Preišči ta spletni dnevnik

petek, 29. april 2011

Vedno znova presenečena ...

V ponedeljek sem si po internetu naročila teniske in v torek me je poklicala gospa iz trgovine, da imajo samo še en par v barvi, ki sem jo izbrala, in da je bil eden od copatov razstavni eksponat, zato je nekoliko svetlejši od drugega. Ponudila mi je še 20-odstotni popust na ceno. Ker mi je bila barva res všeč (turkizno zelena), sem ji rekla, naj jih vseeno pošljejo, še prej pa sem preverila, če jih lahko v primeru, da bi se mi razlika v barvi zdela prehuda, vseeno zamenjam v celjski prodajalni. Rekla je, da brez problema.

In danes je poštar res prinesel paket. In razlika mi je bila malo prehuda, ker sem pač melanholična duša in vem, da bi me motila, poleg tega pa niso stali tako malo, da bi imela vsakega druge barve. Pa se odpraviva z možem do trgovine pogledat, če imajo kakšne sprejemljive modele, ki bi lahko uspešno zamenjali kupljenega. In gledava in gledava in na koncu res najdem ene vijolične, čudovite in udobne. Na blagajni potegnem iz torbe škatlo z zelenimi in prodajalcu začnem razlagati zgoraj opisano zgodbo. Takoj za tem pa zagledam njegov nejevoljni fris. In reče: "Ja, kje so pa vezalke?" (s precej tečnim glasom, kot da bi jih hotela prinesti naokoli, čeprav sem mu predložila račun, kjer je jasno pisalo, da sem jih kupila pred kratkim; obula sem jih danes zjutraj, a samo v stanovanju). Pa rečem nazaj: "Gospod, jih pa ni bilo, ker je model brez vezalk." In on nadaljuje: "Ne vem, zakaj niste takoj, ko ste prišli v trgovino povedali, da hočete zamenjavo." In rečem nazaj: "Nisem vedela, da bi morala reči takoj, gospa po telefonu mi je rekla, da se da to brez problema narediti, hotela pa sem še prej preveriti, če sploh imate kakšen model, ki mi bo všeč." Spet on: "Zdaj boste pa morali počakati, mi tega modela sploh nismo imeli, moram ga poiskati, to bo trajalo nekaj minut." In vse skupaj je bilo v takšnem čudnem tonu, da se mi je zdelo, kot da sem čevlje ukradla, zdaj pa hočem, da mi dajo denar zanje. In sem polglasno rekla možu, ki se je za mojim hrbtom že komaj zadrževal: "Kot da bi bila kakšen zločinec, a ne?"

Očitno je to gospod prodajalec slišal, saj si je potem nadel za spoznanje prijaznejši obraz in relativno hitro uredil zadevo in zaključil stvar v bistveno prijaznejšem tonu, kot smo začeli. Domov sem odšla zadovoljna, ker imam fine platnene "bujeke", a spet šokirana nad spoznanjem, kako malo je nekaterim ljudem, ki delajo z ljudmi, jasno, v kakšnem poslu sploh so.

sreda, 27. april 2011

Led je prebit

Po intenzivnem delu nekje do šestih, dveh delih Borgijcev in solati za večerjo sem se naposled lotila osnutka/plakata za mladinski roman. Zdaj ga imam napopanega poleg svojega delovnega kotička, z glavnima junakoma, njunima slikama (izbrala sem dva igralca, ki sta se mi zdela najbolj podobna zamišljenima likoma), okvirno zgodbo, ostalimi junaki ...

Česa podobnega, kot sem že omenila, še nisem pisala, zato se spravljam zraven kot lačen sr.. (pardon izrazu). Uspelo mi je napisati cele štiri strani, zdaj pa se mi zdi, da bi si bilo dobro bolj podrobno zamisliti posamezna poglavja, čeprav tega načeloma ne počnem, ko pišem (vse je enkrat prvič). Vsekakor sem prijetno vznemirjena, ker je pred mano spet nov projekt!

