Preišči ta spletni dnevnik

nedelja, 08. junij 2014

:(

Življenje in smrt ne moreta drugo brez druge. Ko se rodiš, podpišeš neizbežno pogodbo, da boš enkrat moral oditi. Kdaj? Tega ne ve nihče od nas in mogoče je dobro tako. Ampak ne morem mimo vprašanja, kaj oziroma kako bi bilo, če bi vedeli, kdaj bo za nas prišel tisti dan. Bi se obnašali drugače? Bi bolj polno živeli? Bi bolj globoko ljubili, se manj jezili? Bi prezrli majhne neumnosti, ki nas znajo kdaj tako vznemiriti, in se raje osredotočili na tiste zares pomembne stvari? Bi prebrali več knjig ali mogoče manj in šli večkrat na izlet? Bi bolj pazili na svoje besede? Bi bolj ali manj tvegali?

Smrt je vedno nekje blizu. Čaka za vogalom, da pride njen trenutek. A vseeno mislim, čeprav še nisem povsem posvojila te ideje, da ne bi smela biti tabu. Ne bi smela biti nekaj, zaradi česar bi živeli v strahu. Sploh ne zato, ker ji ni mogoče ubežati. Ko greš za vedno, ostane tvoja dediščina. Ne tista materialna, pač pa tista, ki si jo ustvaril s svojimi dejanji, s tistim, kar si bil, ko si bil tu, s tistim, po čemer se te bodo spominjali tisti, ki so te poznali.

Zato zares šteje, da užijemo trenutke, ki jih imamo, da naredimo čimveč takšnih stvari, ki jih ni treba obžalovati, da povemo tistim, ki nam veliko pomenijo, da jih imamo radi, da se tako tudi obnašamo do njih. Da odkrijemo svoje poslanstvo in ga udejanjamo, saj s tem lepšamo, lajšamo ali izboljšujemo življenja drugih in dajemo misel svojemu. Ne glede na to, kako kratko ali dolgo je.

Marcel, počivaj v miru. Že zdaj te pogrešamo.

nedelja, 17. november 2013

Zgodnje nedeljski sprehod v megli

Danes sem se z mrcinama ob sedmih odpravila na sprehod. Mesto je še spalo, prvega sprehajalca sva srečali šele za Savinjo, a še tisti je bil bolj izjema kot pravilo. Nič čudnega, če sem iskrena, saj je bila megla tako gosta, da več kot konice svojega nosu niti nisi videl.

Florči je morala raziskati vse kupe zemlje na poti, ki jih zadnje čase res ne manjka, saj je pot do bazena v bistvu gradbišče. In seveda ni lepšega kot broditi po vlažni zemlji! Joyce svojo "sestrico" posnema skoraj v vsem, še posebej v neumnostih, zato ji je tesno sledil in njegova bela dlaka je kmalu postala rjava. To pa tako ali tako ni nič novega, kajti sprehod, s katerega se ne vrneš umazan najmanj do vratu, sploh ni pravi sprehod!

Malo naprej od špice je iz megle proti nam priplaval čisto pravi labod. Ustavili smo se in se nekaj trenutkov opazovali. Florči se je odločala, ali naj zaštarta proti njemu, pa ni bila čisto prepričana, ker je vendarle bil precej večji od račk, Joyce je zabodeno gledal vanj in ni vedel, kaj naj si misli.

Prvega pasjega kolega smo srečali še malce naprej. Stal je na zgornji poti in gledal proti nam. Gospodarica mu je rekla, naj ostane tam, ampak naš Joyce se odločil, da ga gre od blizu pogledat. In ker je tudi on, Blisk po imenu, še mladič, sta se takoj zapletla v dirko, kdo bo hitrejši, ki je Joyce ni pozabil začiniti s svojim terierskim krakanjem, da bi ja deloval čim bolj strašljivo. S Flor sva nadaljevali pot, zato je mali kmalu pritekel za nama, zadovoljen, ker si je dal malce duška.

