Preišči ta spletni dnevnik

ponedeljek, 31. januar 2011

Sem na smučanju :D :D

V resnici ne smučam. Nimam opreme, niti volje. Tako z mojim dragim rečeva tistim dnevom, ko se ti nič ne da, ne delati, ne razmišljati, ne nič ... In danes je en tak dan. Popoldan sem preždela najprej v eni kavarni, potem še malo v drugi, z Ninč, ki je bila potem še tako prijazna, da je Deklici z rdečimi lasmi, ki mi jo je zadnjič narisala, dodala še pegice, na katere sva obe pozabili.

Doma sem se v najboljši veri, da danes preberem še tistih 60 strani, ki jih včeraj ob dveh zjutraj nisem več zmogla, in potem končno pošljem roman Dušanu, spravila za računalnik, a se mi je uspelo prebiti le čez kakšnih 20 strani. Preostale bodo morale pač počakati do jutri. Konec koncev sem danes na smučanju, in človek na smučišču pač ne more delati :D :D

-----------------------
Medtem ko sem sama bezljala med dvema ognjema in skušala najti toplejšega, takega, ki bi gorel dlje, višje in bolj rdeče, je on bil tukaj, umirjeno čakajoč, da me mine napad ali kar koli je že bilo, zaradi česar me je metalo iz enega razpoloženja v drugega in sem vztrajno bežala stran od njega. Ali ni to bil višek potrpežljivosti in najvišji možni izraz ljubezni?

nedelja, 30. januar 2011

Nedeljske blodnje ...

Prišla sem skozi, zložila skupaj v 'finalno' verzijo ... 133 A4 strani. V želodcu nekakšna trema, kar je mogoče dobro, nisem pa povsem prepričana, vsekakor bo treba dati še komu za prebrat, za začetek Dušanu, da dobim kakšno nepristransko izvedensko mnenje, kako se vse skupaj bere, ali stoji kot celota itd.

Mogoče se sliši precej nesmiselno, ampak spet ga berem, čeprav mi zraven gre že rahlo na bruhanje, tokrat bolj kot bralka (v resnici še vedno popravljam malenkosti), a se trudim ne pretirano vpikovati v kaj drugega kot samo vsebino.

Spodaj nekaj vrstic, ki sem jih včeraj dopisala k enemu izmed poglavij ...
--------------------
Blodila sem po uličicah, dokler se mestna knjižnica ni odprla. Zdele so se drugačne kot poleti, predvsem so seveda bile bolj prazne – fasade hiš so imele nekako drugačne odtenke, tlakovci po tleh drugačno strukturo –, kakor da naval turistov v sezoni ne bi spremenil samo števila prebivalcev tega malega obmorskega kraja, pač pa tudi njegovo telo, s tem pa neizbežno tudi mestece samo.

sobota, 29. januar 2011

Friziranje in podobno :D

Včerajšnji dan je bil nekako prekratek, da bi utegnila še nekaj objaviti, lahko pa to mirno razumete tudi kot lazy day (glede dela je vsekakor bil) ... Urejam sedmo od trenutno sedemnajstih poglavij prvega dela; trenutno zato, ker utegne kakšno poglavje izpasti, mogoče pa se bo izkazalo, da je treba kakšnega celo dodati ...

Spodaj nekaj vrstic šestega poglavja, ki sem ga včeraj uspela sfrizirati :)
-----------------
Uničila te bo
, je rekel in mi z obotavljanjem izročil steklenico. Sploh pa je smešno, da sva trideset let star viski hranila za tvoj pity party, se je vidno vznejevoljil.
Ne teži, sem mu zabrusil in odčepnil steklenico, da bi naredil požirek.
Niti slučajno, me je precej grobo ustavil z močnim stiskom mojega zapestja, ne brez kozarca.

četrtek, 27. januar 2011

Preden se dan konča ...

Spet sem v prvem delu romana. Dopolnjujem že napisana poglavja, tudi brišem (zanimiv občutek, ko najprej prebereš recimo celo stran besedila in tuhtaš, ali je zanič ali še bolj zanič, potem pa vse lepo označiš in pritisneš magično tipko delete in ni ni :))) ...

In da ne bo kdo rekel, da skrivam, kar pišem, nekaj vrstic ...
---------------
Medtem ko sem čakal, da bo šmentana voda zavrela, in se mi je kot vedno zdelo, da tega noče narediti zgolj zato, ker jo pri tem opazujem, sem razmišljal o tem, kako malo je bilo treba, da zdaj sedi pri meni doma. Sam sebi sem bil prav smešen, da tega nisem naredil že prej. Skoraj neverjetno je bilo, da je zadostovalo preprosto povabilo na čaj.

Novim dogodivščinam naproti ...

Moja najljubša ilustratorka mi je danes na zmenek s kavico in torto prinesla ilustracijo Deklice z rdečimi lasmi. To je junakinja zbirke otroških zgodbic. In sem padla dol, ker je vse tisto, kar sem pričakovala, in še mnogo več. Pribuckala sem si jo na mojo plutovinasto tablo, da jo lahko ves čas nemoteno opazujem in se naslajam nad njo in komaj čakam nadaljevanje ...

