Preišči ta spletni dnevnik

sreda, 31. avgust 2011

Jutri je prvi september, meni pa ni treba v šolo :D

Šolala sem se nenormalno dolgo, formalno, mislim, šolanje se v resnici tako ali tako nikoli ne zaključi, a sem prejle vseeno pomislila, kako noro srečna sem, da mi jutri ni treba v šolo. Še leta po koncu srednje šole, na primer, kamor ne bi več šla niti za živo glavo, sem se zjutraj včasih zbudila po morastih sanjah, ko sem sama samcata sedela v velikanski učilnici, za katedrom matematičarka, pred seboj pa sem imela test z nalogami, ki jih niti približno nisem znala rešiti. Podobnih sanj na srečo že nekaj časa nisem imela, a pričakujem, da se bodo še kdaj ponovile ... in ni ga lepšega, ko si lahko še napol v snu dopoveš, da ne rabiš zgubljati živcev, ker se ti samo sanja :D :D

A bom jutri zjutraj vseeno vstala precej zgodaj, vseeno pa ne tako zgodaj, kot sem včasih vstajala, da sem ujela vlak za Celje. In ne bo me skrbelo, kje in s kom bom sedela, kdo me bo učil geografijo ali kemijo, pač pa samo to, ali bo Sophie na povodcu vlekla :D :D :D

Danes zjutraj sva z Nino in psičkama šle na trimček do visečega mosta. Z vmesnimi postanki in hojo. Pri splavarju se nam je pridružila še Sara. Prav zabavno jutro je bilo. Sophie je najprej kot navadno, kadar poskušam teči z njo, lajala na mene, potem pa je našla storž od koruze, ki ga je med tekom nosila v gobčku, in zaradi tehničnih težav ni zmogla še lajati :D "Pri vodi" (v bližini samooklicane nudlc plaže) sta se pesuljici še okopali, Nina je bila super zadovoljna, ker sem jo zvlekla na lauf (kot da sem jaz tekla namesto nje), jaz zato, ker še vedno imam nekaj kondicije, čeprav že kako leto nisem nič tekla, Sara pa je bila prijetno presenečena, ker je mislila, da gremo na sprehod, na koncu pa se je še nepričakovano rekreirala. Pa smo bili vsi zadovoljni.

četrtek, 25. avgust 2011

Tako zgodaj tudi sonce še spi

Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje prostovoljno vstala ob petih, ampak vsekakor mi pa ni žal. Še tema je bila, ko sem kolovratila do kopalnice, Sophie je pa tako mislila, da se mi je zmešalo. Cilka je navdušena, ker je nekdo zgodaj vstal, začela šprintati iz sobe v sobo, zraven pa čisto preveč naglas mijavkati, da sem jo komaj utišala. Dvajset čez sem bila zmenjena z Nino, Sanelo, Saro, malce kasneje se nam je pridružila še Špela - in jutranji fotošut za Savinjo se je lahko začel.

Tako zgodaj tudi sonce še spi. Sicer te tu in tam poboža s svojimi prebujajočimi se žarki, a nežno in prijetno. In zrak je božansko svež, ni sledu o popoldanski sparini, ko te od vročine kar pečejo pljuča. Trava je hladno rosna in vse je mirno. Čeprav si presenečen, koliko ljudi je že odkrilo to skrivnost in se kljub rani uri podalo na sprehod, preden udari vročina.

