem, v bistvu. Včeraj sem napisala cela dva stavka, pa še tista sem potem zbrisala, ker sta mi bila čisto mimo ... Treba si bo zgleda malo napolniti baterije, pogledati kakšen dober film, dva, tri ... prebrati kakšno knjigo, dve, tri, potem pa bo tudi tisti ta pravi občutek spet prišel ... Danes nekaj kratkega iz zadnjega napisanega poglavja.
--------------------

Odprl sem težka vhodna vrata in se po lesenih stopnicah počasi povzpel v prvo nadstropje. Precej tiho je bilo, smrdelo je po vlagi (zadnjič tega nisem opazil) in stare stopnice so vsake toliko škripnile, ko sem stopil na nepravo mesto. Pred vrati garsonjere sem zopet postal. Nato pa pogumno potrkal. Čez nekaj trenutkov so se vrata odprla in zagledal sem pojavo. Skuštrano in v pižami. Oprostite, sem zajecljal v hromečem šoku. Moški, skoraj zagotovo njen oče, prisegel bi, da sem uspel zaznati podobnost v predelu oči in ust, je očitno opazil moje presenečenje. Koga pa iščete? je vprašal, kakor da bi prebral, kaj pomeni izraz na mojem obrazu. Njo, sem zamrmral, njo iščem ... mislim, vašo hčerko. Včeraj je šla nazaj domov, je zaspano rekel in zazehal. Njegove besede so bile kakor dobro namerjena klofuta. A tako, sem zamomljal. Se še enkrat opravičujem. Brez pozdrava sem se obrnil in ves poklapan sestopil na dvorišče.

sreda, 22. december 2010

December je in počutim se radodarno ...

... zato spet objavljam daljši odlomek, in sicer gre za nadaljevanje iz poglavja od včeraj. :))
Trenutno ob večerih, če še lahko držim odprte oči, berem Ferijev roman Ločil bom peno od valov. Počasi padam notri, na začetku se mi je zatikalo, pa še nisem čisto ugotovila zakaj. Čisto mogoče je, da sem bila samo preutrujena za branje in nič drugega.

Pridni bit!

--------------------------
     Dobri dve uri je trajalo, da sva se prebila skozi vse pesmi, in ves čas sem bil v sebi prav nesramno zadovoljen, da bom prav jaz tisti, ki bo imel čast izdati zbirko tako sijajni osebi. Sijajni, da, to je bil pravi izraz za bitje, ki je sedelo ob meni v moji najljubši čajnici in naredilo to torkovo dopoldne sončno kljub do kosti prodirajočemu vetru in nepredušnim oblakom zunaj. Z nezlaganim zanimanjem je srkala predloge, ki sem jih sprva le strahoma spravljal na plano. Skrbelo me je, kako bo sprejela sicer dobronamerne sugestije – nisem ji namreč želel dajati občutka, da ji kaj vsiljujem –, pa sem se kmalu potolažil, ko sem uvidel, da je moji skromni nasveti niti malo ne ogrožajo ali ponižujejo. Čeprav sem se močno trudil, da bi iz govorice njenega mikavnega telesa razbral kakršen koli znak, da je kaj narobe, mi ga ni uspelo najti. Sedela je obrnjena proti meni, prekrižani nogi sta bili usmerjeni proti mojemu stolu in roki sta ji sproščeno počivali na mizi.
     [...]
     Plačal sem oba čaja, ji pomagal obleči plašč in ji pri izhodu iz čajnice pridržal vrata. Vreme je še vedno bilo porazno, zato med potjo do mojega bloka nisva veliko govorila. Surov novembrski veter je nepopustljivo divjal naravnost proti nama in onemogočal vsaj približno dostojen razgovor. Kar najhitreje sem odklenil vhodna vrata v stavbo in jo spustil v zavetje brezvetrja. Brrrr, se je stresla, ko sva stala v hodniku in čakala na dvigalo, ki ga nekam sumljivo dolgo ni bilo v pritličje. Močno sem upal, da se ni spet pokvarilo, nisem ji hotel privoščiti pešačenja v sedmo nadstropje. Obljubim, da je pri meni bolj toplo kot zunaj, sem se pošalil. Zaprepadeno me je pogledala in se nasmehnila. Bolje, da je res, je zapretila in me sunila v ramo. Čisto preveč časa je že minilo, odkar je to naredila nazadnje in četudi me je zadela ravno v živec, bi ji takoj spet pustil, da me trešči še enkrat.