Za pokušino pa nekaj vrstic iz omenjene naslovne zgodbe Deklica z rdečimi lasmi ...
--------------
Veš, ji je rekel Dedek, ko je končala, z dečki je tako, ali so zaljubljeni v deklice, do katerih se čudno vedejo, ali pa so enostavno zelo slabo vzgojeni. Z deklicami je treba lepo ravnati.

torek, 25. januar 2011

Par vrstic iz epiloga

Zdi se mi, da mi nekaj manjka. Mogoče ima ta nenavadni občutek kaj opraviti s tem, da je roman načeloma gotov. Dokler je bil samo v moji glavi, se mi je zdelo, da me bo razneslo, če ga kmalu ne spravim 'na papir', zdaj, ko je končno tam, pa je namesto njega ostala nekakšna luknja. Ampak nič bat, luknjo kmalu zapolni kakšna nova ideja in vse se spet ponovi ...

Še nekaj vrstic iz epiloga.
--------------------
Vseeno pa mi misli še zaidejo k njemu. Včasih ga vidim v kakšnem nasmehu, zaznam v kakšni kretnji neznane ali celo znane osebe, slišim v naključni besedi, ki bi čisto lahko prišla tudi iz njegovih ust. Prav vedno pa se zdrznem, ko zaslišim njegovo ime, četudi sploh ne gre zanj.

ponedeljek, 24. januar 2011

The last chapter ...

Dokončala zadnje poglavje romana. Počutim se čudno. Zdaj moram sicer še enkrat vse skoz, potem se dobim z mentorjem.

Razkrivam nekaj vrstic. Pa še nekaj sem pozabila povedati ... spremenila sem naslov. Romanu bo ime Pojasni mi ljubezen.
----------------------------
Pokimala je – tako ubogljive je še nisem videl –, vstala in izginila skozi vrata. Obstal sem v predsobi in gledal v čisto nova bela pvc vrata s protivlomno zaščito, skozi katera sem jo pravkar odpravil. Samo upal sem lahko, da skoznje ni odšla zadnjič, da je s svojim predlogom nisem na smrt prestrašil in se je že na poti v pritličje zagotovo odločila, da z mano noče imeti nobenega opravka več. A to, sem si rekel sam pri sebi, bi moral narediti že zdavnaj. In ravno toliko, kot sem bil prestrašen zaradi negotovosti glede njene odločitve, sem bil tudi pomirjen.

nedelja, 23. januar 2011

Metuljčki v trebuhu ...

Napisala predzadnje poglavje romana. Ja, vem, tudi jaz sem strašansko razburjena, vznemirjena in kar je še tega ... Čeprav me potem čaka še veliko dela, ga je dobršen del že za mano in piljenje bi moralo po vseh pravilih biti manj boleče. Upam, da bom danes zvečer lahko zaspala :D

Za vse vas pa odlomek iz urednikovega pisma ...
-----------------
      Odkar me tako zavračaš, kot to počneš zadnje mesece, ne morem normalno funkcionirati in prav bolan postajam od vsega skupaj. Tako ne morem več živeti, niti en dan več. Ne morem biti več del sveta, v katerem nisem vreden več kot kakšen konj, ki v štali, ki je trenutno tvoje življenje, na milost in nemilost čaka, če ga bo gospodarica morda blagovolila odpeljati na kratek sprehod ... Ne morem več podlegati tvojim muham, biti odvisen od tvoje spremenljive volje ... sama si videla, kam je to pripeljalo, v kaj sem se začel spreminjati ...

sobota, 22. januar 2011

Melkijad je rekel, da delo plemeniti :D

Danes sem bila multi pridna. Sicer sem spala do enajstih, človek se pač mora naspati, potem pa sem vklopila motorje in najprej posesala, pobrisala po tleh, vmes oprala eno žehto, jo obesila, dala pečt kruh, sčistila kopalnico in wc, dve uri delala in celo napisala par novih strani ... Zadovoljna :D
-----------------------------
Bi se ulegla v travo? je vprašal.
Ležanje v travi je bilo mogoče slišati romantično, a ne zame. Kar zgrozila sem se ob misli, koliko žuželk živi tam in kam vse ti lahko zlezejo.
V travo?
Ja ... lahko poslušava ptice ali pa kar tako gledava v nebo, me je skušal navdušiti nad svojo idejo.
Namrdnila sem se. Mogoče bi privolila, če bi imela s sabo kakšno odejo, pa je seveda nisva.
Mislim, da bom ostala kar tule, sem se odločila in z dlanjo potrepljala po klopi.

četrtek, 20. januar 2011

EPP ... :D

Danes sem začela pisati eno pravljico. Otroško. Pravijo, da je včasih treba malo presekati. S tem seveda mislim na pisanje mojega romana, ki je danes na pavzi. Je pa zato pravljica nekje na polovici. Fino je pisati kratke stvari, zgodbice, tudi pesmi včasih, ker je šus, pa še hitreje so navadno gotove :)

Zato danes nekaj malega iz pravljice Gospod Sovec in papiga Mica ... mogoče celo za lahko noč, ali pa za dobro jutro, dober dan ... kakorkoli pač želite :D

