Preišči ta spletni dnevnik

ponedeljek, 17. september 2012

Preveč dogaja, potem pa blog trpi :D

Toliko vsega se zadnje čase dogaja, da se mi pisanje bloga kar izmika, dnevi so čisto prekratki, toliko za početi ...

Mali Joyce je danes imel prvo uro male šole. Kaj naj rečem? Tako je bil priden in zgleden in zagret, da je bilo že kičasto :D :D Pozornost 100-odstotna, čeprav je bilo okrog njega precej novih psov in cel kup ljudi, pa še lep je bil tako, da se mi je od znotraj kar smejalo! Nobenega grizenja povodca in mene, skratka čista pravljica. Vaje, ki smo jih delali danes, sva midva že delala v tem mesecu, odkar je z nami, da ne govorim o podlagi, ki sta jo naredila Roland in Metka, da je vsaka nadgradnja res "košček torte".

Florči je precej pridno, skupaj z Vanijem, s klopce spremljala dogajanje, vmes sta se šla malo sprehajat, potem pa je žulila bikovko. Ko smo končali, naju je bila tako vesela, da se je takoj postavila na zadnje noge kot kakšen lipicanec, kar je tako ali tako njen zaščitni znak.

Včeraj smo imeli pri Vanijevi sestri piknik, in ker je zdemolirala večino bivšega zelenjavnega vrta v travnik, sta Florči in Joyce imela precej več prostora za divjanje kot ponavadi. Čisto sproščena glede tega divjanja seveda nisem, ker vrt ni popolnoma ograjen. Za Joycea me ne skrbi, ker ima zgleden odpoklic, Florči pa v žaru divjanja zna malo odpeljati, takrat pa ne ve in noče vedeti, kako ji je ime in kaj pomeni, če jo pokličem. In tako je vmes imela svojih nekaj "žutih minut", za sabo je seveda vlačila desetmetrski sledni povodec in ga občasno zamakramirala okrog sadnih dreves, da je polne bombe hotela zalaufati za hišo, kjer je potem že sosedova hiša oziroma njegov vrt. Ne bodi ga lena zgrabim povodec z roko, potem pa sem samo še zavohala, kako mi žge kožo na dlani. Tako hitro, kot sem tisti štrik prijela, sem ga tudi spustila, Florči pa je potem tako zaovinkala in se je zgodba srečno končala, z izjemo moje pekoče kože, ki je s pomočjo Bepantena danes že skoraj čisto ok. No, peče nič več, zgleda pa malo hecno.

In kaj še dogaja, da se tako težko spravim k pisanju? Precej dela, kar je vedno dobro, ker če je delo, potem je tudi kruh. Sem žirantka, predavateljica in občasno tudi vizažistka pri zanimivi zadevi, imenovani Projekt avdicija, kjer med dvanajstimi puncami zbiramo zmagovalko, ki bo dobila denarno nagrado, profi book in pomoč pri uveljavljanju v modnih vodah. Priznam, da sem najprej bila rahlo skeptična, kako bom "pasala" v to sceno, ampak zdaj sem pa zares vesela, da sem zraven, ker je super!

No, toliko zaenkrat ...

nedelja, 09. september 2012

Amromekina banda na obisku v Celju

Včeraj popoldan svetovni sprehod z Amromekino bando, natančneje smo od visečega mosta proti Petrovčam lomastili štirje človečki in osem pesjanov: Ammy, Kirca in Ais, Sheila in Inigo, Peanut in Joyce ter seveda Florči. Še malo statistike: šest parsonov in dva podencoida. Kar smešna povorka. Meni je seveda spet uspelo pustiti fotoaparat doma, zato pa je Roland bil toliko bolj priden. Fajn je blo!

Florči se je prikazala Marija, ker je bila voda fino nizka in si ni rabila zmočiti celega telesa, pa je vseeno bilo super osvežujoče

Pozornost pa to

Joyce in njegov bratec, ki mu ni zaman ime "Devil inside"

Naš fantek :)

torek, 04. september 2012

Majhne sladkosti življenja

So stvari, ki ti znajo polepšati dan, teden, mesec, mogoče samo trenutek.

Recimo, ko ti poštar prinese tebi tako ljubo medeno mazilo za ustnice, ki ga izdelujejo pridne roke na Zeliščni kmetiji Hanuman :)) Definitivno najboljše mazilo za ustnice, kar sem jih kdaj imela priložnosti preizkusiti, in verjemite mi, da jih ni bilo malo. Po moje večino vsega, kar se da dobiti v naših trgovinah in drogerijah. A večina pripravkov se je vsaj zame izkazala za strašno neučinkovito, sploh pozimi, ko se razpokanost vedno poslabša. Dokler nisem naletela na medeni čudež ... In danes sta prispela kar dva lončka, da bo nekaj časa mir :))

Mali Joyce aka Pištek je bil danes na cepljenju proti kužnim boleznim. Bil je pogumen, le ko je Matej izvlekel iglo, je malo zajavkal. Ima 3 kg in 18 dek. In je strašno priden mulc. Prijazen, nežen, rad se carta, tudi norc, ko gre za igro in divjanje, ampak ne nasilen, strašno zainteresiran za delo ... Sophie je bila proti njemu prava baraba, čeprav je bila punca. Ena tistih malih sladkosti je, ko ga vidiš, kako spokojno spi na kakih dvajsetkrat preveliki pasji postelji, medtem ko se Flor tlači in prav tako spi v njegovi mali postelji, maček pa na Vanijevem pisarniškem stolu. Večer je in strašno spokojno je.

Ali pa tisto, ko ti znanka, ki si je naročila tvoje uhančke, pardon Sofiklejine, pošlje sms, da jih je poštar pravkar prinesel in da so v živo še lepi kot na sliki ... Ker potem veš, da te vrat ni bolel zaman, ko si jih izdeloval, se sklanjal nadnje in jih poslikaval :D

Vidiš na FB-ju sliko svojega nečaka, ki dela svoje prve korake, in se sprašuješ, kdaj za vraga je minil ves ta čas, da je že tak korenjak ... Se dobiš s sestrico v parku, seveda je Žani zraven, in ko te zagleda, ti nameni enega tistih svojih razorožujočih nasmeškov s tistimi svojimi parimi zobki, da se del tebe kar stopi ...

Pa ti na primer možek prinese predčasno darilo za rojstni dan, ker ve, da imaš težave s čakanjem, skupno darilo ljubih ljudi, mega seksi urico, ki ti je že nekaj časa hodila po glavi ... In vedno, ko pogledaš nanjo, se spomniš, od koga si jo dobil, zato nikoli ne more postati kar navadna ura ...

No, na te stvari sem mislila :D