Obrnili smo pri kandelabru, tako kot vsako jutro, po nekaj metrih se je iz megle spet prikazal Blisk. Joyce je zdirjal k njemu na drugo rundo preganjanja čez drn in strn, vmes sta morala nujno zaviti do Savinje, ker je bila žeja že čisto prehuda, Blisk, približno trikrat večji od Joycea, je stal v vodi in pil, Joyce je seveda moral že zaplavati. Florči, privezana, kot se za begosumnega podenca na področju, polnem srn, rac in zajcev spodobi, je njuno početje spremljala z glasnim skandiranjem (beri razburjenim lajanjem). Dokler nisva z Bliskovo gospodarico privezali obeh pubertetnikov, seveda nista niti pomišljala, da bi prenehala z divjanjem.

Prepričana sem bila, da bo mali padel v komo, ko bomo prišli domov, ampak sem se pošteno uštela. Takoj po izdatnem pranju tačk in v Joyceovem primeru kar celega psa, sta oba imela še več kot dovolj energije za ruvanje!

Kdo bo koga?

Cilka je vstopila v kuhinjo

Florči pozorno čaka Joycea ... če bi si slučajno upal nazaj na comforta

torek, 27. avgust 2013

Hodim peš in moja doktorska kariera je na psu

Zadnji zapis je očitno vseeno pomenil nekakšen tektonski premik, saj od takrat vsak dan spet razmišljam o tem, kaj bi lahko napisala v blog. To je menda dobro, a ne? Hvala vam vsem za komentarje pod zadnjo objavo, sploh za spodbude, naj nadaljujem s pisanjem, ki moji trenutni zakrnelosti na tem področju dajejo nujno potreben zagon za nadaljevanje :)

Po včerajšnjih sanjah sem se naravnost morala vprašati ključno vprašanje: Kdaj človek ve, da je nečesa preveč? Recimo, da preveč hodi po sejmih ... Mogoče takrat, ko se mu sanja, da pride na sejem, začne postavljati svojo robo in ugotovi, da ima v kufru robo nekoga drugega. Seveda jo vseeno postavi in se nato ves dan trudi zastopati blagovno znamko, ki je sploh ne pozna, niti ni sam izdelal izdelkov. To je eden od primerov. Drugi je na primer, ko se ti sanja, da greš med sejmom na stranišče in ti v tem času nekdo pokrade vso robo s stojnice. Nauk zgodbe: vzemi si kakšen vikend prosto!

In točno to sem naredila ta vikend in je strašno pasalo. Sobotno popoldne smo preživeli (pišem v množini, ker je doma ostala samo Cilka, da je čuvala hišo) pri prijateljih v Šmatevžu. Reci, piši: šest pasjih mrcin in sedem oseb. Prijetno druženje, Florči se je zaljubila v belgijskega ovčarja Garta, za silne dobrote z mize pa sta se oba zahvalila z nedeljsko drisko ;) Razen tega pa je bila prijetna tudi nedelja, ki smo jo preživeli pri Vanijevi mami in sestri. Paše kdaj tudi nič delati!

Me je pa danes doma pričakala pošta s Statističnega urada RS. Prav spraševala sem se, kaj bi radi od mene, ko sem trgala kuverto, da se prikopljem do vsebine. V dopisu so mi na kratko razložili, da so me izbrali v vzorec oseb visoko kvalificiranih ljudi, ker izvajajo statistično raziskovanje z naslovom Kariera in mobilnost doktorjev in doktoric znanosti, in da me vabijo k sodelovanju v spletni anketi. Priznam, da mi je šlo malo na smeh (in mi še vedno gre). Ankete si še nisem ogledala, imam še nekaj časa, lahko pa na kratko podam (priznam, precej cinično) osebno stanje: Hodim peš, pretežno po Sloveniji, moja doktorska kariera pa je na psu.



