Preišči ta spletni dnevnik

nedelja, 24. februar 2013

Naš prvi ARTish

Ko sem pred približno pol leta naredila prve pare uhanov, si nisem mislila, da me bo to vodilo na čisto novo pot, ki mi postaja vedno bolj všeč. Je ustvarjalna, raznolika, zabavna. Spoznavam nove zanimive ljudi in pri tem strašno uživam! Ne bi si mislila, da bom kdaj hodila po sejmih in predstavljala svoje izdelke, bili so celo časi, ko se mi je to zdelo "izpod časti" ... A stvari se spreminjajo in očitno smo se včasih sposobni spremeniti tudi ljudje. Stojnice so super in sejmi tudi! 

Začelo se je s cARTom poleti pred celjsko knjižnico (ko sem imela vsega skupaj 20 parov uhanov, štiri rozetice in štiri obeske (he he) ...


nadaljevalo z božično-novoletnim sejmom v centru Celja (kjer se je zaloga nakita dramatično povečala: visečim uhančkom so se pridružili neviseči, broške, prstani, magnetki) ...


potem je prišel Maus v Mariboru (na novo sem dodala še pasjo kolekcijo obeskov, prstanov in uhančkov) ...


in včeraj se je zgodil ARTish, festival, na katerega sem si na tihem želela že od začetka, pa se mi je sprva zdelo, da moji izdelki niso dovolj dobri. Pa sem se na koncu le opogumila in se kljub temu prijavila in bila sprejeta, skrajno ponosna, da sem postala ARTishanka.

Včeraj smo vstali super zgodaj. Ob pol šestih sem vrgla iz postelj mrcini, ki jima ni bilo prav nič jasno, in jih zvlekla lulat in kakat, da bo med vožnjo mir. Čeprav sva z Vanijem večer prej naredila strateški načrt in se maksimalno pripravila, da bi zjutraj vse teklo čim bolj gladko, nas je zima vseeno spet presenetila. Recimo tako, da se prtljažnik ni hotel odpreti, da bi vanj spravila škatli z mojimi izdelki, Joyceov boks, pasjo vrečo z dekico, posodicami za hrano in vodo, briketi, žvečkami in mojo vrečo s platni, na katerih so nabodeni uhančki. Za povrh je najina "super lepa črna astra s športnim podvozjem" spet zagreznila na kupčku snega in jo je bilo treba potisniti čez, da smo se lahko odpeljali s parkirišča. Na najino srečo je bil v tistem času ravno zunaj eden od sosedov, drugače ne vem, kako bi se izkopala iz snega! Vse stvari, ki bi morale biti v prtljažniku in vanj niso uspele priti zaradi tehničnih težav, je bilo seveda treba zložiti na zadnja sedeža, na polico za sedeži in pred moje noge (hura za udobno vožnjo!). Nekako nam je le uspelo in pol ure po načrtovanem odhodu smo se vendarle odpeljali proti beli Ljubljani. Cesta do avtoceste je bila pogojno užitna, ovinke je bilo treba zajemati skrajno previdno, avtocesta pa je bila kopna in natanko ob osmih smo se sparkirali pred Kino Šiška. Znosila sva stvari gor, zasedla polovico ene mize, jaz sem začela pripravljati svojo stojnico, sveta trojica pa je odšla na špancir v Tivoli.

Vani je kasneje poročal, da sta mrcini sprva bili čisto preč, ker sta bili na novem terenu in ker mene ni bilo zraven, ampak v Tivoliju sta se razživeli in uživali v snežnih radostih.

V Tivoliju nikjer nikogar

Idila brez gužve
Florči pogumno raziskuje nov teren

Visok sneg je zakon

Za sramežljive pasje ritke ;)

Stan in Olie na pohodu
ARTish je res kul dogodek iz več razlogov:
  • ker je na kupu zbranih toliko ustvarjalnih duš, da ti domišljija kar besni, ko gledaš vse te izdelke
  • ker ljudje, ki pridejo tja, pridejo zaradi ARTisha
  • ker so tam kužki dobrodošli
  • ker je vse super organizirano
  • ker je vzdušje fantastično
Florči in Joyce sta seveda bila glavni atrakciji. Joycea so toliko čehljali in cartali, da bi bil v plusu, tudi če se ga naslednji teden sploh ne dotakneva (kar seveda ne pride v poštev). Florči, plašna vilinka, pa se je odrezala precej bolje, kot sem pričakovala. Malo me je skrbelo, da bo prehrupno in prevelika gneča zanjo, a je vse prenesla kot prava faca. Večino časa je sicer predremala na črnem fotelju, ki smo ga imeli za stojnico (na nobenem sejmu do sedaj nisem tako udobno sedela!), ko pa je bila pokonci, je šarmirala okolico. Tudi mali srboritež se je izkazal ... še v isti sekundi, ko sem ga odpela, je sicer skočil v naročje sosedi razstavljavki in vtaknil gobček v njeno skodelico z riževim mlekom, tako da sem ga potem privezala, in glede na to, da še nikoli do sedaj ni bil cel dan privezan (z vmesnimi izhodi ven, seveda), je bil res priden. Z največjim veseljem bi zdajle pripopala nekaj njunih fotk s sejma, ampak sem jih, kmetica, pozabila narediti ob vsem dogajanju tam. Če bo sreča mila, jih pripnem kasneje, ko mi jih pošljejo dobri ljudje, ki SO pofotkali "nori duet".

Posodobitev: Erika Felicijan, idejni vodja in organizatorka ARTisha je naredila čudovita portreta Florči in Joycea :)) (Hvala, Erika!)

Foto: Erika Felicijan

Foto: Erika Felicijan

Mi je pa uspelo čisto na začetku, ko še ni bilo ljudi in niti vseh razstavljavcev, narediti nekaj posnetkov svoje stojnice.

Moja stojnica, v ozadju slavni fotelji in Joyceova spalnica
Neviseči uhančki in obeski

Pasji uhančki

Rozete

Pasji obeski
Zvečer, ko se je ARTish iztekal, je začelo močno snežiti, tako da smo se domov cijazili 60 na uro, mrcini sta zadaj spali kot zaklani, midva pa sva doma po hitrem receptu posvojila njun recept in se polna vtisov in prijetnih občutkov vrgla v posteljo. Res je bilo FAJN!

ponedeljek, 4. februar 2013

Spoved

O, moj dragi blog, kako grdo te zanemarjam :S Če je pa tooooliko vsega!!!!!