Spustile smo se na kameno plažico malo naprej od Špice, še prej smo pozirale na klopci (Sophie najbolj zagreto od vseh). Sophie in Lyra sta si privoščili jutranjo kopel v Savinji, Nina je fotkala, prijeten ženski čvek. Čudovito jutro. In ura še deset ni, jaz pa imam za sabo že pet ur budnosti. Veselim se popoldanskega počitka, pred tem pa bo treba še kaj narediti. Kaj resnega :S

Še nekaj dokazov, za vse tiste, ki ne verjamete, da smo res tako zgodaj brjoldali naokrog :D Fotke so seveda delo naše Pape :)









torek, 23. avgust 2011

Dogodivščine tete Andreje in pasje sestričnice Sophie

In tako sem postala teta. Čisto ta prava. Mali Žan je super lep, včeraj sem ga držala v rokah in se kar nisem mogla načuditi, kakšen fantastičen fenomen je rojstvo - in pride na svet mali človek iz velikega človeka ... Katica se dobro drži glede na matrarijo, ki jo je prestala, prav lepo je videti njo in Uroša, kako se ponosno sklanjata nad malim čričkom, vsa pozorna, ljubeča in raznežena. Težko je biti neganjen, ko imaš pred sabo tak prizor!

Današnji jutranji sprehod je bil malo drugačen. S teto, sestrično in malim kitajskim golim psom po imenu Rajko sva se s Sophie podali na Celjsko kočo. Še dobro, da smo štartali ob pol osmih, še bolje bi bilo, če bi se odpravili kar ob šestih, ker je sonce že na polno nažigalo in sem gor prišla tako gnila od lastnega potu, da ni bilo za govorit. Po uspešnem spustu in ko je Sophie skoraj že doumela, da 'počasi' pomeni, da hodi ob meni in ne dva metra pred menoj na totalno nategnjeni vrvici, je sledilo še vabilo na zajtrk in kopanje v bazenu. Takšni ponudbi pa zdrav človek ne reče kar tako ne! Rajko in Sophie sta do onemoglosti divjala po vrtu, nekaj časa je Rajko preganjal njo, nekaj časa ona njega, me pa smo se namakale v prijetni vodici ... da me je kar prijelo, da bi šla še danes kupit bazen in ga postavit na vrt pri Vanijevih. Med češnjo in zelenjavnim vrtom je ravno toliko prostora, da bi en okrogel bazen prav pasal ... temperatura zunaj pa je tako čisto bolana!

Moja borba z lastno monografijo se nadaljuje. Preostalo mi je še, da sfriziram štirideset strani. Pri takšni vročini, ki vlada zadnje dni, je to strašno naporno opravilo, sploh če imaš na kolenih mizico iz Ikee in računalnik ... pozimi bi bila hvaležna za toploto, ki jo oddaja moj svetlomotri Dell, pri 35 stopinjah pa je to druga zgodba. A bo treba zdržati, dokončati in oddati. Potem pa, če bo vse po sreči, gremo za kakšen teden na morje.

sobota, 20. avgust 2011

Pasje sinhrono plavanje in človeška neumnost je neskončna

Škoda, da v našem kinološkem društvu ni kakega tečaja za pasje sinhrono plavanje ... naša Sophie ima namreč strašen talent za vodne vragolije in bi bila v tej disciplini skoraj zagotovo uspešna :D :D Takšne plavalne vneme, kot jo je pokazala včeraj, še nisem videla, malo je manjkalo, da bi morala za njo v Savinjo, ker je bil 10 m dolg povodec skoraj prekratek, da bi jo ustavila, če bi hotela odplavati nekam proti morju :)) Pridružila se nama je moja mama in kot prava pasja babica je bila vidno ponosna, ko je Sophie čofotala in tauhala kot velika ... Napredek od prejšnjega tedna je očiten ... takrat je namreč palčko, ki naj bi jo prinesla iz vode, mimogrede spregledala, čeprav je plavala skoraj mimo njenega nosa, zdaj pa se je prav borila, da ji ne bi pobegnila, sploh ni umaknila oči z nje, in s kakšno zagretostjo jo je nosila nazaj ... Pošteno sem se ji nasmejala!