Za pokušino nekaj vrstic iz prologa:
----------------------------------------
     Veter je že četrti dan neusmiljeno rohnel in strašno žvižgal okrog vogalov, lilo je kot iz škafa in kljub trdi temi se je zdelo, kakor da se je velikanski črni oblak utrgal ravno nad lično hišico z rdečo streho, ki je imela pročelje na gosto obraščeno z bršljanom. Skozi edino okno na sprednji strani se je skozi prosojne zavese dalo videti v prostor, ki je po pohištvu sodeč bil dnevna soba. Kakšnih trideset let star moški se je sklanjal nad kavčem, kjer je ležala drobna štručka, ki je razposajeno in precej nekontrolirano mahala z majcenimi ročicami.
     Kmalu boš spet pri meni, ji je ljubeče prigovarjal in jo pobožal po mehkem ličku.

torek, 26. april 2011

Šivala je deklica ...

Baje je jutri praznik. Tako sem slišala govoriti nekatere. Moj "dan osvobodilne fronte" ali kako se mu že danes reče, bo videti tako, da bom osvobajala besedila izpod okupacije napak. Samo še ta teden in naslednji moram zdržati, potem pa Moravci "here I come". Prositi me bodo morali, naj zapustim bazen in savno! Komaj že čakam.

Na pisateljskem področju blokada z velikim B. Predvidevam, da zato, ker sta dve knjigi pri založnikih, in čeprav sem "kao" mirna, ker tako ali tako nimam nobenega vpliva na odločitev urednikov, imam očitno notranje motnje, ki slabo vplivajo na moj navdih. Tako že dva dni intenzivno štrikam ob večerih in gledam vse mogoče nadaljevanke in filme, ki mi pridejo pod roke, iz lepega vijoličnega filca sem si celo naredila ovitek za knjigo, ki sem ga včeraj do dveh zjutraj na roke obrobljala s svetlo modro prejico, da danes sploh ne čutim palca. Če bo šlo tako naprej, bom kmalu začela delati gobeline ...

Razmišljam pa o osnutku mladinskega romana z nekoliko bolj "fantastično" vsebino, ki ga že dalj časa snujem ... Ker je tematika zame, ki sem bolj realistične sorte, precej nova, si ga kar ne upam začeti pisati, čeprav je ideja precej zanimiva, a mi je Pixie včeraj na dolgem sprehodu predlagala, da bi mogoče morala presekati z nečim novim ... in moram priznati, da se mi njen predlog zdi kar mikaven. Še ene slikanice in ljubezenskega romana vsekakor ne morem začeti/nadaljevati, dokler ne dobim nekakšnega odgovora od obeh založb.

nedelja, 24. april 2011

Velikonočni masaker

Velikonočno kosilo sem komaj preživela. Jajčka mi gledajo iz ušes, šunki sem se kot vsako leto uspešno izognila, mi pa ni uspelo pri "restanem" krompirju in naribanem hrenu z jabolko. In ker smo pač hecna družina, smo ribe (odlične, na žaru pečene postrvi) jedli danes namesto v petek. Za posladek sem si na vrh glave, ker drugje pač ni bilo več prostora, dala še kos skutne torte z borovnicami in jagodami, potem pa sem za kakšno uro zakomirala na ležalniku na vrtu. In ni ga lepšega kot ležati pod zelenim drevesom, medtem ko vetrček prijetno pihlja, ptički pojejo ...

Še dobro, da sta božič in velika noč samo enkrat letno!

petek, 22. april 2011

Športni dan, kot se spodobi

Če pa danes nisem imela konkretnega športnega dneva, pa tudi nič ne rečem. Najprej sem se eno uro raztegovala in hodila po prstkih na baletu, potem pa sem si privoščila še dve uri zumbe. In zdaj sem uradno 'čisto hin', napol mrtva ležim na kavču in z zadnjimi močmi tipkam tele vrstice. Glava je seveda čisto budna, le telo se nikakor ne strinja z njo. Izvedla sem vse preventivne ukrepe, kar sem se jih spomnila, da jutri ne bom cel dan ležala v postelji, kar bi bilo res škoda, ker imam za cel dan dela in se moram vsaj privleči do kavča, zavihteti računalnik na kolena in se potopiti v črke :D

Za kakšne daljše pisarije danes nisem sposobna. Lahko noč :)

sreda, 20. april 2011

"Založniške vice" in ostale drobtinice

Rečeno, storjeno! Osnutek slikanice je v branju na založbi. Držim pesti in upam na najbolje. Lepo bi bilo videti slikanico kmalu v pravi knjižni obliki ... Dve potencialni knjigi sta trenutno v "založniških vicah" in moram priznati, da sem zaradi tega ravno toliko prijetno vznemirjena kot rahlo nervozna. Trenutno nimam prav nobenega vpliva na odločitev urednic, ki sta dobili roman in slikanico v branje. Lahko, da jima bo zadeva všeč, lahko, da jima sploh ne bo ... Upam samo, da bom kmalu izvedela, karkoli že, da lahko grem naprej v akcijo, če bo treba!

