Glede na to, da zadnje čase bolj redko pišem blog, bi bilo sicer verjetno na mestu, da takrat, ko končno pridem zraven, napišem kaj lepega in spodbudnega, ampak današnji zapis žal ne bo te sorte. Se mi zdi pa nujno, da se takšne stvari oznanjajo, da se vidi, kaj ljudje počnejo in kako niti malo ne razmišljajo o posledicah, če se jih pa zavedajo, pa kaže na to, kako "visoko" razvita je njihova humanost. Zgodba, ki jo objavljam danes, se je zgodila pred kratkim in je skorajda identična
moji zgodbi s Sophie ... kratek filmček, ki ni za tiste, ki imajo zelo rahle živce, pa nazorno prikaže, kakšno trpljenje je povezano s strupi. (zgodbo sem zapisala po pripovedovanju Davorina, ki se mu je tragedija pripetila)
TUDI DELOVNI PSI NISO IMUNI NA ČLOVEŠKO HUDOBIJO
ALI KAKO JE PREHITRO ODŠEL MOJ BUSHY
Če bi vsaj malo slutil, kako se bo končal tisti
dan, ko smo se s frendi odločili, da gremo na piknik s kopanjem na obalo, bi
mogoče ostal doma, ampak takšnih namigov po navadi ne dobimo, vprašanje pa je
tudi, če bi jih upoštevali, ker bi potem lahko vse dneve ždeli doma, da bi se
izognili morebitni nesreči …
Pod kampom na Belvederu smo blizu morja našli lep
prostor, kjer smo si nekaj spekli, Lixa, moja posvojenka iz zavetišča,
reševalka, in Bushy, dolgodlaki prinašalec, reševalni pes v nastajanju, sta
bila seveda zraven. Tudi eden od prijateljev je imel zraven svojega psa, prav
tako reševalca. Preden smo nameravali oditi domov, sem z obema mrcinama šel še
enkrat v vodo. Bushy je vmes izplaval in raziskoval obalo, ampak ni odšel
daleč, ker mu tega nikoli nisem dovolil. Ker je bil mlad in občasno temu
primerno »neumen«, sem ga imel stalno na očeh. Ko sem opazil, da nekaj vohlja
po tleh, sem ga tako poklical nazaj k sebi in priplaval je nazaj v vodo. Čez
kakšno minuto, dve sem videl, da mu iz nosa sili nekakšna pena. Pomislil sem,
da je to od slane vode, ki jo je nekajkrat poskušal piti, zato sem ga spravil
iz vode. A potem se je šele začelo … bruhanje, driska, še več pene … Nisem
vedel, kaj točno se dogaja, a vedel sem, da je resno. Fantom sem rekel, da bom
zaštartal proti kampu do dežurnega veterinarja, oni pa naj spravijo skupaj
stvari in pridejo za mano. Eden je šel z mano in mi pomagal pri nošenju.
Bushyja sem si zavihtel okrog vratu in začel teči v hrib, da čimprej pridem do
pomoči zanj. Hitel sem, kolikor se je dalo, in upal, da se bo dobro končalo. A
Bushyjevo stanje se je slabšalo … Par z majhnim psom, ki sem ga srečal na poti,
me je spremljal do vrha, pomagal mi je s klici okoliškim veterinarjem, pa mu ne
bi bilo treba.
Kakšne pol ure sem rabil do vrha, bil sem izčrpan
od vročine in izmučen, tudi zaradi Bushyjeve teže (okrog 30 kg). Končno sem
stal pred veterinarjevo hišo, a ga seveda ni bilo tam. Bushy je bil v krčih,
bruhanje in driska nista ponehala. Opazil sem cev za vodo na dvorišču
veterinarske postaje in stekel tja, da ohladim psa, kot so nas učili na tečaju
za reševalce … treba je zožiti žile, zmanjšati pretok krvi, umiriti utrip …
njegove sluznice so postajale blede, bil je vedno bolj neodziven … Moral sem
ohladiti tudi sebe, zato sem se polil z vodo iz cevi. Iz hiše je stopila ženska
in začela tuliti name, ali sem se prišel tuširat na njihov vrt in kako si
drznem kar vzeti vodo, ne da bi vprašal.
