Preišči ta spletni dnevnik

četrtek, 26. januar 2012

Pojasni mi ljubezen izide že v februarju

Zdaj je pa že uradno. Pojasni mi ljubezen izide februarja. Tiskovna konferenca bo v Trubarjevi hiši literature, natančneje 21. februarja ob 11:00. Delam zadnjo korekturo pred tiskom. Še malo, pa bo.

In ker sem zmotno mislila, da sem s tiskovno konferenco z minimalizmom opravila, sem včeraj prejela klic novinarja z Radia Slovenija. 9. februarja sva dogovorjena, da rečeva kakšno na temo monografije. Spet malo v Ljubljano.

Da nam le ni dolgčas!

sreda, 25. januar 2012

Fotografski utrinki s tiskovke

In smo preživeli tiskovno konferenco. Edina ženska med gospodi akademiki in zagotovo najmlajša avtorica med avtorji. Trema je nekje vmes, med poslušanjem ostalih, splahnela, in ko sem bila kot zadnja na vrsti, je šlo kot zastavljeno. Poslušalcev je bilo več, kot sem jih pričakovala, celo nekaj novinarjev, za katere je urednik sicer rekel, da praviloma ne hodijo na tiskovne konference, najbolj od vseh pa me je presenetil in prijetno razveselil obisk mojega profesorja s faksa, ki ga že zelo dolgo nisem videla, dr. Evalda Korena. Prof. Vrečko, ki je prav tako predstavljal svojo monografijo o Kosovelu, mi je na koncu čestital za mojo knjigo in mi rekel, da je vesel, da sem se lotila tega projekta in da mi je uspel preboj. Spodaj nekaj foto utrinkov, fotografirala je Pixi ...













Za konec pa en sredin haiku:

Tudi če vsake tri sekunde pade snežinka,
lahko rečeš,
da sneži.

ponedeljek, 23. januar 2012

Še ena drobtinica za radovedne

Mojca Stonič, psihoterapevtka iz Ljubljane, je bila tako prijazna, da je prebrala moj roman in napisala nekaj vrstic, ki bojo na zavihku platnic. Prilagam spodaj za vedoželjne:

Zgodba, v kateri se bo marsikdo prepoznal. Partnerstvo, zaupanje, pravi razlogi za bližino, kaj lahko dva povezuje ali ju razdvaja. Vprašanji avtonomije in osebnega zadovoljstva se prek iskanja partnerske bližine prepletata skozi vsako vrstico romana. Bralec je postavljen v položaj, da se do konca sprašuje o lastni notranji izkušnji in si odgovarja, kako bi jo sam zase lahko doživeto zapisal s svojimi besedami.

Jutri (skoraj že danes) pa tiskovka v Ljubljani za Minimalizem v sodobni kratki prozi. Predstavitev je pripravljena, treme zaenkrat še ni, jo pa pričakujem v jutranjih urah ... baje, da malo treme ne škodi :D

nedelja, 22. januar 2012

Spremna beseda pod streho, obletnica uspela

Obletnica osnovne šole je bila skrajno simpatično druženje ljudi, ki so skupaj preživeli kar osem let otroštva. Saša je prinesla celo slike, ob katerih smo se nasmejali nad našimi frizurami in stili oblačenja, posodobili smo podatke drug o drugem, ugotavljali, kdo ima največ otrok in kdo jih sploh nima, se skupaj fotografirali ... Domov sem prišla z Brigito ob dveh, oddelali smo cel "šiht", ker se je obletnica začela že ob šestih. Kljub arogantnosti natakarja in srednji žalosti od hrane, sem se imela res lepo! Uspeli smo celo narediti seznam s telefonskimi številkami in mejli, da bomo imeli kontakte.

In ko sem prišla zgodaj zjutraj domov, me je čakala spremna beseda ... razkrivam odlomek za najbolj radovedne :D

Roman Andreje Jezernik bi /.../ bilo mogoče opisati s stavkom: ko poezija trči ob ljubezenski trikotnik, a to bi bilo vendarle prelahko. /.../ Kako bi veljalo pojasniti ljubezen? Komu je to že uspelo? Zgodovina česa takega ne izpričuje, v nobeni obliki. Vendar je prav to tisto, se zdi, kar išče protagonistka romana: od svojega partnerja in od »tretjega«; išče pojasnilo pri njiju in pri sebi, čeprav verjetno že vnaprej ve, da ga ne bo mogla dobiti in da se bo morala odločiti /.../ To pa je verjetno že tudi nekakšno pojasnilo, ki iz navidezno preproste zgodbe o treh kotih enega trikotnika naredi tesnobno psihološko podstat, skorajda enakovredno kakšnemu trilerju.

(Iz spremne besede Vlada Pančurja)

torek, 17. januar 2012

Alma še vedno drži svoj kufer s pisalnim strojem

Včeraj sem preverila, kako se bo Sophie obnašala do naše Alme Karlin pred hotelom Evropa. Ne rabi vas skrbeti, Alma ni spustila iz rok svojega pisalnega stroja in začela bežati pred zloglasnim renčanjem naše belo-črno-rjave beštije, še vedno stoji natanko tam, kamor so jo postavili, kot da se ni nič zgodilo. V resnici je Sophie sploh ni opazila, ker je bila preveč zaposlena z vohljanjem po tleh.