torek, 21. december 2010

Eno poglavje za zelo radovedne

Odločila sem se, da za vse tiste zelo radovedne objavim en daljši odlomek. Poglavje, iz katerega je, je trenutno še neuvrščeno, kar pomeni, da še nisem čisto prepričana kam in če sploh ga bom vtaknil. A se zato nisem nič manj trudila, ko sem ga pisala. Uživajte v branju! Če boste pa hudo trpeli, mi pa prosim sporočite :)

-----------------------------
      Hladen veter je mršil odpadlo jesensko listje po sivkastih mariborskih ulicah, gosti oblaki so se protestno grbančili po umazanem novembrskem nebu. Za trenutek me je spet obšla neprijetna slutnja, da me nekdo zasleduje. Previdno sem se ozrla čez ramo, a za mano ni bilo nikogar, ki bi bil zares sumljiv. Le mlada ženska je ponosno potiskala pred sabo športni otroški voziček z velikimi kolesi in se ljubeče pogovarjala s štručko, ki je ležala skrita nekje pod toplimi odejami. Pogledala sem na uro. Dogovorjena sva bila šele čez petnajst minut. Ni mi bilo treba tako hiteti. Upočasnila sem korak in si popravila naramnico torbice, ki mi je začela lesti z rame.
     [...]
     Kljub temu da sem zdaj hodila počasneje, sem pred čajnico obstala deset minut prezgodaj. Vseeno sem vstopila. Razmere zunaj so bile čisto preveč brutalne za kakršno koli nenujno postavanje na prostem. Zagledala sem ga za mizo v kotu, kjer sva enkrat že sedela. Takrat je mizo krstil za najino. Zatopljen v časopis me ni opazil, dokler nisem stala čisto pred njim. Šele nato je dvignil glavo. Zenice so se mu vidno razširile in na ustnicah mu je zaigral zadovoljni nasmešek. Si že tu? sem vprašala namesto običajnega pozdrava. Sem, je rekel, nisem hotel zamuditi. Kotička ustnic sta se mi privzdignila. Njegovo kavalirstvo me je vedno znova metalo iz tira. Vstal je, da mi odmakne stol, a sem ga nenamerno prehitela. Nekoliko razočarano je povesil roki, ki sta bili v popolni pripravljenosti, da zgrabita naslonjalo stola in ga povlečeta stran od mize, a vseeno stoje počakal, da sem se usedla.
     [...]
     Ravno takrat je shirana punca z ravnimi štrenastimi lasmi v mišji barvi, ki ne bi mogla bolj očitno kazati, kako močno odveč ji je delo v lokalu, prinesla moj čaj. Nerodno ga je odložila predme, da se je vroča voda razlila čez rob skodelice in izdatno zmočila prtiček na krožničku. V normalnih okoliščinah bi ji v zvezi s tem povedala par krepkih, a sem na njeno srečo imela bolj pomembne opravke. Urednik je pronicljivo zaznal mojo nejevoljo in me pomirjevalno potrepljal po roki, ki mi je obležala na mizi. Nato je svoj stol povlekel bližje k mojemu, da si nisva več sedela drug nasproti drugega in da so krace poleg mojih pesmi postale bolj razločne in skorajda berljive. 

ponedeljek, 20. december 2010

Danes še ni jutri, a nič ne de :)