Sem pa drugače precej zasuta z delom. Roman znane angleške avtorice je zabavni del dnevnega delovnika. Hecno je, kako vmes med zgodbo razlaga o čisto svojih avtorskih prepričanjih glede branja, literature, z današnjo zgodovinsko distanco je precej očitno, da ji ni bilo lahko kot pisateljici med pretežno moškimi ustvarjalci, da se je morala pošteno dokazovati ... In njeni stavki, ki so včasih tako dolgi, da se vmes zgubiš ... Že dolgo nisem brala nobene knjige iz tistega obdobja, nobene od nje, zato resnično uživam.

Začela sem novo poglavje romana v nastajanju, že predvčerajšnjim, včeraj sem bila preveč zbita za pisanje ...
----------------------------
Večer pred brucovanjem je razmišljal, ali bi ga morda vseeno preskočil. Ni si znal zamišljati, kako se bo znašel med vsemi tistimi študenti, med vsemi tistimi zelenimi, s hormoni naphanimi in s preveč alkohola napojenimi možgani, nesposobnimi inteligentne diskusije. Ni si mogel predstavljati, da bo priložnostno klepetal s svojimi sodelavci, za katere je menil, ne da bi to pred njimi kaj posebej skrival, da mu ne sežejo niti do kolen, ne kot akademiki in ne kot ljudje. A vendarle so ga za tisto šolsko leto izvolili za predstojnika oddelka in nekako se je spodobilo, da je bil tam, na maloumni zabavi, katere smisla ni nikoli pretirano dobro razumel

ponedeljek, 18. april 2011

Multipraktični ponedeljek

Dan sem začela z navodili za uporabo toplotne črpalke, nadaljevala z letnim poročilom, presekala z romanom in zaključila z diplomsko nalogo. Vmes sem zlektorirala še kratka navodila za otroško igro s kartami. Ponedeljkov lektorski koktajl, pisan uvod v delovni teden.

Večerna zumba mi je pognala kri po žilah in razmigala od sedenja omrtvičeno ta zadnjo, in ker sem bila skrajno pridna, sem si nato za večerjo privoščila še sladoled.

In potem sem se spomnila, kako sem že pred nekaj dnevi pisala o tem, da bo treba spet kaj napisati, zato sem ponovno odprla dokument, ki je počival na trdem disku in prebrala napisano. Standarno sem oklesala nekaj stavkov, zamenjala nekaj motečih ali okornih besed in nato naposled le končala poglavje, ki sem ga nazadnje pustila nedokončanega, ker mi je zmanjkalo preje. Zaključne vrstice prilagam ...

------------------------

Zbudil se je krepko pred svojo običajno uro. Zunaj je bila še trda tema in Ela je slab meter od njega spala kot ubita. Ležala je na hrbtu, z eno roko pod svojo glavo in z drugo iztegnjeno proti njemu. Umirjeno in globoko je dihala, poteze njenega obraza so bile mehke in sproščene. Naslonil se je na svojo v komolcu pokrčeno roko in jo opazoval v polmraku, ki ga je redčila ulična svetilka tik pod oknom. [...] Ko je budilka čez dobro uro zazvonila, ne da bi mu uspelo zaspati nazaj ali da bi sploh začutil potrebo po tem, je bil odločen, da ji bo kar pri zajtrku predlagal, naj se preseli k njemu.

