Preišči ta spletni dnevnik

sobota, 15. december 2012

December in to ...

Pa je tu ... zadnji mesec v letu. Pestro je, ni kaj. V petek se je začel sejem, tako da sem cele dneve v svoji hiški, ki sem jo skušala narediti čimbolj prijetno in seveda pisano :)

Pano, ki sem ga barvala in izdelovala zadnji večer pred sejmom.

Moja hiška :D
Pogrešam dolge jutranje sprehode z mrcinama, in če ne bi bilo zunaj mrzlo, bi jih imela kar ves dan tam nekje pod pultom. Ampak sta gospodič in gospodična preveč fina in razvajena, da bi zdržala tam več ur, zato jih "rihta" Vani, ki mi vsak dan skuha tudi kosilo in me pride potem zamenjat v hiško, da lahko grem domov pojest. Najboljši mož!

Ker pa je december, sem danes poskušala narediti čudovito fotografijo (s trotlco, seveda) za čestitko, da bi jo lahko pošiljala naokoli. Težek zalogaj, vam rečem, ker brjoldeka sploh nočeta pozirati, kot je treba, ampak se najmanj eden nenehno premika, zato je bil rezultat fotošuta en velik kup megle, nekaj fotk pa je celo zasilno uspelo in jih prilagam spodaj.

Florči gleda direkt v briket na parketu :D

Oba strmita v briket v moji levi roki :D

Florči kot Božičkova pomočnica Fata in Joyce kot pomožni zavijalec daril.

Ena sepia za zaključek
Ne vem, koliko mi bo do konca decembra še uspelo pisati. Če mi slučajno ne rata, vam že zdaj želim vse lepo v prihajajočem letu, čimveč pozitivnih sprememb in obilico dobre volje in zdravja za premagovanje ovir, ki jih življenje vedno, navadno z razlogom, postavlja na naša pota.

nedelja, 09. december 2012

Nedeljske zimske radosti

Delam kot zmaj. V lekturi in urejanju imam eno zajetno in precej zahtevno knjigo švedske avtorice, ko oddelam zastavljeno dnevno normo, pa odhitim k mami v delavnico, ker se ta petek začne božično-novoletni sejem in bom letos s svojim unikatnim nakitom Sofikleja imela svojo hiško. Sejma se veselim, bo sicer strašno mrzlo, ampak življenje v teh hiškah ima svoj čar, ki sem ga v preteklih letih že okusila.

Vseeno pa si med vsem tem delom skušam vzeti čas za svoje mrcine, da ne hodijo ven samo z Vanijem, ker meni paše iti z njima ven. In danes nam je uspelo iti skupaj. Florči je nad snegom tako navdušeno, da sploh ne more normalno hoditi, ampak jo kar razmetava od sreče, Joyce pa sicer ni niti približno tako navdušen, le vmes občasno pozabi, da ga zebe in da mu sneg sega skoraj do vratu, in pohamsa malo snega ali celo pogumno zakorači v cel sneg. Hecna sta, brjoldeka moja!

Na poti proti domu. Florči se kar ni mogla spravit stran od celega snega, Joyce je vztrajno hodil samo po potki :)

Ni ga večjega žura kot igranje krtka po celem snegu ;)

Ena od zadaj

Joyce, ko celo ni stal na potki :)

Ona je kao Mediteranka, samo ji ni videt :) Sneg je tako vzela za svojega!

Sliki že, pa gremo na topl!

Od norenja po celem snegu se ti na krempljih naredijo ledene kuglce, ki grejo dol šele s toplo vodo :)

Ne bom ti več poziru, sem ti že pred petimi minutami rekel, da mam dost!

Men je pa čist kul, sonce, sneg, mantl mam gor, se ni kej za bunit!

Pa dobr, no, ok, če si že tečna, evo, te pogledam, čeprav mi en uh še vedno štrli :D

Boš dala tist briket, al me sam hecaš?

Brez komentarja :D

Mal ti še stojim tule, pol grem pa naprej miši iskat po celem snegu. Tist je bolj zabavno!