Ker sem kar malce razburjena, ne bom zdržala do jutri, da naredim tale zapis ... Pravkar mi je odgovoril mentor, potrebovala sem še eno dodatno pojasnilo glede enega njegovega namiga v zvezi z zadnjim poglavjem drugega dela. Napisal mi je, da meni, da je to močno poglavje, s katerim bi se lahko roman začel in končal. Kaj to torej pomeni? Zagotovo še več dela, a hkrati postavi celotno stvar v čisto drugačno in roko na srce zelo vznemirljivo luč. Sem nora, ker se veselim? Da bo treba vse obrniti na glavo? Mogoče sem. A mi je čisto vseeno, ker imam skrajno prijeten občutek, da bo roman zaradi tega samo še boljši! Zdaj pa jaz: veselo na delo in vi: lahko noč ali pa dobro jutro/dan!
Danes zjutraj me je pričakal Dušanov mejl. Težko pričakovani. Včeraj sem mu poslala v branje zadnje poglavje drugega dela romana. V poglavju se skrita ljubimca z vlakom vračata nazaj v svoje življenje. Pravi, naj pišem bolj gosto, naj si vzamem širši lok, naj ne hitim in naj si vzamem čas ter opišem vse. Rekel je tudi, da lahko na tem poglavju roman stoji ali pade. Prav zanima me, kakšna bo končna struktura romana v resnici. Imam občutek, da sploh ne bo takšna, kot je sedaj. Ustvarjanje je res zanimiv proces. Nekaj zgradiš, izoblikuješ domala iz nič, spet podreš, preoblikuješ, dodajaš, odvzemaš ...

Za občutek tokrat uvod v omenjeno poglavje:

Na pot sem odšel popolnoma miren in sproščen, brez kakršnih koli pričakovanj in nenavadnih stremljenj, na dan odhoda pa sem se prebudil popolnoma poten in do skrajnosti razrvan. Če sem se večer prej še lahko toliko kontroliral, da sem se pretvarjal, kako se bo vse odvilo natanko v pravo smer, in si delal utvare, da lahko celo vplivam na izid, sem zdaj moral priznati, da sem povsem izgubljen. Toliko, kot je moški sploh lahko izgubljen zaradi ženske.

nedelja, 19. december 2010

Nova drobtinica ...

Vso pot nazaj sem vozil po prehitevalnem pasu. Če bi imel boljši avto, bi si lahko res dal duška, tako pa sem imel predvsem srečo, ker je cesta bila skoraj povsem prazna. Le tu in tam sem naletel na kakšen tovornjak, ki je sopihal proti notranjosti države. Pri tabli, ki je napovedovala odcep za Celje center sem resno razmišljal, da bi zavil dol in se odpeljal naravnost k njej ter ji povedal, kako močno me je razočarala, a sem si premislil. Peljal sem naprej. Domov.

-------

Ena drobtinica iz zadnjega poglavja. Takoj ko tole objavim, se bom lotila četrtega poglavja zadnjega dela romana. Do zdajle sem bila na sejmu. Zebe me v palce na nogah. Samo tja. Kljub noro dragim in skoraj eskimskim škornjem, ki sem si jih nabavila ravno zato, da se temu izognem. Ampak jutri bo bojda boljše. Zahvaljujoč Magsu in Ninzlu in norveškim štumfom, ki so sicer trdi kot beton, volnasti do skrajnosti, a ti je baje tako vroče v noge, da ti zašvicajo. Raje to kot pa pomrznjeni palčki :))

sobota, 18. december 2010

Danes na hitro en odstavek iz enega od zadnjih napisanih poglavij. Ni časa. Začel se je praznični sejem v Celju. Dve hišici. Delo. Mraz. Na koncu pa vseeno zadovoljstvo. Pridite kaj pogledat :))