-----------
Ja kaj pa buljiš? se je razburila papiga. Ti ni še nihče povedal, da se to ne spodobi? ga je okregala. Oprosti, je rekel gospod Sovec, ampak še nikoli nisem videl tako pisane ptice. Ptice ... kakšne ptice neki? se je papiga spet vznemirila. Nobena ptica nisem, pač pa papiga. Lahko to izgovoriš, butec? Pa-pi-ga! je zavreščala nanj. Gospod Sovec je skočil z žleba in pristal na ograji zraven kletke. Seveda lahko, je rekel. Papiga, je ponovil. In oprosti, nisem vedel, da ste papige tako občutljive. Papiga se je vidno omehčala, ko se ji je gospod Sovec že drugič opravičil. Kar naenkrat je postala precej bolj prijazna. Mica, je rekla, tako mi je ime. Papiga Mica, je še enkrat ponovila, tako za vsak slučaj, če je prvič slučajno ni dobro slišal. Mica, je rekel gospod Sovec in se ji po sovje nasmehnil.

sreda, 19. januar 2011

Low energy wednesday ...

Danes nisem ravno prekipevala od energije. Bolj kot ne sem se prevlekla skozi dan. Če bi se morala opisati z eno samo besedo, bi rekla TEČNA. Če bi lahko uporabila dve, bi rekla EKSTREMNO TEČNA. Preventivno sem se predčasno umaknila v posteljo (z računalnikom v naročju, seveda) in med gledanjem serije White collar napisala stran ali dve nastajajočega poglavja ... Samo da ni bilo povsem neproduktivno :S

------------------------
Njemu ni nikoli bilo vseeno, kakšen čaj je pil. Moral je biti vsaj zeleni ali metin, še najboljše pa indijski črni ali angleški. Imela sem vse te vrste, pa tudi čisto navadnega planinskega, za katerega je enkrat rekel, da je navadna kmečka plundra, ki jo pijejo samo tisti, ki pojma nimajo o kulturi pitja čaja. Stegnila sem roko k omarici in zgrabila škatlo. Vzela sem dve vrečici iz nje in ju namestila v skodelici. Znosila sem vse skupaj na mizo in natočila skoraj vrelo vodo v skodelici. Za trenutek se je odtrgal od igre, da si pripravi čaj, in zaprepadeno pogledal v kvadratasti listič, ki je visel z roba skodelice.
Planinski raj? je srepo vprašal.
Skomignila sem z rameni.

torek, 18. januar 2011

Torek je in pralni stroj še vedno deluje ... :D

Danes popoldan sem si po dolgem času privoščila popoldanski počitek in imela nadvse bedaste sanje. Sanjalo se mi je o stavku, ki sem ga morala lektorirati, a mi nikakor ni šlo. Vedno znova sem se ustavila pri eni besedi in je nisem znala postaviti v pravi sklon. Ko sem se od silne muke nato predčasno zbudila, mi je bilo kar malo žal, da sem se sploh spravila spat ...


Sem pa začela pisati novo poglavje ...
----------------------------

Tipi, ki pijejo toliko čaja, se mi zdijo skrajno sumljivi, je pomenljivo zaprhala moja draga prijateljica, prekrižala noge in srknila požirek kole. Lepšega presenečenja si tisti dan res ne bi mogla zaželeti – več kot eno leto je že minilo, odkar se je odpravila na svoje romanje po puščavah Afrike. [...] Kakšno zvezo pa ima to s povedanim? mi nekako ni šlo v račun. [...] No, lepo te prosim, moški morajo biti lovci, lovci pijejo pa kvečjemu jegermajster, vsekakor pa ne čaja, je filozofsko razvila svojo teorijo in pobožala mačko, ki se ji je prismukala med noge, po kosmati glavi.

ponedeljek, 17. januar 2011

Najbolj depresiven dan v letu ... not!

Fino je imeti možnost debatirati o pisanju z nekom, ki to prav tako počne, si izmenjevati izkušnje, komentirati napisano ... lepo je vedeti, da nekje v neposredni bližini živi nekdo, ki se prav tako truditi izpiliti svojo pisavo, obuditi nove like v življenje in najti svoj glas. In prav paše, ko lahko s takšno osebo greš na kavico in tortico in si daš duška :))

Najlepše pa je to, da po kreativni debati navadno sledi tudi ustvarjalen večer. Moj je nocoj definitivno bil tak. Vrstice so kar norele izpod prstov ...
----------------------------
Živel bom naprej, sem ihtavo zasopel, in prekleto bom pazil, kdaj bom spet koga spustil v svoje življenje. Saj sem vedela, je zaihtela mama, odložila pladenj na mizo in skrila svoj kot kreda beli obraz v dlani. No, no, jo je oče skušal potolažiti, a je bilo videti, da se bo moral malo bolj potruditi. Rame so ji že začele ritmično poskakovati, kar je lahko pomenilo samo eno, da se bo vsak čas razjokala na mile solze. To je bilo več, kot sem bil pripravljen prenesti. Mislim, da bom šel, sem rekel in vstal.

nedelja, 16. januar 2011

Frische Luft zna človek pošteno izmučiti ...