A bomo že kej šli? Zajtrk bi moral bit že pred pol ure :S

nedelja, 02. december 2012

Bolniški stalež, ki to sploh ni

V četrtek zjutraj sva teščega Joycea odpeljali v Šentjur. Na "šnip šnip", glede katerega sem bila v rahlih dvomih, mogoče zato, ker je mali fantek, ampak sem se po posvetu z ljudmi, ki jim zaupam, vseeno odločila, da je to dobra odločitev. Ker sta veterinarja ravno odšla nekam ven, ga je bilo treba pustiti tam, kar pomeni zapreti v enega od žičnatih boksov in iti. Ne vem, komu je bilo bolj hudo. No, vsaj kričala nisem tako, kot je on, kot da bi ga dajali iz kože, da sem celo pot nazaj v Celje imela strašno slabo vest, da nisva počakala z njim, da veterinarja prideta nazaj.

Kmalu sem dobila klic, da je mali gotov, da je vse ok, da spi in ga lahko prideva iskat okrog enajstih. Vprašala sem, ali je bil zelo glasen in se je veterinar začel smejati. Je rekel, da ga niso pustili dolgo čakati, ker je peljal takšno sračko, da pa malo je razvajen. Malo? Razvajen? To pa že ne :D :D

Ko sva prišla ponj, je imel družbo dolgodlake oranžne muce z rumenimi očmi in strašno živahne črne labradorke, ki je čakala na sterilizacijo. Z repom je tako mahala, da sem mislila, da bo predrla tisto pločevinasto steno svojega boksa. Mali je bedel, ustrezno zalepljen, ampak me je bil vesel. Z rahlo poklapanim repkom je zamigal, ko sem odprla vrata. Med čakanjem na račun je stoje zaspal, prespal pa je tudi večino dneva. Proti večeru je že prišel malo k sebi, ko sem mu dala nekaj briketov iz roke, da preverim, če bo sploh jedel, sem skoraj ostala brez roke.

Takole pa je bil videti, ko se je zbudil po kakšnih treh urah spanja.



Naslednji dan se mu seveda ni dalo dopovedati, da bi lahko malo manj skakal, terier pač :)

In da bo pravično, še ena od Florči, ko se je skušala v kuhinji, kamor načeloma ne sme, zakamuflirati na stol, kjer navadno spi Cilka.


nedelja, 25. november 2012

Končno prišla do svojega bloga :)) ali kaj vse se je dogajalo v novembru

Za mano je strašno pester mesec. Do konca smo pripeljale projekt Septembrska avdicija, ga zaključile z modno revijo v celjskem klubu Terazza. Bilo je naporno in stresno, a hkrati zabavno, poučno in kreativno, ampak na koncu lahko rečem, da se je splačalo! Spodaj ena gasilska z modne revije in ena delovna, ki je nastala med pripravami na modno revijo (obe sta delo Eve Klevske).



V četrtek smo imeli zadnji trening obeh malih pasjih šol, Florčine nadaljevalne skupine in Joyceove začetne male šole. Vse skupaj smo v soboto zapečatili s prikazom tistega, kar smo se naučili med šolanjem, in piknikom, ki sta ga bila Florč in Joyce strašno vesela, ker so čevapčiči in pečene piške kar leteli z miz. Marcel je uspel Joycea naučiti par neumnosti, medtem ko se je Florči cartala v Urškinem naročju. Prav lepo smo se zabavali, a žal ne morem objaviti nobene pametne fotke, ker sem veleumno nesla zraven fotoaparat, ki me je ob prvem poskusu fotografiranja obvestil, da je njegova baterija izpraznjena in sem ga lahko samo pospravila nazaj v etui in odnesla v avto. Prilagam pa eno skoraj posrečeno fotko "pomaranče" in "roziča", kot ju je poimenovala Urška, med čakanjem na prikaz naučenega, in fotko diplomc, ki sta jih prejela mulca za uspešno opravljeno malo šolo.






Joyce, se mi zdi, je kar čez noč zrasel in postal mali pasji mož. Še vedno je precej mikro, sploh v primerjavi s Flor, ampak ta prvi črni puloverček mu je že grozno premajhen (glej prvo sliko), tako da je očitno za kar nekaj cm daljši, kot je bil pred mesecem dni, ko sem mu puloverček nabavila. Dobil je tudi značilno parsonsko bradico in noge ima strašno kosmate, kot se za dedca spodobi :))





S Flor sta res prijateljčka, razen blagih napadov ljubosumja predvsem s Florčine strani, ki se navadno začnejo z romuljenjem, ko se hoče mali pridružiti cartanju na kavču in se Flor ravno namesti v moje naročje. Ampak se hitro zmenimo in sta takoj potem spet "best buddies". Na kavču prevoluharita večino popoldnevov, ponavadi bolj skupaj kot na tejle sliki, ko sta bila ravno "skregana".