------------------------
p. s. Moj dedek bi danes imel rojstni dan.

nedelja, 17. april 2011

Vikend plus :D

Ležerno sobotno pohajkovanje po trgovinah z možem, da sva na koncu le uspela najti nekaj majic zanj in par malenkosti zame, je dopolnilo še čudovito popoldansko/večerno sladkanje, kafetkanje in čajkanje z mojimi babnicami. In vmes so bile minute, ko se mi enostavno ni dalo govoriti in sem samo poslušala ščebetanje Ninče in Majče, ne da bi se obremenjevala s svojo nezgovornostjo ali onidve s tišino z moje strani. Kakšnih dvakrat in pol smo rešile svet, naredile bojne načrte za Ninčino bližajočo se poroko, ki bo verjetno nekaj najbolj zabavnega, kar sem kdaj doživela, že zato, ker bomo same šivale obleke, pekle pecivo in podobno.

Zvečer sva si z možem ogledala film The way back, ki govori o skrajno pogumnih posameznikih, ki so na začetku druge svetovne vojne pobegnili iz sibirskega gulaga in prepešačili 6500 km, da so prišli do Indije. Od prvotne postave so do cilja prišli samo trije ... Neverjetno, kako občudovanja vredna zna biti človeška vzdržljivost!

Danes pa me je na mejlu pričakalo čudovito darilo od ilustratorke Jerneje, dodelana barvna verzija slikanice za otroke Kako sta se spoznala Gospod Sovec in papiga Mica. Knjigica je zdaj že zdavnaj prerasla fazo osnutka, mislim, da jo bom že v tem tednu poslala na ogled prvi založbi. Držite pesti!

Za radovedne prilagam trenutno naslovnico:

petek, 15. april 2011

Petkova salsa, vikend brez dela in še kaj

Preživela enourni tečaj salse. Mož ponosen, ker je premagal svoj odpor do plesa in vseeno šel, ker si ni polomil nog in ker mu je uspelo ne zgubiti živcev; žena ponosna, ker je po desetih letih končno uspela pripraviti svojega dragega, da se z njo udeleži plesnega dogodka, kjer namesto sedenja in opazovanja drugih, kako plešejo, tudi sama pomigata. Žena še bolj ponosna, ker je možu uspelo na koncu celo že rahlo migati z boki in ker mu je z obraza izginil obraz trpinčenega mučenika, kar pomeni, da mu je postalo skoraj všeč. Mogoče bova celo še kdaj zaplesala :D Misija nemogoče uspela!

Pred mano je dela prost vikend. To je skoraj tako kot še en božič. Se že veselim daril v obliki prostih minut, malo daljšega jutranjega spanca, dolgega in počasnega zajtrka, ležernosti, popoldanskega 'voluharjenja' (beri: lenarjenja) z dragim ... Lep vikend želim tudi vsem vam!

Aja, pa še to. Scenarij za nagradno igro sem uspešno dokončala, z ogromno količino moževe pomoči (hvala, mož!), naročniki pa so mi napisali, da se mi zahvaljujejo za profesionalno opravljeno delo. Lepo je to slišati, lepo je delati s profesionalnimi naročniki.

četrtek, 14. april 2011

Koktajl vsakdanjosti

Ne morem verjeti, da kar dva dni nisem uspela priti do bloga. Nagradna igra, ki sem jo zadnjič omenjala, mi je pojedla dva dni. Čisto sem padla noter, pisanje scenarija je bilo bolj zahtevno, kot sem pričakovala, vseeno pa skrajno razburljivo in zabavno. Zdaj čakam, kaj poreko naročniki. Upam, da ne bo kakšnih drastičnih sprememb, ker je celotna stvar zasnovana tako, da se prične podirati, če jo kaj preveč premetavaš. Zgodbe so med seboj povezane ... Preostali čas so pojedla letna poročila ...

Tudi pisala nisem že več dni in je tak hecen občutek, kot da nikoli nisi pisal. In glede na roke in čas bo kreativno pisanje moralo še malo počakati, ker moram do srede maja oddati tekst za monografijo o Minimalizmu. Večinoma sicer imam že vse narejeno, a je potrebno 250 strani besedila urediti točno po navodilih založbe, kar zna vzeti nekaj časa, ker bo treba drugače urediti vire in podobne tehnične zadeve. Pa nič ne de, bom že :D

Nenadno poletje se je zgleda prestrašilo, ko je ugotovilo, da prehiteva, tole vreme danes in včeraj mi ni preveč simpatično. Sicer kar nekako gre, če človek nima časa niti konkretno pogledati skozi okno, a je le toliko prijetneje videti sonce. Pač pa ponoči vedno svetleje 'sije' luna. Včeraj ponoči sem morala zagrniti rolete, ker nisem mogla zaspati.