Danes sem naredila več korakov po svežem zraku kot v zadnjih dveh mesecih, in čeprav je bil sprehodek skrajno prijeten in prav po žensko čvekljiv, sem po skoraj treh urah domov prišla čista koma. Žejna, lačna, izmučena ... Smešno, kaj človeku naredita hoja in frische Luft :))
Pa sem morala potem kljub vsemu zanemariti svojo utrujenost in se spet lotiti lekture nekih skrajno duhamornih uradnih dokumentov ... in kar je najhuje, še za jutri mi je ostalo. :( To je približno nekaj takega, kot če moraš tri dni zaporedoma jesti eno in isto ... tretji dan bi se že zlahka odločil za post, čeprav mogoče res ne štiridesetdnevni :D

Nekaj malega ... kaj več kot to niti ne bi mogla dati v branje, ker sem danes bore malo napisala.
---------------------
Čemu taki čemerni obrazi? se končno le nisem mogel več zadržati. Mama me je zabodeno pogledala. Prepričan sem bil, da je v zelo resnih skrbeh zame. Recimo tako resnih, kot takrat, ko sem prišel iz Maribora domov povedat, da bom prenehal s študijem. Tudi takrat je navijala nevidno prejo na svoje palce, oče pa se je izdatno zadimljal s svojo pipo.

sobota, 15. januar 2011

Čisto sveže, danes nabrano :))

Še ena v vrsti delovnih sobot. Počasi sem začela že pozabljati, kaj pomeni prost vikend ali celo prost dan. Po eni strani je to dobro, ker pomeni dovolj dela, po drugi pa zna biti celo nevarno in se nemara razraste v strahovito bolezen, ki se ji reče izgorelost ali po domače kronična utrujenost. In da ne boste mislili, da je nisem že 'fasala' ... prvič v srednji šoli. Bilo je celo tako hudo, da sem bila sposobna na kavi s prijateljico kar lepo zakinkati za mizo, in to v trenutku. No, zdaj sem starejša in bogdaj tudi nekoliko pametnejša, tako da se mi kaj takega ne bi smelo več pripetiti ...


Spodaj pa nekaj svežih vrstic, nabranih danes :))
----------------------------------
Halo, si še tam? je preverila in hkrati pritisnila enega od gumbov na svojem mobilniku, da je zapiskalo. Tu sem, sem jo pomiril. In mama, narazen sva šla. Na drugi strani linije je nenadoma vse utihnilo, a sem vedel, da je tam in da je v prevelikem šoku, da bi se takoj odzvala na to, kar sem ji pravkar povedal. Odkašljal sem se. Deloma zato, ker sem se res moral, in deloma zato, da jo opomnim, da se še vedno pogovarjava po telefonu. Mein Gott, mein Gott, je zaječala v nemščini. Čeprav sem bil v fazi globokega žalovanja, sem se začel glasno smejati. Moja mama ni govorila tujih jezikov. Sploh pa ne nemščine. Slišati kaj takega iz njenih ust bi me spravilo v krohot vedno in ob vsakem času, ne glede na to, kaj bi se takrat dogajalo.

Pa mi je ušel :D

Tako sem bil zaverovana v zgoščevanje svoje pisave, da sem enostavno prezrla, da je ura že jutri :)) Pa tako lep namen sem imela, da tudi včeraj objavim nekaj malega. Nič ne de, jutri ali danes, vseeno nekaj svežih vrstic za zveste in naključne bralce.
------------
Ne rečem, da me ni imelo, da bi jo poklical. Prav vsak dan posebej sem se moral boriti sam s seboj in si prigovarjati, da je bolje, da ne drezam vanjo, da je prav, da počakam, da se sama oglasi, ko bo pripravljena, da nima smisla skušati sreče, ki sem jo nazadnje občutil ob njenem s tihim pričakovanjem prežetim sporočilom, naj ne obupam nad njo. Hotel sem ji povedati, da mi nikoli ni niti na kraj pameti padlo, da bi nehal verjeti vanjo, v najino ljubezen, v veličastno možnost, ki je čakala na naju, če jo bova le hotela zgrabiti in jo vdahniti v življenje.

četrtek, 13. januar 2011

Danes je pa šlo :)

Dan se zagotovo daljša. To sem opazila danes, ko ob pol petih še ni bilo temno kot v rogu. Všeč mi je, ko se bliža pomlad, četudi je še precej daleč in bo še krepko trajalo, da se bo dalo zunaj sprehajati brez kape in sedemnajstih plasti oblačil. Pa še dober dan je bil danes, kar se pisanja tiče, seveda. Uspelo mi je dopisati celo stran in pol. In nekaj malega vam seveda podarjam v branje ...
------------------
Napolnil je oba in mi enega ponudil. Odpila sem požirek, da preverim, če mi sploh paše. Vino je bilo mrzlo in prijetno sladkasto. Naredila sem še en požirek in odložila kozarec na mizo. Usedi se, je rekel oče in pokazal na zofo, ki je stala ob steni. Odkar sem stopila v galerijo, sem se prestopala na mestu ali pa kar tako hodila sem ter tja. Ubogljivo sem upoštevala njegov poziv. Rekel bi, je počasi spregovoril, da je možno, zagotovo pa ni priporočljivo.

sreda, 12. januar 2011

Brez besed ...