Danes zjutraj pa se je zgodilo nekaj zares nezaslišanega. Z Nino sva obe zaspali. Jaz sem se namesto dvajset do sedmih zbudila sedemnajst čez sedem, na telefonu pa sem že imela Ninino sporočilo, da rahlo zamuja in naj grem kar naprej, da me bo že dohitela. Takoj sem jo seznanila s svojim stanjem, kar se je obema zdelo precej smešno. Ob pol osmih sva krenili na najino jutranjo pohodijado. Nekje pri zvezdi sva zagledali Teto, čudovito negovano in vsak dan drugače (vedno pa nadvse stilsko usklajeno) oblečeno gospo, ki jo vsako jutro srečava nekje med bazenom in domom za upokojence, zverini pa vsakokrat dobita vsaka po en briket in nekaj trepljajev za ušesi.
"Kje ste ve danes?" je rekla in dvignila roke v zrak, skratka bile smo kregane, :D :D ker nas ni bilo na standarni ruti. Dodala je še, da jo je že skrbelo, da dan ne bo popoln. In sva z Nino razmišljali, kako hecno je to, da imaš nekakšen "love affair" z osebo, o kateri ne veš skoraj nič, a jo vidiš vsako jutro. Razen pozdrava se skoraj nikoli ne pogovarjamo, ona "nafutra" Sophie in Lyro, ju počohlja, potem pa gre naprej v službo. Kadar pa je ni, recimo za vikende in ko ima dopust, pa to dejansko opaziš, kar malo čudno je, nekaj manjka, in to ...

V soboto grem na dvajseto obletnico osnovne šole. Mater, kako čas beži!

nedelja, 15. januar 2012

Nedelja – dan za prelom

Knjigo smo prelamljale kar pri meni ... Maja je delala, midve z Nino pa sva ji vsaka z ene strani dihali za ovratnik. Največkrat sva se obe navdušile na isto stvarjo, Maja pa je bila odločno proti (recimo to, da je prva beseda in ne samo črka na začetku novega poglavja napisana z večjimi črkami). Seveda je obveljala najina, ker je dva pač več kot ena :D :D

Vmes smo naredile nekaj testnih printov, da se vidi, kako bo to izgledalo, ko bo natisnjeno. Iz 113 strani, za kar sem kriva sama, ker kar naprej nekaj pilim tekst, nam ga je uspelo spraviti nazaj na 120 + drobiž, kakršna je bila tudi prvotna ocena, mimogrede poslana tudi tiskarju za ponudbo.

Maja mora zdaj iti čez celo besedilo in preveriti, ali vse štima, dodati še spremno, potem pa zadevo spet dobim v korekturo pred tiskom.

In ko sem zadnjič govorila o tem, da sem blagoslovljena z delom, sem zdaj, ne boste verjeli, še bolj, ker sem dan po tistem, ko sem dobila v lekturo tretjo knjigo, dobila še četrti roman, za povrh pa še nekaj kratkih zgodb. Naslednje tri mesece točno vem, kaj bom delala. :D

sreda, 11. januar 2012

Dogaja se, dogaja

Oddala roman v prelom k Maji. Poslati ji moram še spremno besedo, ko jo Vlado napiše. Samo še enkrat bom morala čez tekst, preden gre v tisk. Potem pa dolgo ne več. Razen ko bo treba na kakšnem literarnem večeru kaj prebrati, a to bo samo odlomek ...

Urednik moje monografije o minimalizmu mi je danes napisal mejl, da bo tiskovna konferenca v torek, 24. januarja, ob 11:00 v Ljubljani, v Mali dvorani ZRC SAZU. In sem nenadoma dobila tremo, zaradi katere sem bila najprej kregana od moža, potem pa še od Nine, ki je možu naročila, naj me za vsak slučaj brcne še v koleno. V resnici mi ni čisto jasno, zakaj čuden občutek v želodcu, in to ne isti kot tisti, ki ga imam glede romana (ta je prijeten), ampak tisti, ki spominja na slabost pred kakšnim izpitom ... Pa nič ne de, bo že :D

Kar se dela tiče, moram reči, da sem naravnost blagoslovljena z njim. V lekturi imam dve precej dolgi knjigi (na dolgi rok), ki ju delam počasi, eno mladinsko knjigo, ki sem jo dobila danes, in kupček člankov za medicinski kongres. Rahlo kolobarim med besedili, in kaj naj rečem - ni mi dolgčas :D :D

Sophie je danes prvič preskočila oviro na poligonu. Zaenkrat je bila večina desk odstranjena, da ni bila previsoka, a sem že po drugem skoku dobila občutek, da kmalu ne bo problem dodati kakšno desko. In naslednjič jo definitivno oblečem, ko greva v šolo, boga reva je nekje na polovici ure drgetala in cvilila, da se je komaj zbrala za nadaljnje delo. Če že imamo termoflis, ga dajmo izkoristiti :D

ponedeljek, 9. januar 2012

Naslovnica skoraj že gotova

Včerajšnje popoldne sem preživela v družbi svojih vrlih frendic, ki ne samo, da sta super fajn družba, ampak imata svoje talente, ki jih res občudujem in ki sta jih vklopili, da skupaj spravimo moj roman v pravo obliko. Naslovnica je narejena. Manjka samo še kratek opis vsebine, ki ga je, ne boste verjeli, težje spraviti skupaj kot cel roman. Povedati moraš ravno prav, dovolj intrigantno in v najmanjšem možnem številu besed.