Veselim se jutrijšnjega večera. Moj dragi možek je privolil v začetni tečaj salse ... ker traja samo eno uro :D Ampak je to vseeno pomemben tektonski premik in mogoče mu bo celo všeč in bova šla lahko kdaj še na kakšen daljši tečaj, ki bo trajal še kako urico več ... Mogoče bova zdaj kdaj doma zaplesala salso :D

ponedeljek, 11. april 2011

Delovna nedelja ali delja :)

Nedelja je bila spet delja :D Zapolnjena z magistrsko nalogo nekega nadebudnega ekonomista. Vedno bolj se nagibam k prepričanju, da bi vsi podiplomski (konec koncev tudi dodiplomski študenti) morali pred pisanjem naloge opraviti še praktični izpit pismenosti. Res je, da smo lektorji tukaj zato, da preberemo stvari, jih ustrezno popravimo in preoblikujemo, ampak včasih te pa resnično prime, da bi koga zlasal ali še kaj hujšega. In lepa sončna nedelja je stekla mimo, medtem ko sem se borila s preobiljem tujk, napačno uporabljenimi izrazi in podobnim sr... Večkrat sem že napisala, da imam rada svoje delo, in za tem še vedno stojim, so pa takšni delovni projekti zagotovo temnejša stran lektorske medalje. Pa ne bom več stokala, ker je naloga lektorirana in stvar pozabljena ...

Večer je bil prijeten, z možem sva nadaljevala maraton Harry Potterja in si ogledala Feniksov red. Odejica za mojega nečaka vztrajno raste. Polovica je že spletena, zagotovo bo pravočasno nared!

Zdaj pa šibam, na sestanek v Ljubljano. Lep dan vsem!

sobota, 9. april 2011

Težko življenje fotomodelov :D

Celo včerajšnje popoldne sem prijateljici fotografinji bosa pozirala v cvetočem sadovnjaku v družbi še nekaj deklet in treh psičk. Pletenine so bile zabavne, mogoče malce vroče za skoraj trideset stopinj, celoten 'fotošuting' pa zanimiv, a tudi naporen. Tistim, ki pravijo, da je fotomodelom življenje lahko, svetujem, naj poskusijo (vsaj za en dan) ... stati tri ure v hribu z norim naklonom, se zvirati v pozah, ki jih drugače niti v sanjah ne bi prakticirali, povrh vsega pa je treba biti še lep :D Nekaj utrinkov s fotografiranja si lahko ogledate na blogu naše Pixie, mojstrice fotografije. (Nekaj fotk je tudi tule.)

Domov sem prišla utrujena, kot da bi počela ne vem kaj, danes pa me nenormalno boli hrbet, mogoče od vsega silnega stanja ali pa morda že od let (!?) Vseeno nisem bila tako utrujena, da ne bi mogla pogledati še enega Harryja Potterja, tokrat Ognjenega keliha, in zraven zaštrikati nekaj vrstic dekice za mojega nečaka, ki pride v svet v sredini avgusta.

Današnji dan pa je že od ranega jutra klical po pikniku, ki smo ga seveda tudi izvedli, v čast rojstnemu dnevu mojega tasta ... Sonček, hrana, pijača, hrana, sonček, smeh, dobra družba, ležalniki ... mislim, da vsi še predobro razumete, kaj hočem povedati.

Vmes med vsemi temi dogodivščinami mi je uspelo napisati še nekaj novih vrstic ...
--------------------------------
Postelja ali kavč? je vprašal Julijan.
Vseeno mi je, je rekla. Kaj pa naj bi drugega? Vzela človeku njegovo posteljo? Kavč, je nato še dodala, da ne bi slučajno izpadlo, da računa na to, da ji bo iz vljudnosti prepustil posteljo.
Postelja je sicer gigantska, je previdno rekel in jo pogledal. Tako velika, da se še srečala ne bi. In spalnico ogrevam, dnevna soba pa je prej hladna kot topla, je nadaljeval.
Da bi skupaj spala na postelji? Hočeš reči to? je začudeno povzela, kar je pravkar slišala.
Ja, to sem rekel, je skoraj skesano potrdil njene besede. In mislil sem samo spala, ne spala, je dodal.
[...]
Gledala ga je, nato pa se začela glasno smejati.