Sreda - dan brez besed, kar seveda ne pomeni, da sem bila cel dan tiho (to je v mojem primeru skorajda teoretično in praktično nemogoče), pač pa da nisem napisala niti ene nove besede. Zatorej nekaj starih, zelo starih, od predvčerajšnjim :))

---------------
Režiserja sem se zadnjih nekaj tednov izogibal v velikih ovinkih, pa tudi on si ni drznil hoditi v mojo bližino. Vsaka stvar ima svoje meje in on je svoje krepko prekoračil, tega pa se je očitno tudi zavedal, kar je pomenilo, da mu ne bom rabil razlagati, ko bo čas, da zopet spregovoriva, kako zelo ga je pokronal s svojo zadnjo neslano šalo. Zakopal sem se v delo, proti večeru pa sem pogosto zavil v kino ali celo v gledališče. Trudil sem se, da ne bi preveč mislil nanjo ...

torek, 11. januar 2011

Ni vsak dan tvoj dan :S

Pride včasih kakšen dan, ko bi si najraje slekel lastno kožo, jo obesil na klin, si potem vzel iz glave možgane, jih dobro spral pod vročo vodo in jih začasno odložil na polico ... potem bi se nekaj časa pretvarjal, da te ni ali pa da nisi ti ali pa ... eh, pač danes ni moj dan :))

Vseeno pa mi je uspelo nekaj malega napisati ...
-----------------------
Včasih sem si zamišljal, da bi jo najprej, če bi res kdaj prišla skupaj, moral nekako prevzgojiti. Za začetek bi na primer stanovala zelo blizu, recimo v kakšni vrstni hiši ali povezanih stanovanjih, a bi ji dovolil, da pride k meni samo takrat, ko bi se bila pripravljena vesti ljubeče, prijazno in nežno. Šele sčasoma, če bi bil zadovoljen z njenim osebnim napredkom, bi se preselila skupaj. Ali pa bi morda od silne sreče, ker bi naposled privolila tvegati z menoj, zlahka pozabil vse te preventivne načrte in nemudoma najel večje stanovanje, da bi jo lahko imel kar čim bližje sebi, kakršno koli že.

ponedeljek, 10. januar 2011

Domača naloga

Dobila sem novo domačo nalogo od mentorja. Treba je bilo napisati dialog, lahko tudi telefonski pogovor. In sem ga. Ker sem piflarka (a ne, Nina? :D) in ker rada delam domače naloge :D

------------------
     Bil je četrtkov večer in ravno sem si pripravljal večerjo, ko mi je zazvonil telefon. Oglasil sem se, ne da bi sploh preveril, kdo kliče, in se hkrati trudil zmanjšati plin, preden bi mi juha v loncu do konca podivjala.
     Hej, je rekel že predolgo neslišani glas na drugi strani telefonske zveze.
     V trebuhu me je zvilo od vznemirjenja, da sem se moral nemudoma usesti. Ugasnil sem plin in se po hitrem postopku sprehodil do kavča.
     Si ti? sem nejeverno izdahnil.
     Kdo pa? se je zasmejala.
     Upal sem, da se motim, ko sem v njenem tonu zaznal pridih posmehljivosti. Tega si res nisem zaslužil, ne po vsem, kar sem počel, da ji vendarle dopovem, da mislim resno. Ostal sem popolnoma brez besed, kot da
še vedno ne dojemam, da me je poklicala.
     Si še tam? je preverila, ko se je tudi meni že dozdevalo, da je tišina vendar že nekoliko preveč trdovratna.
     Sem, sem vneto prikimal, kakor da bi lahko videla, kaj počnem.
     Kako si? je bila radovedna. Nekaj je bilo v njenem glasu, kar je bilo odločno drugače. Nekako bolj sproščeno je zvenela, kot da bi se v času, ko nisva imela stikov, zgodilo nekaj pomembnega, nekaj kar sem sam moral šele izvedeti.
     Zdaj mnogo bolje, sem odvrnil.
     Nisem hotel, da bi se predolgo pomujala okrog mojega počutja.
     Kako si ti? sem hlastno vprašal.
     Jaz ... je bilo slišati na drugi strani, potem pa je nekaj zaškrtalo, zašumelo, in zveza se je nenadoma prekinila.
     Zgrabila me je neopisljiva panika, da se je zgodilo nekaj groznega. Takoj sem jo poklical nazaj. Dolgo je trajalo, da se je oglasila.
     Oprosti, je rekla skoraj skesano. Ravno sem te hotela spet poklicati. Padel mi je na tla – telefon.
     Aha, sem pomirjeno zamrmral, nato pa spet obmolknil.
     Halo? je bilo slišati čez nekaj sekund.
     Tu sem, sem rekel. Čakam, da mi poveš, kako si.
     Zahihitala se je.
     Ah, ja, tu sva ostala ... Kdaj prideš na kavo? sem namesto pričakovane informacije zaslišal vprašanje.
     Kako to misliš? sem vprašal nazaj.
     Presenečalo me je njeno lahkotno obnašanje. Je morda pozabila na dogodke izpred nekaj mesecev? Razloge za najino zatišje? Menda ja ne misli, da bom hodil tja, kjer živi z njim, me je prešinilo.
     Preselila sem se, mi je zarotniško zaupala. Že tri mesece živim drugje, je še dodala.
     Skoraj nisem mogel verjeti, da je res rekla, kar so slišala moja ušesa, po drugi strani pa me je takoj začrvičila misel, da me je pustila čakati cele tri mesece, preden mi je sporočila nekaj tako pomembnega.
     Lepo, sem brezizrazno rekel.
     Hotel sem biti vesel, zanjo in zase, a sem dobil čuden občutek, da stvari niso točno take, kot izgledajo. Pri njej nikoli niso bile.
     Nisi ravno navdušen, je razočarano ugotovila.
     Oprosti, sem se začel braniti. Tri mesece, praviš, sem zamrmral.
     Ja, od marca, mi je pomagala.
     In ... boš prišel? je spet poskusila.
     Obotavljal sem se. Nisem je hotel nesramno zabiti, a si v tistem trenutku nisem prav nič želel priti k njej na kavo. Mučilo me je, kolikokrat je on v tem času že bil na obisku in kako neznosno neprijetno bi mi bilo obuti copate, v katerih so skoraj zagotovo že bile njegove noge. Nisem si mogel zbiti iz glave podobe, kako se v svojem stanovanju izmenično dobiva z menoj in njim. Očitno sem bil zdaj na vrsti jaz.
     Ne vem, če je to dobra ideja, sem medlo rekel.
     Nekaj trenutkov sva oba molčala. Napetost je strmo naraščala. Bilo je, kakor bi tekmovala, kdo lahko zdrži dlje.
     Kakor hočeš, se je tiho oglasila prva.
     Lepo se imej, je še navrgla.
     Zveza se je prekinila. Tokrat povsem namerno, v to sem bil prepričan.