Pa se vračava že po skoraj temi s sprehoda in srečujeva kar precej psov. Vadiva, da greva mimo njih, ne da bi jih vohala in se ustavljala ob vsakem, ko naletiva na gospoda z malim špicem, ki ga je takoj spustil na fleks povodcu bliže k Sophie, ne da bi seveda vprašal, če lahko ... rečem jaz Sophie: pusti, gremo ... jo rahlo cuknem, gospod pa kar precej glasno svojemu psu: vidiš, to je pa asocialen pes ... in si nisem mogla pomagat, da nisem polglasno zamrmrala: ti si pa kreten. Ne razumem, kak je enim čudno, da pač nekaj učiš psa, in konec koncev, kje pri hudiču piše, da bi se moral pes povohat s prav vsakim cuckom, ki ga sreča na poti ... Ker v parku popoldan to potem zgleda nekako takole: narediš dva koraka, srečaš psa, vohanje, poskus igre na povodcu, vozlanje povodcev, greš naprej, čez nekaj korakov nov pes, ponovi vse od zgoraj, mogoče se hočeta še stepsti, ker lastnik drugega psa poboža tvojega in nekako pozabi, da je njegov pes totalno ljubosumen, zato napade tvojega ... in to ponavljaš do bazena, če prej ne fašeš živčnega zloma ... Na, pa sem se spet razburila, kar po taki vročini ni priporočljivo, kar se ti telesna temperatura takoj dvigne za kakšno črtico ...

Moja sestrca pa je že od včeraj zvečer v bolnici. Danes so ji dali umetne popadke, mogoče bom do večera že teta. Upam, da se ji ne bo predolgo vleklo vse skupaj!

četrtek, 18. avgust 2011

Kako kilco manj bi lahk mela :S

Po jutranjem sprehodu dopoldanski izlet k veterinarju. Sophie se rada vozi z avtom in rada kam gre, četudi tja, kjer jo pikajo, tehtajo, ji merijo temperaturo na čuden način in jo otipavajo :D Seveda vse prestane herojsko, brez kakršnihkoli težav ali nevšečnosti. Tehtnica tokrat pokaže 6,8 kg, jaz precej debelo pogledam, veterinar pa reče, da bi lahko imela kakšno kilco manj. Ups :S Smo jo malo prebogato futrali? Očitno ... Torej, draga moja Sophie, nič več polentice :D

Večerni sprehod v znamenju kopanja. Mečeva ji palčko in kot nora drvi po nabrežju Savinje in nazaj gor. Pravo veselje jo je gledati, po vodi skače kot kakšna vidra :)

Moja sestrica še vedno s trebuhom. Čaka, da se mali odloči priti na svet. Upam, da bo kmalu, da vidimo tega korenjaka ... Že drugega deca v podmladku naše generacije družine.

Sem pa danes dobila v lekturo scenarij, kar je prijetna osvežitev. In z monografijo se počasi, "ali ipak" premikam proti dvesto petnajsti strani. Ko enkrat padeš noter, ni več tako hudo. Samo ne smem preveč razmišljati o tem, koliko minut, ur, dni, let je že vloženo v ta projekt, pa kar nekako gre.

sreda, 17. avgust 2011

Nedoumljive pasje zadeve

Nekaterih pasjih zadev res ne razumem ... Zakaj bi se recimo kdo hotel povaljati po crkovini, na primer taki fino mrtvi in razpadajoči ribi? Nimam pojma, ampak Sophie je to včeraj naredila s takšnim užitkom, da nekaj že mora biti na tem :D Da o biznisu z iztrebki raje sploh ne začnem ... ampak na tem področju smo zaenkrat še kar ok, ne je jih in tudi povaljala se še ni po nobenem, razen po naključju, ko se je igrala v kakšni travi v parku, kjer je kakšen zelo "zaveden" in "obziren" lastnik psa pozabil pospraviti za svojim ljubljenčkom.