Kmalu po tistem sta prišla še delavca. Nadaljevala sta včeraj začeto delo, midva pa sva vsak s svojo smetišnico nalagala omet in koščke opeke v vedra in jih nosila dol v kontejner. Zvečer, ko sva spet ostala sama, je stanovanje vsaj približno spet izgledalo kot dom. Po parketu, ki je kazal, da je v zadnjih dneh pretrpel marsikaj, so se kljub temu, da sva vsaj trikrat vse pomila, še vedno vlekle svetlosive lise lepljivega prahu, ki je bil trdovraten kot sam vrag. A vsaj nisem bil več sam in me tiste lise zato sploh niso motile. Njo so. Jutri bom morala vse pobrisati še enkrat, je ugotovila, ko so se tla posušila. Jutri pridejo kitat in belit stene, sem jo spomnil. Ah, ja, je zamišljeno rekla. Bila je tu, tega nisem mogel zanikati, a hkrati je bila nekje drugje. Nisem vedel, kaj točno bi moral storiti, da bi se to spremenilo. Si v redu? sem jo previdno vprašal. Skomignila je z rameni. Jasno mi je bilo, da ni, a nisem vedel, kako naj izvem, kar me v resnici zanima. Spoznal sem, da se sploh ne znam pogovarjati z njo. Mogoče se nikoli nisem znal.

petek, 17. december 2010

Spreminjajoči se začetek romana :)

Navadila sem se, da si, kadar pišem, po koncu napisano vedno pošljem na mejl, za vsak slučaj (beri backup), pa tudi zato, da lahko grem vedno nazaj gledat stare verzije teksta, če bi se slučajno izkazalo, da je bila kaka prejšnja bolj ustrezna. In včeraj zvečer sem ravno brskala po mejlih, ki imajo v priponki prvi del mojega trenutno nastajajočega romana. In me je naenkrat zamikalo, da preverim, kako se je recimo začetek romana spreminjal v času od prve verzije do danes. Spodaj so vse do zdaj nastale verzije, zelo podobne, v niansah pa kljub vsemu spreminjajoče ...

8. april, 2010

Nisem več zdržala doma. Z očetom sem se dogovorila, da pridem k njemu na obalo za nekaj tednov, vse skupaj sem nameravala združiti še s predstavitvijo svoje prve knjige pesmi, ki je ravnokar izšla. V najinem stanovanju me je dušilo in enostavno nisem prenesla pogleda na njegove užaloščene oči, ki so me nenehno skenirale in spraševaje ugotavljale, kaj neki se je zgodilo. Nekaj se je res zgodilo in nisem bila čisto prepričana, kako bom razpletla ta klobčič.

5. julij, 2010

Nisem več zdržala doma. Z očetom sem se dogovorila, da pridem k njemu na obalo za nekaj tednov, vse skupaj sem nameravala združiti še s predstavitvijo svoje prve knjige pesmi, ki je ravnokar izšla. V najinem stanovanju me je dušilo in enostavno nisem prenesla pogleda na njegove užaloščene oči, ki so me nenehno skenirale in spraševaje ugotavljale, kaj neki se je zgodilo.

6. avgust, 2010

Nisem si mislila, da je možno, da se bom v lastnem domu počutila tako utesnjeno. Prišla sem do stopnje, ko nisem več zdržala doma. Napol razsuto stanovanje, ki je bilo nekje na sredini renovacije in v katerem sva stanovala in delala, čeprav so po njem rovarili obrtniki, je bilo medla kopija mojega nezavidljivega notranjega stanja. Enostavno nisem več prenesla pogleda na njegove užaloščene oči, ki so me nenehno skenirale in spraševaje ugotavljale, kaj neki se je zgodilo, kaj neki se dogaja.

14. november, 2010

Skorajda čez noč sem postala vsiljivka v lastnem domu – v napol razsutem stanovanju, ki je bilo nekje na sredini renovacije in v katerem sva stanovala in delala, čeprav so po njem rovarili obrtniki, v stanovanju, ki je bilo le medla kopija nezavidljive zmede, ki je pustošila po moji notranjosti. Pogled v njegove užaloščene oči, ki so v mojih zaman iskale prepričljive razloge za hladnost in odmaknjenost, s katerima je bil zadnje čase redno postrežen, mi je začel prinašati fizično bolečino. Fragmenti sočutja, ki sem ga mestoma občutila do njega, so se mešali z izdatnejšimi kosi pomilovalnega prezira.