Joyce je še vedno strašna carta, najraje se tišči. Recimo takole ... :D




... medtem pa Florči zasede velikansko Sophiino staro posteljo ali svoj delež kavča ...



četrtek, 01. november 2012

Življenjske resnice, premagovanje strahov in zabavne stvari

Doma imava dva psa in mačko. No, bolj natančno Florči in Joycea, ki ne dajeta prostora na mokrih in mrzlih tleh, pač pa najbolj uživata na toplem kavču ali vsaj v boksu, obloženem z mehkimi dekicami. Baje, da sta po pasmah podenko in parsonček, ampak se včasih vprašam ... Florči še nekako ustreza opisu pasme, mali metroseksualec, najbolj srečen v puloverčku v teh hladnih jesenskih jutrih ali pa v naročju, vsaj Florčinem, če že ne človeškem, pa vzbuja določene dvome o svoji pasemski pripadnosti. Ne, saj se hecam, Joyce je točno takšen parsonček, kot sem si ga zamislila po burni izkušnji s Sophie, norico, ki je živela kratko, a divje življenje in me je pripravila na skoraj vse najhujše, kar te lahko doleti, ko imaš doma terierja. No, skoraj na vse, nikoli ni ugriznila nobenega pripadnika človeškega rodu, zahvaljujoč času, ki sem ga z njo preživela na šolskem poligonu. In ko si končno pripravljen na najhuje, pride mali Joyce, nežen, ljubeč, ubogljiv, prijazen do vseh, mehkega, a pogumnega srca, pravi mali srček :D :D

Florči je včeraj v pasji šoli prebila še enega svojih zidu. Spoprijateljila se je s Karlijem, "hudim" stricom, pomočnikom inštruktorice Urške, ki se ga je do včeraj bala, izogibala in celo bežala pred njim, če je imela priložnost in je bila na dovolj dolgem (beri slednem) povodcu. In Karli je bil potrpežljiv z njo in ni nikoli silil vanjo ... in to se je očitno obrestovalo. Začelo se je tako, da ga je Florči naskrivaj hodila vohat za njegovim hrbtom. Najmanj trikrat se mu je pritihotapila za hrbet in ovohavala njegove roke. Potem celo ni panično zbežala za moj hrbet, ko se je obrnil in jo pogledal. Zraven jo je izdatno hvalil, kar ji je očitno godilo, potem pa ji je začel dajati priboljške, ki jih je sprva jemala plašno in se hitro malce umaknila, potem pa je ostala kar bližje in mu celo prišla povohat samo prazno roko. Bravo Florči, premagala si še en svoj strah!

V četrtek smo punce iz Avdicije šle v Ljubljano, na ogled vampirske modne revije. Seveda z ustreznim make upom. Prav zabavno je bilo!

Foto: Eva Klevska

Foto: Eva Klevska

Foto: Eva Klevska



sobota, 27. oktober 2012

Kimi Chanel :)

Včerajšnje fotografiranje Projekta avdicija z Evo Klevsko mi je bilo zares v izziv. Kimi sem morala preoblikovati v Coco Chanel. Seveda ob pomoči stilistke Diane in frizerke Maye, kar je doprineslo precejšen kos k temu, da se je približala osebi, ki jo je želela predstavljati, a njen obraz, mlajši, lepši in drugačnejši od Coco, je rabil zajetno dozo posega: preoblikovati obliko obraza, stanjšati koren nosu, predrugačiti obrvi in jih postaviti višje, podaljšati in stanjšati usta. Prvič sem delala kaj tako zahtevnega in moram priznati, da me je kar malo skrbelo, ali mi bo uspelo. In mislim, da mi za prvič kar je. Sploh ko mi je Kimi povedala, da je njena sestra ni našla med fotkami, ker je ni prepoznala :)

Svoje delo so odlično opravile tudi ostale. Fotke si lahko ogledate TULE.