     Obsedel sem na kavču s telefonom v roki. Šele čez nekaj minut me je zares udarilo, da je pravkar vzpostavila stik, po katerem sem tako močno hrepenel, jaz pa sem se delal ravnodušnega in se lovil na malenkosti, ki se mi nenadoma niso več zdele tako ključne. Še več, bile so povsem nepomembne. Kaj potem, če je bil pri njej na obisku in je imel obute copate, ki jih bo kasneje ponudila meni? Je bil moj ego res tako prekleto občutljiv, da sem bil zaradi takšnih oslarij pripravljen žrtvovati odnos, za katerega sem še vedno goreče menil, da je najbližje popolnemu? Mrzlično sem razmišljal, kaj naj storim, da rešim godljo, ki sem si jo nepremišljeno zakuhal. Še preden pa sem uspel stuhtati kaj pametnega, sem že čakal, da se spet oglasi.
     Ja? je nejevoljno zategnila.
     Tega sem bil že bolj vajen – tona v njenem glasu, ki je bil strog, hladen in protislovno zapeljiv obenem.
     Oprosti, se mi je zareklo.
     Če ti ni, ti pač ni ... ne rabiš se opravičevati, je suho odvrnila.
     Še vedno je bila jezna name, to je bilo neizpodbitno.
     Ne gre za to, sem hitel razlagati.
     Zakaj pa potem gre? mi še vedno ni bila pripravljena oprostiti.
     Nekaj časa sem bil tiho. Vstal sem s kavča in začel krožiti po sobi.
     Halo?
     Tukaj sem ... in ne vem več, kako naj bi se po tvoje obnašal.
     Po kratkem premolku je globoko zavzdihnila. Vedel sem, kako v tistem trenutku izgleda njen obraz – da je dvignila desno obrv in privzdignila nasproten kotiček ustnic. Da ji je mogoče celo rahlo žal.
     Normalno, se je nato oglasila, obnašaj se normalno, za božjo voljo.
     Nasmehnil sem se, in to je bila tesnobna gesta. Pojma nisem imel, kaj naj bi pomenil njen ihtavi nasvet.
     Kdaj lahko pridem? sem vprašal, odločen, da bom ignoriral čustvene nianse njenega glasu in se v živo prepričal, kako stvari stojijo. Ne bi bilo pošteno, soditi jo takole po telefonu, ko pa bo enkrat sedela pred menoj, bo povsem drugače.
     Kadar koli hočeš, je dahnila.
     Jutri?
     No, razen jutri, jutri me ne bo doma.
     Pomislil sem, da je mogoče dogovorjena z njim. Da je to razlog, da jutri ne bo imela časa zame. Stresel sem z glavo, da prepodim to idejo iz nje.
     Pojutrijšnjem? sem poskusil znova.
     Ja, to bi bilo super. Kdaj prideš? je vprašala z uradniškim glasom, kakor da se dogovarja za poslovni sestanek.
     Okrog desetih, sem vdano rekel.
     Kam pa? me je zanimalo.
     Kako to misliš ... k meni, vendar.
     Zasmejal sem se. Tokrat živčno.
     Kje pa je to?
     Zdaj se je zasmejala ona. Kot kakšna neumna šolarka. Povedala mi je svoj novi naslov. Zabeležil sem si ga na prvi listek, ki sem ga našel na mizi.
     Pojutrijšnjem, torej, sem ji še rekel, potem pa prekinil.
     Zdelo se mi je, da je hotela še nekaj reči. Lahko pa, da sem se tudi motil.

nedelja, 9. januar 2011

Ku ku, spet sem tu :)

Včeraj sem si vzela malo pavze od računalnika. Se ne spomnim, kdaj je nazadnje minil dan, ko ga nisem prižigala. Včasih sem imela pravilo, da je najmanj en dan na teden bil 'computer free', a žal mi zadnje čase zaradi obilice dela to ni uspevalo prav dobro ... Pa moram reči, da zelo paše. Najprej je malo čudno, kot da nekaj manjka, pa se človek kar hitro navadi in se zamoti s čim drugim. Recimo s prijetnim obiskom in čvekom :))