17. november, 2010

Tisto noč sem se začela resnično počutiti kot vsiljivka v lastnem domu – v napol razsutem stanovanju, ki je bilo nekje na sredini renovacije in v katerem sva stanovala in delala, čeprav so po njem rovarili obrtniki, v stanovanju, ki je bilo le medla kopija nezavidljive zmede, ki je pustošila po moji notranjosti. Pogled v njegove užaloščene oči, ki so v mojih zaman iskale prepričljive razloge za hladnost in odmaknjenost, s katerima je bil zadnje čase redno postrežen, mi je začel prinašati fizično bolečino. Koščki sočutja, ki sem ga mestoma občutila do njega, so se mešali z izdatnejšimi kosi pomilovalnega prezira.

16. december, 2010

Noč pred odhodom, za prašnimi okni je še vedno neumorno naletaval sneg, sem se začela resnično počutiti kot vsiljivka v lastnem domu – v napol razsutem stanovanju, ki je bilo nekje na sredini renovacije in v katerem sva stanovala in delala, čeprav so po njem rovarili obrtniki, v stanovanju, ki je bilo le medla kopija nezavidljive zmede, ki je pustošila po moji notranjosti. Pogled v njegove užaloščene oči, ki so v mojih zaman iskale prepričljive razloge za hladnost in odmaknjenost, s katerima je bil zadnje čase redno postrežen, mi je začel prinašati fizično bolečino. Drobci sočutja, ki sem ga mestoma občutila do njega, so se mešali z izdatnejšimi kosi pomilovalnega prezira.

Tale eksperimentek je lep primer, kako se besedilo med nastajanjem spreminja. Zdaj, ko večina tekstov nastaja na računalniku, je dejstvo, da se temu pri pisanju ne moreš izogniti, manj očitno kot včasih, ko se je pisalo na papir. Me prav zanima, kakšen bo začetek na koncu, se pravi v finalni verziji romana. :))

četrtek, 16. december 2010

Sinopsis in še nekaj ...

Ena od začetnih nalog na literarni šoli je bila napisati zgoščen sinopsis (kdo, kaj, kje, zakaj). Napisala sem tole:

Roman Vsak, ki laže, ni Ostržek, je sodobna štiridelna prvoosebna pripoved o iskanju ljubezni, odločitvah in odkrivanju samega sebe, v kateri se prepletajo tri perspektive (pripovedovalka in dva pripovedovalca).

Glavna junakinja, nekoliko naveličana petindvajset let stara mlada podjetnica, hči ločenih staršev, ki na skrivaj pesni, je ujeta v rutino dalj časa trajajoče partnerske zveze. Na poti v Benetke, kamor se odpravi na solo oddih in tečaj meditacije, na vlaku spozna skrajno romantičnega urednika majhne založbe, ki je precejšnje nasprotje njenemu partnerju, in se z njim zaplete v ljubezensko razmerje.

Po vrnitvi domov se skuša pretvarjati, da se ni nič zgodilo, a je za to že prepozno. Napol javno nadaljuje v tujini začeto afero (pod pretvezo, da se z urednikom dobiva izključno zaradi izdaje svoje pesniške zbirke), kar njeno čustveno zagato še poglobi. Sprva misli, da bo kratek umik k očetu v Piran zadostoval, da si zbistri misli in se odloči, kaj bo naredila, toda izkaže se, da stvari niso tako enostavne. Ko do skrajnosti razdvojena ne ve več, kako naprej, se naposled odseli od partnerja v najeto stanovanje.