četrtek, 7. april 2011

Dobra novica na dobro novico = dobra volja

Ta teden je pa res v znamenju dobrih novic. Danes sem izvedela, da so me pri eni od znanih slovenskih agencij za digitalni marketing izbrali, da jim napišem scenarij za nagradno igro za eno znano slovensko podjetje. Prejšnji teden sem dobila testno nalogo, ki sem jo očitno dobro opravila, saj imam v ponedeljek sestanek v Ljubljani. Človek res ne more biti druga kot dobre volje :D

Poleg tega je zunaj nekakšno poletje ali kaj, mislim, 27 stopinj v začetku aprila ... bogve, kaj nam bo to vreme letos še pripravilo. A se niti najmanj ne pritožujem, če mene kdo vpraša, bi take temperature imela kar celo leto. Zima je sicer lepa, sploh če je bela, a ne bi imela ni proti, če bi snegec in mraz ostala tam nekje v hribih.

Spet sem napisala nekaj novih vrstic novega romana:
---------------------
Škoda, da je zunaj tako mrzlo, je rekel in ji natočil poln kozarec piva.
Ne maram zime, je rekla in se usedla na enega od starih stolov poleg ravno tako stare mize.
Lahko bi šla na teraso, je povedal in srknil požirek, da so se mu od pene naredili nežni beli brki.
S kazalcem mu je pokazala na svoja usta.
Pirovske mustače, se je zarežal in ji dal njen kozarec v roko. Na, še ti si jih naredi.
Bom poskusila, je rekla in naredila požirek. Pena se je oprijela njene zgornje ustnice. Takole? ga je smrtno resno pogledala.

sreda, 6. april 2011

Nagradno potepanje z dodatki

Rada imam dneve za pohajkovanje. Z možem sva si namesto kosila privoščila najboljši burek v mestu (mogoče celo v Sloveniji, vsekakor boljšega še nisem jedla). Za tiste, ki niste iz Celja, naj vam zaupam skrivnost: to je burek pri Šerifiju. Jaz obvezno sirovega, moški mesnega, seveda :)) Pot sem nadaljevala v knjižnico, kjer sem se znebila kakšnih petih knjig, nato pa do mame, ki je že teden dni nisem videla. Malce čveka in kavica.

Še vedno nisem imela dovolj, zato sem zavila za Savinjo in naredila eno dolžino po sprehajalni poti. Sonček, toplo, drevesa cvetijo, ptički pojejo, pomlad, čudovito! In nenadoma me je prešinilo, da si že več let nisem kupila nobenih uhanov, zato sem si privoščila takšne lepe viseče, z vijolično bunkico iz filca, pa še celo izdelovalko poznam.

Preden pa sem začutila noro željo po potepanju po mestu, sem napisala mejl urednici na Modrijanu in odgovorila mi je, naj pošljem roman. To sicer še nič ne pomeni, razen seveda to, da ga bo prebrala in presodila, če bi to ustrezalo njihovemu programu, ampak se mi je vseeno zdelo, da sem si zaslužila "day off", in ni me bilo treba kaj preveč prositi. Upam na najboljše!

Ob petih sem si s Pixie privoščila doooolg sprehod, trajal je tri ure, da sem domov prišla zadeta od svežega zraka in je mož rekel, da dišim po naravi  :)) In zdajle, ko lagodno čepim na kavču, čakam, da mi zvleče dol prvi del Harryja Potterja (ker mož gleda četrtfinale nogometa), so mi tudi noge hvaležne, da se je pohajkovanje končalo. Lep dan je bil.

torek, 5. april 2011

Potrpežljivost je božja mast :D

Danes me je urednik Založbe ZRC presenetil z mejlom. Od Javne agencije za knjigo smo dobili subvencijo za knjigo o minimalizmu v sodobni slovenski kratki prozi. Kar je super, ker to pomeni, da bo jeseni izšla moja prva strokovna monografija. Se je vendarle splačalo počakati :))

Nekje v ozadju možganov sem bila enako pripravljena na oboje: na to, da subvencije ne bomo dobili in se bo izid premaknil za nedoločen čas, in na to, da subvencija bo in bo knjiga izšla. Zato sem bila novice ravnodušno vesela ali bolje rečeno umirjeno vesela. Tako umirjeno, da sem se prijateljici na kavi pozabila pohvaliti :))

Danes popoldan sem dokončala tudi zadnje branje svojega ljubezenskega romana. Jutri ga pošljem prvi založbi. Bomo videli, kaj porečejo ... Držite pesti!