Nina naju je včeraj snemala, ko sva ji kazali, kako zna krožiti okrog posode, in Sophie je bila tako zagreta, da je dvakrat stopila kar mimo :D Za Savinjo pa ima zdaj nov hobi, skakanje na klopce. Danes zjutraj sva morali na vsaki še nekaj minut posedeti, ker se ji je zdelo tako nobel, da obe sediva gor in da je ona nanjo prišla čisto sama. Sedela je kot kakšen mlad petelin in se razgledovala naokrog. Malo jo je zmedlo samo pri tisti klopci, na kateri sta sedela gospod in gospa. Najprej je še gledala, kako bi lahko vseeno skočila gor, potem pa je le uvidela, da je bolje, da gre kar mimo.

Danes gremo predpredzadnjič v malo šolo. Absolutno lahko rečem, da je napredek viden. 23. avgusta imamo vpis v osnovni tečaj, kar bomo vsekakor naredili, šola pomaga Sophie in meni, meni včasih še bolj kot njej :D


nedelja, 14. avgust 2011

Nedeljska idila

Zadnjih nekaj dni smo pri nas tako pridni, da sploh ne vem, kaj naj napišem. Kot ravno zdajle, ko sem končala z današnjim delom na svoji monografiji in pišem blog, na moji levi spi Cilka, na moji desni Sophie, Vani pa je skočil na bazen odplavat nekaj dolžin. Sliši se samo vrtenje ventilatorja, ki nekoliko hladi danes precej toplo dnevno sobo. Ne vem, kaj naj rečem drugega, kot da pri nas vlada prava nedeljska idila. :D

Današnji zajtrk si je Sophie prislužila s pridno vajo nalog, ki smo jih dobili v pasji šoli. Na sprehod sva namreč šli šele ob enajstih, ker sem se zjutraj zbudila tako utrujena, da nisem zmogla nič drugega, kot da sem jo peljala pod drevo in nazaj gor, pa tudi ona se ni preveč pritoževala, da je lahko odspala še nekaj kitic. Pivotiranje okrog škatle zdaj že tako obvlada, da se sama postavi v položaj poleg, če na škatlo stopi recimo nasproti mene, pa tudi ostale stvari ji ne delajo nobenih težav. Še največ preglavic povzroča njena trma, kadar jo napade, ker se ji takrat enostavno ne da delati.

Najlepše od vsega pa mi je opazovati, kako ta mali kosmatuh plava. Res mi je všeč, da se ne boji vode ... navadno tam pri Špici na hitro skoči noter, če ne greva k Savinji že na začetku parka, da se ohladi, naredi nekaj požirkov, včasih pa gre v vodo do visečega mosta vsaj še trikrat do štirikrat. Komaj čakam, da vidim, kako se bo odzvala na morje!

Drugače pa pogrešam pisanje. Res, da trenutno pišem/dokončujem/predelujem knjigo o minimalizmu, ampak "lušta" se mi kreativnega in ne znanstvenega pisanja. Od tega razglabljanja o tem, kaj in kako pišejo drugi, se počutim kot kakšen patolog in pravi abstinenčni sindrom že občutim ter se neznansko veselim trenutka, ko bo urednik rekel, da je monografija primerna za objavo, da lahko to poglavje naposled zaključim. In občasno se spomnim, da je roman v branju na drugi založbi in se sprašujem, kakšen bo odgovor.

četrtek, 11. avgust 2011

Ne hvali dneva pred nočjo :D

Sredina mala šola je tokrat potekala nekoliko drugače. Po enem tednu brez fizičnih konfliktov z gospodično Sophie, ko sem se pasji mami in fotru od rotweilerčka Aresa ravno hvalila, kako sva se nehali pretepati, je ta mala dobila napad agresije, domnevno zato, ker ji nisem pustila, da bi se z Aresom igrala. Če bi se držala pravila: ne hvali dneva pred nočjo, bi se morebiti lahko izognila nelagodju, ko sem se spet morala wrestlati s kosmato petkilsko kepo, ki zna biti trmasta kot slon!