Namesto da bi zares prekinila z obema, še vedno ohranja kontakte z enim (v živo) in drugim (preko pisem, telefonskih sporočil in elektronske pošte), v sebičnem in preračunljivem strahu, da bi ostala sama, ter v naivnem upanju, da bo odgovor na svoje vprašanje našla zunaj sebe. Po nasvetu prijateljice obišče indijskega astrologa, ki jo precej neusmiljeno sooči z njenimi šibkostmi. Postopoma, tudi preko pogovora s prijateljico in starim prijateljem iz otroških let, začne ugotavljati, da je sama izvir težav in da v resnici ne more več prelagati odgovornosti na druge.

K odločitvi jo naposled »prisilita« tudi oba moška – partner jo zaprosi za roko, urednik pa ji napiše pismo, naj ga na določen datum čaka na vlaku za Benetke, kjer sta se spoznala. Kako se bo odločila?

Na to bo treba pa še malo počakati, trenutno sem začela pisati tretji del, epilog pa sicer je že napisan, a ga žal še ne nameravam izdati :)

Včeraj sem na FB-ju dobila tudi prvi 'ne samo like' odziv na naslov in kratek opis, kar je dejansko super. Uroša je zmotil naslov, zdi se mu, da Ostržek nima kaj početi tam, in pa Benetke oziroma kako bodo uporabljene v romanu; skrbi ga, da bodo samo omenjene. Sem mu skrbno odgovorila. Komentarja z njegove strani zaenkrat še ni bilo. Kaj pa menite ostali? Ostržek da ali ne in seveda zakaj da ali ne?

sreda, 15. december 2010

Pišem ljubezenski roman ...

Za vse tiste, ki še ne veste ... pišem ljubezenski roman (to sem si vedno želela, pa do sedaj še nikoli nisem imela dovolj 'lešnikov' (beri jajc), da bi se lotila kakšnega daljšega teksta). Pišem ga že kar nekaj časa. Prvi osnutki so začeli nastajati že davnega leta 2007, mislim, da nekje poleti, vmes sem jih za kako leto zakopala (ko sem se davila z disertacijo) in nekje aprila 2010 spet odkopala ter ga še vedno pišem. Zdaj, ko je zadeva že razmeroma zrela, sem precej prepričana, da bo imel štiri dele (v eni knjigi, da ne bo pomote).

Na kratko ... roman govori o iskanju ljubezni, odločitvah in odkrivanju samega sebe. Mogoče bo kdo rekel ja, zlajnana tema, ampak če pomislim, je dejansko čisto vsa literatura tematsko lahko 'zožana' na nekaj glavnih tem. Mislim pa, da se da vsako stvar, čeprav je bila napisana že stokrat, še vedno napisati vsaj malce drugače. Ni pa enostavno :D

I. del: začetek in medias res (afera se že dogaja: laži, skrivalnice, dobivanja, njene primerjave obeh moških, partner mimogrede izve, da njegova ženska, s katero je že deset let, pesni in da bo izdala zbirko, kriza pri njej kulminira, ne zdrži več – njen umik v Piran)

II. del: Benetke (kako se je vse skupaj začelo, kako je spoznala urednika, pet dni Benetk, razvoj romance, njena ohladitev, ko se vračata nazaj – back to reality)

III. del: njena vrnitev iz Pirana v razsuto stanovanje na prošnjo partnerja, nekoliko kasneje odselitev v lastno
stanovanje, se fizično dobiva s partnerjem na tedenskih kosilih in preko sms, mejlov in pisem z urednikom (dejansko se srečata samo dvakrat – živalski vrt, srčna pot); obisk indijskega astrologa; počasna streznitev, ki doseže vrhunec, ko jo zaročenec zaprosi za roko, urednik pa ji pošlje pismo, da jo bo čakal na določen datum v Benetkah

IV. del: epilog (se razjasni, kako se je odločila)

Toliko za danes. Moram pa reči, da se mi pisanje tega romana na trenutke zdi totalna 'neverending story', zato si ne upam več napovedovati, kdaj bo končan. Končan bo, ko bo gotov. ; D

Aja, pa še tole ... naslov romana je zaenkrat Vsak, ki laže, ni Ostržek.

torek, 14. december 2010

Spoznajte moje like ...