Napreduje tudi novo delo. Počas' pa ziher :D. Prilagam nekaj vrstic.
---------------
Ne rabiš se sezuvati, ji je rekel.
In če se hočem?
Potem se seveda lahko, se je nasmehnil, jaz pa ti bom poskušal najti kakšne pametne copate.
Tudi če jih ne, je rekla.
Navajena je bila biti bosa, tudi doma ni preveč marala copat. Ko je mama bila še pri sebi, ji je vedno težila, naj si jih obuje, da si bo prehladila jajčnike, da bo dobila revmo, kar ji je šlo na živce, a ne dovolj, da ne bi tega kasneje, ko se mama ni bila več sposobna ukvarjati s takšnimi banalnostmi, pogrešala te njene pretirane skrbnosti.

ponedeljek, 4. april 2011

Dobrih filmov ni nikoli preveč!

Včeraj zvečer sem si ogledala zanimiv film Hereafter, ki ga je režiral Clint Eastwood, v glavni vlogi pa med drugimi igra Matt Damon. Čudovita drama, dobra zgodba, odlična glasba, ki jo je mimogrede naredil Eastwood (?!). Ta človek je res multipraktik. Rada imam filme, ki jih režira on. Nikoli niso 'kr neki' in to mi je všeč. Prepletajo se tri zgodbe, ki se na koncu na izviren način srečajo ob istem času in kraju, pravi užitek za pogledat. Dobrih filmov ni nikoli preveč!

Zadnja korektura mojega romana dobro napreduje, če bom danes zvečer, po tem, ko dokončam tale blog, pridna, ga bom mogoče že jutri lahko poslala naprej. In včeraj, ko mi je spet nekoliko nagajala nespečnost, sem napisala tudi novo stran nastajajočega romana.

Danes sem izvedela tudi to, da bom imela posebno čast lektorirati in urediti do sedaj v slovenščino še neprevedeno knjigo zelo znane angleške romantične avtorice (žal zaenkrat še ne smem povedati kaj več). Ob takšnih trenutkih se zavem, kako srečna sem lahko, da delam tisto, kar imam najraje!

In za konec še nekaj novonastalih vrstic od včeraj ponoči:
--------------------------
Med hojo po ljubljanskih ulicah, rekel je, da ne stanuje daleč, ona pa še ni tako dobro poznala mesta, je za trenutek pomislila, da še nikomur nikoli ni tako slepo sledila. Kaj, če bi bil kakšen manijak, ki si je vzel ravno dovolj časa, da si pridobi njeno zaupanje, zdaj pa jo je vabil v past, počasi zategoval smrtonosno zanko? Morala se je nasmehniti svoji domišljiji. Mogoče je čez poletje vendarle pogledala preveč tistih forenzičnih nadaljevank. Julijan je hodil hitro, a je venomer pogledoval proti njej, če z lahkoto sledi njegovemu tempu ali bi moral vsaj za malenkost upočasniti. Ni bilo videti, da bi imela kakšne težave z lovljenjem njegovih korakov, in to mu je bilo všeč. Rad je imel punce, ki so mu lahko sledile. Pri hoji in še kje drugje. In kazalo je, da bi mu Ela lahko sledila tudi drugje.

nedelja, 3. april 2011

Ptiči iste sorte skup letijo :D

Včerajšnji večerni obisk je presegel družabna in vsa ostala pričakovanja. Prav hecno je, kako se lahko z nekaterimi ljudmi začutiš, se povežeš in ugotoviš, da čeprav se 'poznaš' že dolgo časa, nisi imel pojma, da si si z njimi bolj podoben, kot si si predstavljal.