četrtek, 22. avgust 2013

Malce verbalne diareje

Imam dve prijateljici, ki sta še posebej vztrajni pri opozarjanju na moje zanemarjanje pisanja bloga. Eno poznam še iz osnovne šole in je zdaj skoraj moja soseda, druga pa je bila na gimnaziji moja sošolka, na faksu pa nekaj časa moja cimra. Prva mi je zadnjič, ko je prišla kupit Sofiklejino zapestnico, v smehu dejala (in v vsaki šali je pol resnice): "Veš, dan ima 24 ur ... če si ga fino razdeliš, boš imela čas za vse, tudi za pisanje ..." In sva se obe zarežali. Druga mi je pred kratkim napisala zasebno sporočilo na FB, da pogreša mojo Besedičnico. Dragi dami, prekinjam svoj blogerski molk (ampak za posledice vsebine na vajino počutje ne odgovarjam)!



Mogoče je res bedno, da se zgovarjam na svoje sejmarjenje, da zaradi tega ne pišem več bloga, sploh zato, ker resnica leži nekje drugje ... v tem, da pogosto, ko me prime, da bi kaj napisala, ne razmišljam ravno o lepih rečeh ali pa vsaj ne o zelo pozitivnih. Velikokrat me kaj jezi ...

Jezi me na primer, da sem poslušala tiste, ki so trobentali, kako je izobrazba ključna, da bom imela lepo življenje, pa se je izkazalo, da bi samo s faksom ali pa celo s srednjo šolo živela s čisto enakim standardom, kot živim sedaj, čeprav se lahko "pohvalim" z doktorskim nazivom. Pa se ga, roko na srce, večkrat sramujem, kot pa da bi z njim ponosno opletala. Je živi dokaz moje naivnosti, čeprav mi ga nihče ne more vzeti ali pa mi vsaj ne more vzeti tistega, kar imam shranjeno med ušesi. A je to bolj Blažev žegen kot pa kakšna zaresna tolažba, sploh takrat, ko kupčkaš položnice in ugibaš, ali bo mesec spet predolg za znesek, ki si ga uspel zgrebsti skupaj.

Jezijo me recimo ljudje, ki so tako strašno zaposleni z drugimi, da si jemljejo celo pravico, da klatijo takšne neumnosti, da bi še najbolj kultiviran in vzgojen človek najraje živalsko pop..., ker ne more verjeti, kaj sliši. Je en model, ki ga s Pixi obe poznava, ki mu gre strašno v nos, da nimava otrok, da ob jutrih šetava pasje mrcine in greva popoldan včasih na potep s kavico. Očitno ga to moti, ker ji je enkrat rekel, da sva lahko srečni, da živimo v takšni družbi, ki nama najino obnašanje tolerira ... Ne vem, kaj je bolj bedno: ali to, da sploh namenja čas razmišljanju o tem, kako midve živiva, namesto da bi užival s svojo družino, za katero se je sam odločil, ali to, da kaj takega dejansko izusti osebi brez otrok, ne da bi pomislil, da obstaja cela množica možnih razlogov, zakaj jih nimava.

Mogoče jih nimaš, na primer, ker:
  • jim ne moreš nuditi življenja, ki si ga po tvojem mnenju zaslužijo, ali
  • ker ne čutiš dovolj močne želje po starševstvu, da bi jih imel samo zato, ker ti tiktaka biološka ura ali jih imajo že vsi iz tvoje generacije, ali
  • jih iz takšnih ali drugačnih razlogov fizično ne moreš imeti.

Konec koncev je pa čisto vseeno, kaj je pravi razlog, ker kolikor vem, nisem dolžna nikomur razen sebi in svojemu partnerju polagati računov o tem, kako sem se odločila glede tega. Do bruhanja me jezijo ljudje, ki niso sposobni pomisliti na nikogar drugega kot nase in ki so sami sebi tako prekleto pomembni, da mislijo, da jim iz ust letijo same modrosti, samo zato ker vrtijo jezik.