sobota, 13. oktober 2012

Pasje zadeve (posodobitev za radovedne)

Čeprav je lilo kot iz škafa smo se ob sedmih odpravili na kratek sprehod. Florči je vseeno, kaj pada z neba, slabše ko je vreme, manj ljudi je zunaj in ona je čisto srečna, ker lahko ima celo mesto povsem zase :D Mali Joyce ni te sreče. Dežja ne mara pretirano, čeprav je danes šel ven opremljen ... oblečen v dežni plašček, ki ga je podedoval od Sophie. Ker je še vedno dobrih deset centimetrov krajši od Sophie, smo plašček pri repku malce "skrajšali", kar v prevodu pomeni, da smo ga spodvili in zalepili z levkoplastom, da ga ni ravno vlekel po tleh :)) Rabil je nekaj časa, da je ugotovil, da sicer dežuje, ampak da ni moker kot ponavadi. Potem se je kar nekako razživel. Najbolj srečen pa je še vedno na suhem, tudi luže preskakuje, če le niso prevelike, da si ja ne bi pretirano zmočil tačk :))

Spodaj na sliki je v Vanijevem naročju. Tako ga nesemo dol lulat, ker včasih misli, ko ga spustiš čez vrata, da je že zunaj, in se polula kar na hodniku.

V šoli lepo napredujeta. Pri Florči je najšibkejša točka odpoklic, ker gre včasih rada malo po svoje, drugače pa zelo rada dela, Joyce pa zaenkrat na kaže nekih šibkih točk. Čisto srečen je, samo da se nekaj dogaja, najtežje prenaša, kadar vadimo doma in mora čakati, da pride na vrsto.

Spodnje in zgornje zobke, pa tudi nekatere druge, že ima stalne. Postaja pravi mali pasji možek. Še vedno je super prijazen do vseh psov, strašno rad ima tudi ljudi vseh starosti in oblik. Najraje od vsega pa se carta, Vani mu pravi kar klopek, ker se mora vedno nekoga dotikati. Vsaj Florči, če že ne gre drugače :))

Še ena od Florči, ki postaja vedno bolj samozavestna, tudi pri tujcih rabi vedno manj časa, da se jim približa.


In še ena skupna, Vani je fotograf, zato ga ni na sliki, ki je bila posneta enkrat poleti. Florči vedno rahlo škili, ko je Cilka zelo blizu nje, Joyce pa je standardno navdušen (glej repek)


sreda, 03. oktober 2012

Virusi, škrbine in moda

Nisem pogosto bolana, verjetno zato tako težko prenašam, kadar me položi. Tokrat eden od teh mutiranih virusov, ki se vlačijo naokrog ... Boli me grlo, celo telo, glava ... Tantum verde laufa na polno, pravkar sem od dragih prijateljic dobila juhico, še vročo, sta nenapovedani potrkali na vrata ... cel dan že spim, obložena z živalmi (za hrbtom Florči, spodaj pri nogah škrbasti Joyce in malo višje Cilka s plastičnim lustrom, ker ima spet pol glave v krastah). Res nimam časa bit bolna, čeprav moram priznati, da je po divjih štirinajstih dneh danes prav pasalo, da sem skoraj cel dan prespala, pa vseeno bi to takoj zamenjala za neboleče grlo in vse ostalo.

Včeraj objavim na FB-ju video o kleptomanskem hrtu, ki kot kobilica skače na mizo in krade stvari dol, v resnici imam pa doma kleptomansko podenkico, ki si je danes privoščila albert keks direkt iz posodice na mizi. Pa še skakat ji ni bilo treba gor, ker je miza v višini kavča. Kako ergonomsko :))

Mali Joyce je začel zgubljati zobe. Zgoraj spredaj mu je danes zjutraj eden kr visel ven, malo prej, ko sem prečekirala, kaj se dogaja, pa ven že kuka stalni. Brez zobka je tudi spodaj spredaj ... Sem kar vesela, da grejo pirajaste iglice ven iz ust.

