Jesenska pripoved Foto: Pape Kay |
Preišči ta spletni dnevnik
sreda, 30. november 2011
Pasja ljubezen
Lupčka ji je dal. In ona je zaprla oči in se predala nežnemu trenutku. Razlika v velikosti ju ni prav nič ovirala ...
:D :D :D :D :D
Po jutranjem sprehodu so me na steni FB-ja pričakale včerajšnje fotke iz parka. Le kako naj bo potem človek slabe volje, če bi slučajno tako naneslo? Nima šans! (Vse fotke je posnela ena in edina Pape!)
Pod ginkom pa se je vse skupaj razvnelo. Pape se je s fotoaparatom hrabro valjala po tleh, zverine so pozirale, da se je kadilo.
Seveda pa je bilo treba pokazati tudi ostale trikce ...
Pod ginkom pa se je vse skupaj razvnelo. Pape se je s fotoaparatom hrabro valjala po tleh, zverine so pozirale, da se je kadilo.
Takole so skupinsko pozirali vsi trije topmodeli. Samo poglejte usklajenost njihovih pogledov! |
Med metanjem ginkovih listov je samo Pascal dojel, kaj direktorica fotografije zahteva od fotke. Nečimrni manekenki sta ostali indiferentni. |
Slavna hoja med nogami. Škoda, da se ne slišijo huronski vriski in smešno cviljenje od navdušenja, ki je sprožilo salve smeha med humanoidi. To bo treba enkrat posneti! |
Posnetek od blizu. Razločno se lahko vidi bradica naše Zofke, ki kaže trende za zimo 2011/12. Punce, britje brade je out, živele dlake! |
Letošnjo zimo so moderni flekci na trebuhu. Čim več, tem bolje! |
Ena od blizu. Čisto možno, da je Sophie imela v ustih kaj prepovedanega. Ali pa se samo malo cartamo. |
Recimo "nosek nosek". Ko se z noskom dotakne roke, se dlan čudežno odpre in v njej se skriva nekaj, kar ima okus po piščancu ... |
Ali pa "me ne zanima". Tako vztrajno gleda stran od odprte dlani s posladkom na sredi, da ... |
... ga na koncu dobi. Mljask! |
Tole je ena od tistih ... lažno skromnih. "Strašno sem lepa in sladka, ampak se tega sploh ne zavedam," si misli zverinica. |
Pa še ena umetniška ... "Takole vidim svet po dveh skodelicah kuhanega vina!" |
torek, 29. november 2011
Žan, moj nečak
Tole je pa moj nečak Žan. Zdaj se že ful smeji in vriska, res je faca. Slikca je mal meglena, ampak nič ne de :D
Slikanje za družinski koledar
Pohvale dobro denejo
Zadnjič sem se nekaj pritoževala, da sem povsem prazna občutkov glede monografije, pa so mi potem številni lajki na FB-ju in čestitke iz vseh strani le nekoliko prebudile speči ponos ... Kakorkoli že, knjiga je zunaj in je rezultat trdega nekajletnega dela. Piko na i pa je vsekakor dal komentar enega od glavnih protagonistov knjige, Andreja Blatnika, ki mi je napisal, da je knjigo kupil na knjižnem sejmu in jo na dušek prebral. Dodal je še čestitke in en super s klicajem.
Včeraj sem pospravljala predale starih omar, ki so že čisto predolgo čakale na odvoz na smetišče. In našla stotine kopij člankov in miselnih vzorcev in osnutkov in vmesnih verzij disertacije, ki sem jih z neverjetnim veseljem trgala in metala v koš za papir. Mogoče se sliši hecno, ampak prav osvobojeno sem se zraven počutila, z vsakim snopom papirja, ki je zapustil najino stanovanje, pa tudi lažjo. Baje človek ne bi smel kopičiti starih stvari, da onemogočajo kroženje sveži energiji. Tako pravijo Japonci in se mi zdi, da imajo kar prav. Še vedno me čaka en zajeten predal, kjer je pa res ogromno materiala od doktorata. Moram si vzeti nekaj ur in iti skoz, mogoče se bo za kakšno stvar vseeno izkazalo, da se jo splača obdržati ...
Držim pesti, da se megla danes dvigne. Ob dveh se namreč dobimo pesjanarji (Pape, Maja, Magnus in triperesna pasja deteljica). Danes naj bi bilo sonce, mi pa nameravamo narediti nekaj super posnetkov zverinic, s katerimi bomo potem nekaj ušpičili. Sonček, pokukaj izza plasti megle, da bomo to res lahko uresničili!
Včeraj mi je uspelo napisati novo stran romana. Dušan je po spremenjeni perspektivi prvega poglavja in spiljenih dialogih rekel, da je besedilo odlično, da se super bere in da je zrelo za objavo. Mislim, da sem kar zrasla za nekaj centimetrov, ko sem to slišala. Očitno mi je dalo poguma in elana, da sem spet pognala motorje. Zima bo še dolga, in če ima človek kaj početi, mine hitreje.
Včeraj sem pospravljala predale starih omar, ki so že čisto predolgo čakale na odvoz na smetišče. In našla stotine kopij člankov in miselnih vzorcev in osnutkov in vmesnih verzij disertacije, ki sem jih z neverjetnim veseljem trgala in metala v koš za papir. Mogoče se sliši hecno, ampak prav osvobojeno sem se zraven počutila, z vsakim snopom papirja, ki je zapustil najino stanovanje, pa tudi lažjo. Baje človek ne bi smel kopičiti starih stvari, da onemogočajo kroženje sveži energiji. Tako pravijo Japonci in se mi zdi, da imajo kar prav. Še vedno me čaka en zajeten predal, kjer je pa res ogromno materiala od doktorata. Moram si vzeti nekaj ur in iti skoz, mogoče se bo za kakšno stvar vseeno izkazalo, da se jo splača obdržati ...
Držim pesti, da se megla danes dvigne. Ob dveh se namreč dobimo pesjanarji (Pape, Maja, Magnus in triperesna pasja deteljica). Danes naj bi bilo sonce, mi pa nameravamo narediti nekaj super posnetkov zverinic, s katerimi bomo potem nekaj ušpičili. Sonček, pokukaj izza plasti megle, da bomo to res lahko uresničili!
Včeraj mi je uspelo napisati novo stran romana. Dušan je po spremenjeni perspektivi prvega poglavja in spiljenih dialogih rekel, da je besedilo odlično, da se super bere in da je zrelo za objavo. Mislim, da sem kar zrasla za nekaj centimetrov, ko sem to slišala. Očitno mi je dalo poguma in elana, da sem spet pognala motorje. Zima bo še dolga, in če ima človek kaj početi, mine hitreje.
ponedeljek, 28. november 2011
Jesenski haiku
En jesenski haiku, preden ga pozabim :D :D ...
Ležim pod ginkom
in se sprašujem,
kaj za vraga moram prinesti iz trgovine.
Ležim pod ginkom
in se sprašujem,
kaj za vraga moram prinesti iz trgovine.
Foto: Eva Klevska aka Paper Kay |
Naročite se na:
Objave (Atom)