Naj najprej predstavim svoje tri like, glavne akterje zadevščine, ki je trenutno v nastajanju. Dušan (mentor) je rekel, da je treba like organsko poznati, preden začneš pisati, in ne bi se mogla bolj strinjati z njim. Poznaš jih pa takrat, ko jih lahko postaviš v katero koli situacijo in točno veš, kako bi se obnašali, kaj bi počeli, rekli ...

Čisto prva naloga je torej bila, da predstavimo junake s kratkim opisom, hkrati pa iz njega izločimo pet glavnih značilnosti, ki okarakterizirajo posamezen lik. Jaz sem to počela 'za nazaj'. Ko smo začeli z literarno šolo, sem namreč že imela napisanih 150 strani. V tistem trenutku se mi je to zdelo kot ovira, ker sem nenadoma dobila občutek, da bi bilo bolj enostavno začeti znova, upoštevati vse, kar sem se naučila ... Ravno zdajle pa se mi ne zdi več tako tragično. Popravljanje in preoblikovanje sta tako ali tako sestavna dela vsakega pisanja.


glavna junakinja
stara med 25 in 30 let; neodkrita pesnica, ki živi povprečno življenje in je »ujeta« v poslovni svet, ki ji ne diši; njeno razmerje s partnerjem je solidno, a nikakor pretresljivo; privlačijo jo »duhovne stvari«, čeprav ne razume povsem dobro duhovnosti, si pa želi, da bi bila globoka in da bi tisto, kar dela, imelo globlji smisel; želi si neke spremembe, pa še sama ne ve točno kakšne, zato povode išče zunaj sebe, zaradi česar zaide v precejšnje čustvene težave; zdi se ji, da je obtičala v rutini, je emocionalna invalidka – ločeni starši (od tod izvirajo njene blokade in strahovi), in sebična oseba; njen zunanji izgled (precej dobro izgleda) ji je pri vsem tem bolj ovira kot pomoč; čeprav je zmožna globoke empatije, jo takrat, kadar je sama vzrok neke situacije, nekako potlači, ni sposobna videti, da je sama izvor težav

stara med 25 in 30
sebična emocionalna invalidka
dobro izgleda (manipulira z izgledom)
zmedena
slaba samopodoba (odvisna je od mnenj drugih)

zaročenec
nekoliko starejši od nje (okrog 35); preprost, racionalen, ne bere rad, ima tradicionalen pogled na družino, ampak ga nekako zataji zaradi njene odločnosti v kontra smer; zelo zvest; ne mara mačk; veliko bolj čustven, kot je pripravljen pokazati; popustljiv in ustrežljiv do nje; rahli mamin sinko; športnik – fitnes, tek; nogometni navdušenec, njegova razvadi sta kajenje trave in igranje računalniških igric

star okrog 35
tradicionalist
popustljiv in ustrežljiv do nje
zagrizen športnik, igričar
samozavesten, ponosen

urednik
precej starejši od nje, občutljiv na svoja leta; do žensk načeloma goji precejšen prezir, šele ko spozna njo, se odnos spremeni (do nje); je brezupno romantičen (filmi, situacije, pozornosti ... stara šola); do nje precej očetovski, ji skuša pomagati spoznati določene stvari preko pogovorov; hitro ga stvari razjezijo, zmotijo, a jih tudi hitro pozabi, oprosti

precej starejši od nje (okrog 45)
nezaupljiv do žensk (razočaranja iz preteklosti)
brezupen romantik, verjame v usodo
očetovski
koleričen

ponedeljek, 13. december 2010

Enkrat je treba začeti ...

Oče me je pravkar sprovociral, naj začnem sproti objavljati. In sem si rekla, zakaj pa ne. Že nekaj časa sem sicer razmišljala o tem, da bi odprla svoj blog. Pa sem ga, naposled!