In ker me zadnje čase jezi veliko stvari, sem raje tiho, da ne pišem takih blogov. Ker sem potem konec koncev čisto takšna kot tisti, ki se nenehno pritožujejo (in ki me tudi jezijo). ;)


torek, 30. julij 2013

Bushy, počivaj v miru :((

Glede na to, da zadnje čase bolj redko pišem blog, bi bilo sicer verjetno na mestu, da takrat, ko končno pridem zraven, napišem kaj lepega in spodbudnega, ampak današnji zapis žal ne bo te sorte. Se mi zdi pa nujno, da se takšne stvari oznanjajo, da se vidi, kaj ljudje počnejo in kako niti malo ne razmišljajo o posledicah, če se jih pa zavedajo, pa kaže na to, kako "visoko" razvita je njihova humanost. Zgodba, ki jo objavljam danes, se je zgodila pred kratkim in je skorajda identična moji zgodbi s Sophie ... kratek filmček, ki ni za tiste, ki imajo zelo rahle živce, pa nazorno prikaže, kakšno trpljenje je povezano s strupi. (zgodbo sem zapisala po pripovedovanju Davorina, ki se mu je tragedija pripetila)





TUDI DELOVNI PSI NISO IMUNI NA ČLOVEŠKO HUDOBIJO ALI KAKO JE PREHITRO ODŠEL MOJ BUSHY

Če bi vsaj malo slutil, kako se bo končal tisti dan, ko smo se s frendi odločili, da gremo na piknik s kopanjem na obalo, bi mogoče ostal doma, ampak takšnih namigov po navadi ne dobimo, vprašanje pa je tudi, če bi jih upoštevali, ker bi potem lahko vse dneve ždeli doma, da bi se izognili morebitni nesreči …

Pod kampom na Belvederu smo blizu morja našli lep prostor, kjer smo si nekaj spekli, Lixa, moja posvojenka iz zavetišča, reševalka, in Bushy, dolgodlaki prinašalec, reševalni pes v nastajanju, sta bila seveda zraven. Tudi eden od prijateljev je imel zraven svojega psa, prav tako reševalca. Preden smo nameravali oditi domov, sem z obema mrcinama šel še enkrat v vodo. Bushy je vmes izplaval in raziskoval obalo, ampak ni odšel daleč, ker mu tega nikoli nisem dovolil. Ker je bil mlad in občasno temu primerno »neumen«, sem ga imel stalno na očeh. Ko sem opazil, da nekaj vohlja po tleh, sem ga tako poklical nazaj k sebi in priplaval je nazaj v vodo. Čez kakšno minuto, dve sem videl, da mu iz nosa sili nekakšna pena. Pomislil sem, da je to od slane vode, ki jo je nekajkrat poskušal piti, zato sem ga spravil iz vode. A potem se je šele začelo … bruhanje, driska, še več pene … Nisem vedel, kaj točno se dogaja, a vedel sem, da je resno. Fantom sem rekel, da bom zaštartal proti kampu do dežurnega veterinarja, oni pa naj spravijo skupaj stvari in pridejo za mano. Eden je šel z mano in mi pomagal pri nošenju. Bushyja sem si zavihtel okrog vratu in začel teči v hrib, da čimprej pridem do pomoči zanj. Hitel sem, kolikor se je dalo, in upal, da se bo dobro končalo. A Bushyjevo stanje se je slabšalo … Par z majhnim psom, ki sem ga srečal na poti, me je spremljal do vrha, pomagal mi je s klici okoliškim veterinarjem, pa mu ne bi bilo treba.