Je pa danes že nastalo nekaj novih vrstic ...
----------------
Pošteno sem bila izmučena, ura je morala biti že krepko čez polnoč, ko sem vsaj za silo napravila red in izpraznila številne škatle – svoje imetje – ter njihovo vsebino porazporedila po svojem skromnem domu. Skuhala sem si špagete, ki sem jih prinesla s sabo, v trgovino tako ali tako nisem utegnila iti, in si jih začinila s pestom, ki sem ga prav tako prinesla iz zdaj že njegovega hladilnika. Pojedla sem jih kar na postelji. Mačka je zvita v klobčič spala na njenem vznožju. Na tretjem kanalu so vrteli film Najina ljubezen.

petek, 7. januar 2011

Petkove drobtinice :)

Se spomnim, ko je petek pomenil, da se bo šlo ven, bedenje dolgo v noč in vse kar pač spada zraven, jaz imam pa že ob pol desetih zvečer samo eno samo željo, da bi se naspala. Komaj še gledam ...

Razkrivam pa nekaj novih vrstic ...
-------------------
Kot iz škatlice urejeno stanovanje je bilo pravo nasprotje najinega razpadajočega odnosa. Ko bi le bilo tako enostavno preurediti odnos – najeti nekaj mojstrov, ki bi ga zbrusili, prelakirali, prebarvali ali pa obnovili, kar koli bi pač bilo potrebno narediti z njim. A edina mojstra, ki bi lahko kaj ukrenila, sva bila seveda midva, zmedena in razdvojena ali celo raztrojena ženska in moški, ki očitno ni imel druge izbire, kot da sprejme še meni ne povsem jasna pravila moje igre.

četrtek, 6. januar 2011

Konec je začetek ...

Pišem zadnji del romana. Sliši se, kot da sem že zelo blizu konca, a ni čisto tako. Ko 'končam', se bo prava pisateljska tlaka šele začela. In se je že kar nekako veselim. Ko je prvi ihtavo ustvarjalni zamah, v katerem napišeš tisto, kar misliš, da mora iz tebe, za tabo, se lahko stvari lotiš bolj umirjeno, mogoče celo premišljeno. In šele takrat vidiš določene stvari, ki so prej ostajale skrite, mogoče celo nove, boljše rešitve ...

Nocoj nekaj iz poglavja, ki je zaenkrat še nedokončano, a se pridno spopadam z njim.
---------------------
Nisem hotela, da se pridruživa klubu, v katerem je bilo še preveč znancev in znank, ki so nekako vdano sprejeli takšen način obstajanja v dvoje in si je večina zraven nakopala še otroke, eni v upanju, da bo potem znosnejše, drugi spet zato, ker se jim je zdelo, da se to od njih pričakuje. Le peščica pa je bila takšnih, ki so bili skupaj zaradi globoke vdanosti, medsebojnega spoštovanja, ljubečega prijateljstva in nežne dobrotljivosti, kot češnjica na vrhu slastne smetanove torte pa so se znašli še otroci, porojeni iz čiste ljubezni.

sreda, 5. januar 2011

Sredino besedičenje ...

Po celem dnevu lektoriranja človek postane rahlo debilen, predvsem pa se mu pred očmi prikazujejo črke. Še dobro, da sva s Pixi šle na kavico in tortico, da sem vsaj malo zamenjala okolje in si odstranila monitor izpred oči. Kajti stvar je taka, da po službenem buljenju v štirioglato čudo sledi še ustvarjalno buljenje v taisto stvar :))

Spodaj nekaj malega, rezultat današnjega besedičenja.
------------------
Nisem pričakovala, da me bo osamljenost takoj polizala s svojim dolgim spolzkim jezikom. Niti pol ure nisem bila sama, ko sem sedeč na straniščni školjki že potočila prvo solzo. Ja, najbolje, da se zdaj cmeriš, sem glasno zahlipala in hkrati mi je šlo celo nekoliko na smeh. Skušala sem ugotoviti, ali je to jok olajšanja, samopomilovanja ali kar mešanica obojega. Predvsem pa sem si zabičala, da ne smem tisti dan nikogar poklicati, da se mu ali ji potožim. In ko me je prvič zaskominalo, da bi zavrtela urednikovo številko in mu nemudoma povedala, da sem ga zapustila, sem se zavedla, kako dobro je bilo, da sem si dala embargo na telefoniranje.

torek, 4. januar 2011

Zanimiv dan ...

Danes sem po desetih letih 'uradno' nehala sodelovati z dolgoletnim poslovnim partnerjem. Slovo je bilo kratko in izjemno neosebno. Nobenega klica ali bognedaj hvala za korektno sodelovanje, samo omledno elektronsko sporočilo, da (pazi to!) zaenkrat ne potrebujejo več mojih uslug in da me bojo poklicali, če me bodo še rabili (ja, to se bo zgodilo ;)) In vse, kar sem občutila, je bilo nekaj, čemur bi se še najbolj natančno reklo olajšanje. Da se ne bom več rabila nate.... z njimi, opravičevati, da so moje storitve nekaj vredne, pričakovati, da bo kdo cenil, da ti tudi za vikend ni težko česa narediti, če je treba ...