Je pa ta zgodnji izpad imel tudi svojo nezanemarljivo prednost, saj je tokrat na moje veliko zadoščenje (in ponos) bleščeče pokazala, kako zna pivotirati okrog plastične curver škatle, pa tudi vse ostale naloge je opravila bp. Razen seveda sprehoda na koncu ure, ko smo v koloni hodili drug za drugim po naselju, ko je spet tako svinjsko vlekla, da me danes boli cela leva roka, rama in še pol trupa. Na naših individualnih sprehodih pa večino časa tako lepo hodi, da ni za govorit. In to sem seveda morala omeniti naši tršici Urški, ki me je pomirila, naj se nikar ne sekiram, ker ni toliko važno, da ona v šoli vse naredi brezhibno, pač pa da z njo nimamo težav v vsakdanjem življenju.

In da se pohvalim ... spodnje in zgornje ta male sprednje zobke imamo že stalne, zgledajo kot kakšni razkuhani debelozrnati rižeki, so bistveno bolj beli od mlečnih in tudi manj ostri. Aleluja (in moje roke so si s solzami v očeh oddahnile in si šle stare rane namazat z aloe vero)!

petek, 05. avgust 2011

Ni vse tako grozno, kot je sprva videti

Danes po dolgem času sprehod brez pretepa. Ja, prav ste slišali :D Kar malo čudno mi je bilo, ko sva prišli domov, tudi vlekla začuda ni, ampak je hodila lepo poleg. Definitivno je bila ena najbolj pametnih odločitev tega poletja ta, da sva šli v malo šolo. Rezultati se že poznajo, predvsem pri meni, ker znam bolje obvladovati določene situacije, pa seveda tudi pri Sophie, ki postaja vedno bolj ubogljiva.

Urška nama je v sredo točno pokazala, kako naj se igrava, in Sophie se za svojega plišastega polha (ki mimogrede smrdi kot pravi) bori kot lev. Kar ne moreš verjeti, da lahko ima petkilsko trupelce v svojih čeljustih toliko moči! Tudi desetmetrski povodec se obnese - če ji slučajno pade na pamet, da bi šla malo po svoje, samo stopim nanj, njo rahlo cukne, ali pa malo bolj, če je v šprintu, in takoj ji dam vedeti, da ne more pobegniti.

Včeraj sem bila v Ljubljani pri uredniku na založbi za mojo monografijo. Kakšni dve uri sva sedela vsak za svojim računalnikom in predelovala njegove pripombe. Četudi sem bila zadnjič, ko sem dobila njegov mejl, da bo treba na knjigi še precej delati, da bo zares končana, polna gneva in nejevolje, mi je po včerajšnjem sestanku precej bolj jasno, zakaj tako misli. In vsi njegovi komentarji so povsem na mestu in zagotovo bo knjiga bolj tehtna, če naredim še vse to, za kar sva se dogovorila. Pomirilo me je tudi dejstvo, da si lahko vzamem mesec dni. Eden od razlogov za moje začetno razburjenje je bil med drugim ta, da se bo zdaj strahotno mudilo in bom imela samo kakšen teden dni časa, da vse dopolnim, ampak mesec dni je pa čisto razumen čas, da stvar opravim temeljito in premišljeno. In zdaj sem kar pomirjena in sploh se mi ne zdi več tako grozno, da bo treba spet čez besedilo, ki sem pisala dve leti ...

Pa še nekaj o vremenu ... recimo včeraj, ko je bilo napovedanih 22 stopinj in oblačno z dežjem, zaradi česar sem imela obute štumfe in čevlje, s sabo pa poleg vsega ostalega še dežnik, da ne bom vsa premočena tacala po naši prestolnici ... potem pa izstopim iz vlaka na postaji in sonce žge kot noro, vroče mi je v noge, kljub mini nogavičkam me levi čevelj na peti prav nemarno ožulji, kavbojke mi grejo na živce, ker se mi lepijo na noge ... in tako sem si bila po končanem sestanku PRISILJENA iti kupit ene japonke (čeprav imam doma kakšnih pet parov :S). Toliko o natančnosti prognoz in toliko za danes.