Kakšne pol ure sem rabil do vrha, bil sem izčrpan od vročine in izmučen, tudi zaradi Bushyjeve teže (okrog 30 kg). Končno sem stal pred veterinarjevo hišo, a ga seveda ni bilo tam. Bushy je bil v krčih, bruhanje in driska nista ponehala. Opazil sem cev za vodo na dvorišču veterinarske postaje in stekel tja, da ohladim psa, kot so nas učili na tečaju za reševalce … treba je zožiti žile, zmanjšati pretok krvi, umiriti utrip … njegove sluznice so postajale blede, bil je vedno bolj neodziven … Moral sem ohladiti tudi sebe, zato sem se polil z vodo iz cevi. Iz hiše je stopila ženska in začela tuliti name, ali sem se prišel tuširat na njihov vrt in kako si drznem kar vzeti vodo, ne da bi vprašal.

»Gospa,« sem ji rekel, »nujno je, a ne vidite, da pes umira?«
Ženska je zavila z očmi in siknila: »A mislite, da je to prvi pes, ki tule umira in se trese?«
Lahko bi ji povedal marsikaj, za začetek to, kaj si mislim o primerkih, kakršen je ona, a sem imel pomembnejše opravke ...

Veterinarja nismo dočakali, niti ga nismo pretirano dolgo čakali, ker smo tako samo izgubljali dragoceni čas. S kolegi smo se odločili, da se kar najhitreje odpeljemo proti domu. Ustavili smo se na Ravbarkomandi, skočil sem po pol litra mleka, da bi ga dal piti Bushyju, a ubogi revež ni zmogel narediti niti požirka, jezik ga ni ubogal, tudi požirati ni mogel več. Dali smo ga iz avta na šotorskem krilu, kjer je ležal, polulal se je in kmalu zatem mu je odpovedalo srce … Nagonsko sem ga začel oživljati, 15/2, kakor so nas učili, s kolegom reševalcem sva se izmenjevala in izvajala oživljanje več kot 10 minut. Potem sva se bila prisiljena ustaviti in si priznati, da je Bushy podlegel. Razjokal sem se kot mali otrok in nisem bil edini. Zavil sem ga v šotorsko krilo, ga dvignil v naročje in se usedel v avto. Tako sem ga držal vse do doma. Drugače mu nisem mogel več pomagati.

Billy King, po domače Bushy, moj črni bučman je bil star komaj eno leto in tri mesece. Čez mesec ali dva bi bil pripravljen za svoj prvi izpit za reševalnega psa. Šolal sem ga, odkar sem ga dva meseca starega pripeljal domov. Vanj sem vložil ogromno svojega prostega časa, veliko truda, denarja in potrpežljivosti. In to z veseljem, saj je bil pes z neverjetnim potencialom, s strašno voljo za delo in učenje. Verjetno bi lahko marsikomu rešil življenje, sodeloval v marsikateri reševalni akciji, a je žal moral prehitro na drugo stran mavrice …

Svinjarija, ki se je zgodila, je spet znova potrdila, da si nekateri ljudje zaslužijo to ime, nekateri pa niti kakšnega živalskega vzdevka ne, ker bi to bila kvečjemu žalitev za tisto žival … In svinjsko je, da kljub znanju ne moreš narediti ničesar … da si nemočen. Ko sem govoril z veterinarjem, je ta rekel, da bi Bushyjeve simptome lahko pripisali tudi preveliki količini popite slane vode, ampak spiti bi jo moral skoraj pet litrov. To pa je bilo nemogoče, ker je bil ves čas ob meni in ni imel priložnosti polokati toliko vode … Druga opcija je, da je požrl strup, ki je ležal tam, raje ne razmišljam, za koga … Ne bom razlagal, kaj bi naredil tistemu, ki je bil takšen »frajer«, da ga je pustil tam, ampak lahko mi verjamete, da se mu ne bi zgodilo čisto nič lepega! Nastavljati strup v naravi, kjer lahko nanj nabaše kdorkoli, je neodgovorno in barbarsko!