Prilagam naslovnico, recimo ji pripomoček za draženje :D

Narejeno z ljubeznijo by Nina Arlič in Maja Kolar. Slava jima!

Ponedeljkov jutranji haiku

Še zima je v recesiji,
si mislim
in si nataknem japonke.

Tole sva danes zjutraj, nekje petnajst čez sedem spesnili z Nino na pasjem sprehodu.

četrtek, 5. januar 2012

Knjiga v delu in še ena razkrita skrivnost

Strašno sem vznemirjena. Pa tudi navdušena in skoraj že vzhičena. Danes sva se z Nino dobili, da narediva koledar za rd darilo moje matere, ki bo v kratkem praznovala, potem pa sva se lotili še osnutka naslovnice za Pojasni mi ljubezen. Iz prve ideje sva čisto po naključju zajadrali v povsem druge vode, "kriva" pa je seveda Nina in njene skice, ki ležijo vsepovsod po njeni sobi. In glej ga, zlomka, ena je bila kot ulita, da postane naslovna risba mojega romana. Zaenkrat samo še toliko, da bo naslovnica čudovite sivo modre barve. Rabim še nekaj dni za zadnje korekture, potem pa gre tekst k Maji v prelom. Uživam v tem produkcijskem procesu!

In mimogrede ... ugotovila sem, zakaj naša Sophie renči vsakič, ko zvečer pogleda proti balkonskim vratom. Sprva sva z Vanijem mislila, da renči na ljudi, ki bi jih lahko videla skozi reže od balkonske ograje, ampak kaj, ko renči tudi takrat, ko spodaj ni nikogar ... pa se nama je končno posvetilo, da renči na svojo podobo v šipi. Ja, glede na njen strašen videz je to vsekakor slika, ki jo je vredno narenčati.

ponedeljek, 2. januar 2012

Resnica je razkrita :D

Pred kratkim sva menjala dnevno sobo. Ko sva odmikala staro pohištvo, sva naletela na skriti zaklad ...


Vedno sem se spraševala, kam izginjajo vse žogice, ki jih prizadevno dajem mački za igro. Zdaj vem :D :D

nedelja, 1. januar 2012

Prvojanuarsko pohajkovanje

Zaradi včerajšnje inventure na blogu sem bila takoj danes zjutraj že kregana od svoje sestre. Me je za dobro jutro pričakal sms: A to, da si postala teta, pa nisi napisala? Včeraj, ko sem pregledovala vnos, sem še posebej tuhtala, ali nisem česa pozabila ... in glej ga zlomka ... sicer je res, da pri tem, da je mali Žan prišel na svet, nisem osebno imela prav nič, ampak bi se pa vseeno spodobilo, da bi to dodala na seznam, glede na to, da imam samo eno sestrico in (zaenkrat) samo enega čisto pravega nečaka. Torej dodajam: v letu 2011 sem postala čisto prava teta malemu Žanu! Ki je mimogrede strašno lušten fant z velikimi modrimi okami in skrajno simpatičnim nasmehom.

Smo se pa danes ob devetih odpravili na prvojanuarsko pohajkovanje po Rogli. Franka, Tadej, midva in Sophie. Končno sneg. Sveži luftek. Sophie se je mešalo od sreče. Sledni povodec si je dodobra očistila po celem snegu, se natekla, najedla snega, nalovila snežnih kep, se nalajala ... Pravi užitek jo je bilo gledati. Šli smo do Peska, spili tam vročo čokolado, se odpravili nazaj, potem pa smo bili povabljeni h Katji, Urošu in malemu Žanu, ki so bili na vikendu na Resniku, na raklet. Odličen dan, zares smo se imeli lepo!! Spodaj nekaj zasilnih foto dokazov, da nismo sedeli na kavču ...

Pred kočo na Pesku. Na našem cilju. Sophie sem tule malo oblekla, da je ne bi zeblo, ko je morala biti pol ure pri miru, pa je skoraj znorela in je delala prevale, da bi si slekla ta flis. Po moje jo moti, ker je flis oprijet pri sprednjih nogah. V anoraku je namreč čisto sproščena.

Še ena gasilska. Sophie je party breaker, ker ne gleda v pravo smer.

Čakamo na novo kepo.

Sophie gleda za Tadejem, ki se ji je kar naprej skrival za drevesa in v cel sneg, da ji ne bi spet ušel z vida.

Mož se izživlja s portretiranjem, žena pozira.

Veseli pohodniki.

Še ena pozerska.

...