In kaj se dogaja drugače? Vsak torek in četrtek sem vpletena v Projekt avdicija. Ob torkih imamo za punce predavanja in delavnice, ob petkih imamo fotošute. Poleg tega, da sem žirantka, pomagam punce tudi ličiti, kar je seveda super, ker sem to vedno rada počela. In ker delam v družbi samih profi vizažistk, se vsakič tooooliko naučim, da je veselje. Spodaj nekaj fotk, kjer sem jaz poskrbela za make up. Fotkala je Eva Klevska.







ponedeljek, 17. september 2012

Preveč dogaja, potem pa blog trpi :D

Toliko vsega se zadnje čase dogaja, da se mi pisanje bloga kar izmika, dnevi so čisto prekratki, toliko za početi ...

Mali Joyce je danes imel prvo uro male šole. Kaj naj rečem? Tako je bil priden in zgleden in zagret, da je bilo že kičasto :D :D Pozornost 100-odstotna, čeprav je bilo okrog njega precej novih psov in cel kup ljudi, pa še lep je bil tako, da se mi je od znotraj kar smejalo! Nobenega grizenja povodca in mene, skratka čista pravljica. Vaje, ki smo jih delali danes, sva midva že delala v tem mesecu, odkar je z nami, da ne govorim o podlagi, ki sta jo naredila Roland in Metka, da je vsaka nadgradnja res "košček torte".

Florči je precej pridno, skupaj z Vanijem, s klopce spremljala dogajanje, vmes sta se šla malo sprehajat, potem pa je žulila bikovko. Ko smo končali, naju je bila tako vesela, da se je takoj postavila na zadnje noge kot kakšen lipicanec, kar je tako ali tako njen zaščitni znak.

Včeraj smo imeli pri Vanijevi sestri piknik, in ker je zdemolirala večino bivšega zelenjavnega vrta v travnik, sta Florči in Joyce imela precej več prostora za divjanje kot ponavadi. Čisto sproščena glede tega divjanja seveda nisem, ker vrt ni popolnoma ograjen. Za Joycea me ne skrbi, ker ima zgleden odpoklic, Florči pa v žaru divjanja zna malo odpeljati, takrat pa ne ve in noče vedeti, kako ji je ime in kaj pomeni, če jo pokličem. In tako je vmes imela svojih nekaj "žutih minut", za sabo je seveda vlačila desetmetrski sledni povodec in ga občasno zamakramirala okrog sadnih dreves, da je polne bombe hotela zalaufati za hišo, kjer je potem že sosedova hiša oziroma njegov vrt. Ne bodi ga lena zgrabim povodec z roko, potem pa sem samo še zavohala, kako mi žge kožo na dlani. Tako hitro, kot sem tisti štrik prijela, sem ga tudi spustila, Florči pa je potem tako zaovinkala in se je zgodba srečno končala, z izjemo moje pekoče kože, ki je s pomočjo Bepantena danes že skoraj čisto ok. No, peče nič več, zgleda pa malo hecno.

In kaj še dogaja, da se tako težko spravim k pisanju? Precej dela, kar je vedno dobro, ker če je delo, potem je tudi kruh. Sem žirantka, predavateljica in občasno tudi vizažistka pri zanimivi zadevi, imenovani Projekt avdicija, kjer med dvanajstimi puncami zbiramo zmagovalko, ki bo dobila denarno nagrado, profi book in pomoč pri uveljavljanju v modnih vodah. Priznam, da sem najprej bila rahlo skeptična, kako bom "pasala" v to sceno, ampak zdaj sem pa zares vesela, da sem zraven, ker je super!

No, toliko zaenkrat ...

nedelja, 09. september 2012

Amromekina banda na obisku v Celju

Včeraj popoldan svetovni sprehod z Amromekino bando, natančneje smo od visečega mosta proti Petrovčam lomastili štirje človečki in osem pesjanov: Ammy, Kirca in Ais, Sheila in Inigo, Peanut in Joyce ter seveda Florči. Še malo statistike: šest parsonov in dva podencoida. Kar smešna povorka. Meni je seveda spet uspelo pustiti fotoaparat doma, zato pa je Roland bil toliko bolj priden. Fajn je blo!

Florči se je prikazala Marija, ker je bila voda fino nizka in si ni rabila zmočiti celega telesa, pa je vseeno bilo super osvežujoče

Pozornost pa to

Joyce in njegov bratec, ki mu ni zaman ime "Devil inside"

Naš fantek :)