Dejstvo je, da mojega Bushyja ni več, in s tem se pač moram sprijazniti. Ne morem pa se sprijazniti s hudobijo, ki smo je sposobni kot domnevno najbolj razvita rasa. Tega ne morem razumeti, ravno tako kot ne morem zavrteti časa nazaj in spremeniti tega, kar se je zgodilo. Lahko pa povem to zgodbo, v upanju, da bo zaradi tega umrla kakšna nedolžna pasja duša manj! Dragi moj Bushy, počivaj v miru!

sobota, 20. julij 2013

cART v julijskih barvah

Pa je naokrog mesec dni ... in za nama s Sofiklejo je še en cART pred celjsko knjižnico. Kljub vročini je bilo prijetno dopoldne. Kakor vedno ...

In ker slike povedo več kot tisoč besed, naj tokrat spregovorijo one ;)

Mamine viseče sovice

Sofiklejine ogrlice

Maruša (IrisBloom) si pripravlja stojnico





Strašno kul lesen nakit
























Pronima slikce ... čisto spodnja levo (rožce v dežju) je po novem moja ;)




Tomaževa ribica

Delavnica za vse generacije (akvarij) ... super ideja, bilo je zelo zabavno

Moja ribica

nedelja, 16. junij 2013

Tretja sobota v mesecu je dan za cART

Deset čez sedem zjutraj, ko sem vlekla svoj (pardon, Ninin) kovček na kolesih proti celjski knjižnici, v levi roki velik slamnik, me je gospa, ki sem jo srečala, vprašala, ali grem na potovanje. Nasmehnila sem se ji in povedala, da grem na sejem. Mesto je še napol spalo, do knjižnice nisem srečala nikogar več, pa tudi tam je bilo vse tiho in mirno.


Za trenutek me je zaskrbelo, da sem kaj zamešala, da mogoče sploh ni sobota ... a sem preverila datum na mobilniku in se hitro pomirila. Nič nisem zamešala, samo zelo zgodaj sem vstala in rahlo prezgodaj prišla na prizorišče. In potem sem se spomnila, da imam zraven (sposojeni) fotoaparat (hvala Nina) in da lahko malo vadim. Medtem ko sem ga vlekla ven, je prišel natakar iz Miška Knjižka in naročila sem si kavico, presenečena, da so že odprti.

Splavar se je kopal v jutranjem soncu.

Golob se je sprehajal po tlakovcih

Pod stopnicami je med travo rasla pšenica ali pa vsaj nekaj zelo pšenici podobnega

Nič čudnega, da je gospa mislila, da grem na potovanje

Mestni gozd se je bohotil v zelenju

Vranjek se je nekaj razburjal

Že dolgo nisem pogledala v tla pred knjižnico

Tudi stol se je izkazal kot zelo zanimiv
Med mojim meditiranjem skozi fotografsko lečo so prišle organizatorke, kmalu za njimi tudi prve razstavljavke in akcija se je začela. Super dan je bil, zelo vroč, ampak smo se skrivali pod dežniki, brez katerih bi tenko piskali (hvala cART za senco!). Družba je bila dobra, spremljevalne dejavnosti zanimive, okusna tortica za prvi rojstni dan sejma unikatov cART pa je poskrbela, da sladkor ni preveč padel. Super cART sobota.

Moj mali leseni štantek

Mama v globoki kontemplaciji in postavljanju stvari na svoje mesto

Nakit iz fimo mase moje leve sosede

Sonjini medaljončki

Sonjini uhančki

Moja soseda nasproti mene

Še ena soseda nasproti mene

Sovice so zakon


Lubenice so tudi zakon

Klavdija

Ginko iz srebrne gline

Ginko uhančki iz srebrne gline

Mjav

Sofiklejini prstančki

Sofiklejini mini uhančki

Mamina posodica s pokrovom

Polarna sovica

Mama kvačka rože za projekt "Obkvačkajmo Dravski most"