Pišem. Že od nekdaj. In se še vedno učim, seveda. Trenutno obiskujem literarno šolo. Dušan, moj mentor, je super! Najbolj mi je všeč to, da je iskren in ne okoliša. To namreč potrebuješ, če se hočeš kaj naučiti. Da ti nekdo zares pove, kje si, in da ti pomaga tja, kamor hočeš priti. Vmes je seveda še ogromno trdega dela, kjer si lahko in si moraš pomagati čisto sam, včasih celo solz, tudi preklinjanja, če res ne gre, dnevov, ko razmišljaš o tem, da bi prenehal, ker je pretežko, in tistih, ko se zdi, da zdaj pa končno obvladaš. In tako sem hvaležna za vse to!

Naša zadnja domača naloga je bila, da napišemo literarno pismo. Ni važno komu, kdo in zakaj, samo da je. Nastalo je tole:

Najdražji!

Danes zjutraj me je prebudil poštar s paketom. Sprva sem bila nekoliko nejevoljna, ker sem včeraj šla res pozno spat, a je moje razpoloženje takoj poskočilo, ko sem ugotovila, da je od tebe. Z največjim užitkom sem pozajtrkovala rogljičke, ki si mi jih poslal, vrtnica pa mi še vedno dela dišečo družbo. Kje ti je uspelo najti tako temno rdeče vrtnice?!

Žal mi je, da sem zadnjič morala tako hitro oditi. Z največjim veseljem bi še ostala, debata o sodobni kratki prozi je bila zares na zavidljivem nivoju. Malo mi je sicer šel na živce tisti ostareli pisatelj – kakor da je on edini, ki kaj ve o literaturi. Rada bi ti povedala, da si čudovito vodil vse skupaj in da sem kar sijala od ponosa, ko sem te gledala iz občinstva. Res veš, o čem govoriš, in samo želim si lahko, da bom enkrat tudi jaz toliko vedela o neki temi!

Tu v Celju je totalen dolgčas. Čeprav je minilo šele nekaj dni, odkar sva bila nazadnje skupaj, se mi zdi, da tukaj ždim že celo večnost. Mama mi ne da miru. Rečem ji, da se grem učit, pa mi že čez deset minut trka na vrata in me sprašuje, če bom čaj in piškote. Pogrešam najine pogovore, najina skupna branja – jaz gola v tvojem naročju s knjigo v rokah, tvoj glas, ki bere Moderato cantabile ... Komaj čakam, da bo konec teh bedastih študijskih počitnic in da pridem nazaj v Ljubljano. Nazaj k tebi.

Si že uspel kaj razmisliti o mojem predlogu, da poiščeva stanovanje zame? Da se ne bova več rabila skrivati pred mojimi cimrami ... Nočem pritiskati, a sem včeraj malo brskala po internetu, da vidim, kakšna je situacija na trgu. Mislim, če boš seveda za, da ne bo nobenih težav. Kar nekaj garsonjer se oddaja.

Super bi bilo, če bi za vikend lahko prišel v Celje. Vem, da ne moreš kar tako zginiti za dva dni, a če le najdeš način ... Starši grejo na smučanje in hišo lahko imava čisto zase. Se še spomniš, ko sem ti pravila, da imamo savno? Sporoči mi čim prej, če ti bo zneslo.

Aja, pa še to, skoraj bi pozabila – mi lahko prosim še enkrat pošlješ seznam izpitne literature za izpit Zgodovina romana I? Pomotoma sem ga zbrisala, jutri pa imam namen iti v knjižnico. Že zdaj mi je hecno, ko si predstavljam, kako bom z ostalimi čakala pred tvojim kabinetom in kako boš potem prišel ven ves resen in uraden, me poklical po imenu in priimku, kakor vse ostale ...

Ljubim te, dragi moj profesor, sicer pa to že tako veš!

xoxoxo
Tvoja vdana študentka
Ela