»Gospa,« sem ji rekel, »nujno je, a ne vidite, da
pes umira?«
Ženska je zavila z očmi in siknila: »A mislite,
da je to prvi pes, ki tule umira in se trese?«
Lahko bi ji povedal marsikaj, za začetek to, kaj
si mislim o primerkih, kakršen je ona, a sem imel pomembnejše opravke ...
Veterinarja nismo dočakali, niti ga nismo
pretirano dolgo čakali, ker smo tako samo izgubljali dragoceni čas. S kolegi
smo se odločili, da se kar najhitreje odpeljemo proti domu. Ustavili smo se na
Ravbarkomandi, skočil sem po pol litra mleka, da bi ga dal piti Bushyju, a
ubogi revež ni zmogel narediti niti požirka, jezik ga ni ubogal, tudi požirati
ni mogel več. Dali smo ga iz avta na šotorskem krilu, kjer je ležal, polulal se
je in kmalu zatem mu je odpovedalo srce … Nagonsko sem ga začel oživljati,
15/2, kakor so nas učili, s kolegom reševalcem sva se izmenjevala in izvajala
oživljanje več kot 10 minut. Potem sva se bila prisiljena ustaviti in si
priznati, da je Bushy podlegel. Razjokal sem se kot mali otrok in nisem bil
edini. Zavil sem ga v šotorsko krilo, ga dvignil v naročje in se usedel v avto.
Tako sem ga držal vse do doma. Drugače mu nisem mogel več pomagati.
Billy King, po domače Bushy, moj črni bučman je
bil star komaj eno leto in tri mesece. Čez mesec ali dva bi bil pripravljen za
svoj prvi izpit za reševalnega psa. Šolal sem ga, odkar sem ga dva meseca
starega pripeljal domov. Vanj sem vložil ogromno svojega prostega časa, veliko
truda, denarja in potrpežljivosti. In to z veseljem, saj je bil pes z
neverjetnim potencialom, s strašno voljo za delo in učenje. Verjetno bi lahko
marsikomu rešil življenje, sodeloval v marsikateri reševalni akciji, a je žal
moral prehitro na drugo stran mavrice …
Svinjarija, ki se je zgodila, je spet znova
potrdila, da si nekateri ljudje zaslužijo to ime, nekateri pa niti kakšnega
živalskega vzdevka ne, ker bi to bila kvečjemu žalitev za tisto žival … In
svinjsko je, da kljub znanju ne moreš narediti ničesar … da si nemočen. Ko sem
govoril z veterinarjem, je ta rekel, da bi Bushyjeve simptome lahko pripisali
tudi preveliki količini popite slane vode, ampak spiti bi jo moral skoraj pet
litrov. To pa je bilo nemogoče, ker je bil ves čas ob meni in ni imel
priložnosti polokati toliko vode … Druga opcija je, da je požrl strup, ki je
ležal tam, raje ne razmišljam, za koga … Ne bom razlagal, kaj bi naredil
tistemu, ki je bil takšen »frajer«, da ga je pustil tam, ampak lahko mi
verjamete, da se mu ne bi zgodilo čisto nič lepega! Nastavljati strup v naravi,
kjer lahko nanj nabaše kdorkoli, je neodgovorno in barbarsko!
Dejstvo je, da mojega Bushyja ni več, in s tem se
pač moram sprijazniti. Ne morem pa se sprijazniti s hudobijo, ki smo je sposobni
kot domnevno najbolj razvita rasa. Tega ne morem razumeti, ravno tako kot ne
morem zavrteti časa nazaj in spremeniti tega, kar se je zgodilo. Lahko pa povem
to zgodbo, v upanju, da bo zaradi tega umrla kakšna nedolžna pasja duša manj!
Dragi moj Bushy, počivaj v miru!