Naredila sem svojo 'no bake' skutino torto, ki sem jo zdaj že precej izpopolnila od prve verzije pred kakšnima dvema mesecema, in ostala je samo prazna posoda, kar je za osebo, ki ji v kuhinji vse, razen najbolj osnovne kuharije, predstavlja precejšen izziv, gigantski kompliment. In če zajeten kos torte poje oseba, ki ne mara sladic, je zadovoljstvo še toliko večje.

Mate čaj, hladna verzija, je tekel v potokih. Podajali smo si guampe in se navdušeno pogovarjali o življenju, odnosih, potovanjih in vseh tistih ne nepomembnih stvareh, ki iz plitkih pogovorov vedno umanjkajo. Komaj smo se utegnili načuditi, koliko imamo skupnega, vmes pa smo se spraševali, kako to, da se nismo dobili že prej. Ampak vsaka stvar ima svoj čas, in ta pride, ko je trenutek primeren. Nič prej in nič kasneje.

Druženje se je vmes spremenilo v nastavke za skupno sodelovanje, tudi poslovno, a to na skrajno navdušenski in neprisiljen način, kar navadno prinese najboljše rezultate, in ko sta čudovita človeka ob skoraj enih zjutraj odšla domov, mi ni bilo jasno, kdaj je minilo pet ur.

Polna vtisov sem še do treh zjutraj bedela in uspela pregledati skoraj polovico svojega romana. Še nekaj uric in bom prišla skozi, potem pa je čas, da ga pošljem v svet oziroma na pot, katere cilj je, da ugleda svet, obliko, ko ga bodo bralci lahko prijeli v roke in se za nekaj časa pridružili njegovi zgodbi. Lepo je ustvarjati!

petek, 1. april 2011

Lektorska 'tlaka' + utrujenost = nič bloganja

Lektorska 'tlaka' včeraj in danes + rahla spomladanska utrujenost + 'musklfiber' od rekreacije so glavni krivci, da nisem uspela priti do bloga. In moram priznati, da mi je bilo kar malo nenavadno. Preden sem se decembra lotila blogovskega podviga sem razmišljala, kako mi bo uspelo vsak dan kaj napisati (kot da mi je kdo rekel, da moram vsak dan kaj napisati!), a potem, ko enkrat začneš, kar nekako gre. Čudno je, če nič ne napišeš, sploh potem, ko dobiš prve odzive od svojih bralcev in ti rečejo, da vsako jutro ob kavici preberejo tvoj blog ali pa zvečer, preden grejo spat ... in tako se v tvoje kosti naseli nekakšen občutek odgovornosti, ki ti potem, ko ti včasih vendarle ne uspe zapisati vrstice ali dveh, vztrajno kljuva na vest, da si svoje bralce oropal blogovske hrane, ki so se je že navadili. :D

Druga stvar pa je tudi ta, da pogrešaš komentarje. Tudi kot pisec bloga se navadiš, da tisti, ki te berejo, kaj napišejo nazaj, in če nič ne napišeš ... no, saj veste, kako gre naprej :))

Že kakšno leto pred spanjem preberem kakšno stran, dve, tri knjige, ki me pridno čaka na nočni omarici, s 'hudo lučko', ki se pritrdi na platnico in prav lepo intimno osvetljuje črke, ne da bi pretirano motila spečega partnerja. Meni jo seveda skoraj vedno, ko obračam strani, uspe nekako usmeriti mojemu možu v glavo, tako da jih včasih tudi slišim glede tega :S In trenutno berem angleško verzijo prvega knjige Harryja Potterja, ali kot mu z možem rečeva v šali: Harija Kovterja. Kar uspešno sem padla noter, in ker sem pred tem že videla filme, si zdaj ob branju predstavljam igralce iz filma. To je slabost tega, da gledaš filme, preden bereš knjigo, oropan si tega, da si v svoji glavi sam oblikuješ točen izgled junakov, seveda na osnovi informacij, ki jih dobiš iz besedila. A mi ni hudega. Prav uživam. Če bi bila še smrklja, ko je Harry Potter prišel na sceno, pa bi se mi tako zmešalo od sreče. Brala bi ga, da bi se kadilo, kar sem tako ali tako počela, le da z drugimi knjigami.

Zdaj pa grem, pogledat kakšen film z možem ... pa lep vikend vsem!