Morala sem tole povedati, zdaj pa k zabavnim stvarem, čeprav tudi ta ni bila čisto nezabavna ... Danes nekaj, kar se vsebinsko dotika včerajšnjega odlomka. Je celo iz istega poglavja. In če hočete, da bo vse skupaj res začinjeno še s pravo mero romantičnega patosa, si zraven zavrtite še tole: 



------------------------- 
Se lahko prosim umiriš, je spravno začela, ne moreva se takole pogovarjati ... Imela je prav, a le stežka sem bil miren, ko je spet vse viselo na nitki. Lahko se potrudim, sem rekel in se usedel za mizo. Pridružila se mi je, s komolci si je podprla brado. Nočem se prepirati, je zašepetala. Tudi jaz se nisem hotel. To je bilo res zadnje. Želel sem si samo, da bi stvari spet bile normalne, a niti tega nisem več vedel, kaj normalno sploh je. Si si premislila? sem jo povsem mirno vprašal. Pogledala me je. Nekaj trenutkov sva si zrla v oči. Že dolgo je nisem tako gledal. Predolgo. Žalost je njene šarenice obarvala temno vijolično.

ponedeljek, 3. januar 2011

Čuden dan, pa vseeno ploden :)

Čuden dan je danes. Ne vem, ali je to zato, ker je prvi delovni v novem letu, ali je posredi kaj drugega, in če sem čisto iskrena, se mi niti ne da razmišljati o tem. Je pa čuden, v to sem popolnoma prepričana. Ampak vseeno ... mi je uspelo dokončati eno precej 'mučno' poglavje, v katerem se moški in ženska zelo resno pogovarjata o zelo resnih stvareh (mogoče se zato tako nenavadno počutim?) ... Seveda ne morem razkriti vsega, nekaj pa le ...
--------------
Slutil sem, da bo to eden tistih res mučnih razgovorov, ko večino časa ne bom razumel, o čem točno teče beseda. Pa še sam sem ga sprožil. Kaj in? se je tudi sama nasršila. Mi ne moreš enostavno odgovoriti? sem poskusil še enkrat. Ne vem, kaj bi rad slišal ... je rekla. Kaj je narobe, saj sem ti že povedal, sem trdo odvrnil. Kaj je narobe ... se je cinično nasmehnila in pomolčala. Preveč vsega, je nato dodala. Kaj pa naj bi to pomenilo? Nisi zdaj zadovoljna, ko sem ti vse preuredil? sem izbruhnil. Zdelo se mi je, da prav nič ne ceni mojega truda. Res misliš, da lahko nekaj kosov pohištva kar koli spremeni? je zapihala.

nedelja, 2. januar 2011

In vendar počasi ustvarjam ...

Napisano danes, na ta dan z izjemno nizkim pritiskom, ko sem se mukoma zbudila šele ob dvanajstih ...
----------
Na vratih dvigala je visel listek, obveščal me je, da je dvigalo pokvarjeno. Nisem imel druge, kot da se odpravim peš. Nič nisem imel proti hoji po stopnicah in vse proti hoji po stopnicah v sedmo nadstropje dan po zverinskem pijančevanju. V drugem nadstropju sem bil že čisto brez sape, v četrtem mi je srce tako močno utripalo, da sem se zbal, da me bo infarkt. V sedmem, ko mi je končno uspelo privleči se do svojih vrat, me je tam spet čakal dobro znani rumeni samolepilni zaznamek. Je bil lift prav res pokvarjen? Tedaj mi je zavrelo. Ne da bi potrkal, sem vdrl v njegovo stanovanje, kjer je nič hudega sluteč buljil televizijo, udobno pokrit z volneno odejo. Zgrabil sem ga za ovratnik in ga potegnil bližje k sebi. Ti ... sem zapihal vanj.

sobota, 1. januar 2011

In je že novo leto ...

Raje na razlagam, kakšne ideje mi grejo po glavi v zvezi z romanom. Vsak dan mi pride na misel nova brilijantna ideja, kako bi se dalo izboljšati strukturo in preurediti že napisano, potem pa se spomnim dobronamernih besed mojega dragega mentorja: "Predlagam ti, da najprej dokončaš, kot si si sprva zamislila." In potem se vsaj nadaljnji dve uri ukvarjam z novimi poglavji ...

Ampak danes razkrivam še nekaj starega ...

----------------
 Kako to, da potuješ sama? Skomignila sem z rameni. Ne bi smela? Zdaj je z rameni skomignil on. Njegova neposrednost me je čudila, ni pa me motila. Pustila sem ga doma, sem rekla, morda celo nekoliko ošabno, čeprav nisem hotela, da bi bilo tako slišati. Ne bi pustil, da me pustiš doma. Nasmehnila sem se. V kakšnih drugih okoliščinah bi si mislila, naj se lepo briga zase, a je v njegovi vsiljivosti bilo nekaj vljudnega, kar jo je opravičevalo in delalo celo privlačno. Nisem rekla, da ni hotel iti zraven, sem nenadoma začutila, da moram reči. Ni komentiral moje obrambe, kakor da bi zanj že bilo prepozno. Srknil je požirek čaja in se za trenutek zazrl skozi okno. Pomislila sem, da ga nisem niti vprašala, če bi sploh hotel iti z mano. Mogoče pa je bil najin posel, zaradi katerega je domnevno ostal doma, res samo prikladen izgovor ...