Že ko smo se usedli v avto in se odpeljali proti poligonu, sem imela v želodcu nekakšen čuden občutek nervoze. Sprva sem mislila, da imam tremo, ali bova dobro izpeljali vaje, ki smo jih dobili za domačo nalogo, pa se je izkazalo, da sem zgleda čutila, da je v zraku nekaj čudnega, nekaj, kar bi lahko imenovala tudi "Cujo sindrom".
In res so vsi psi bili zelo nemirni. Naša je hropla, kot da ima astmo, ostali pa niso bili mnogo boljši. Prva je začela lastnico gristi mala nemška ovčarka. Tršica Urška ji je pokazala, kako naj jo prime in umiri. Jaz sem pozorno gledala, da bi znala to uporabiti, ko bo naneslo, nisem pa si mislila, da bom morala to uporabiti tako kmalu ...
Sophie je zgledno pokazala prostor v gibanju in sedi direktno med moji nogi, vzamem posodico (cel teden sva trenirali, da je v torek zvečer skužila, da bi rada, da s sprednjima nogama stopi gor), jo položim pred njo in stopi nanjo, jaz jo seveda takoj nagradnim. Potem pa kar naenkrat dobi totalni pošizitis, začne gristi povodec, pa moje hlače, pa renči in laja ... Jaz sem rahlo zmedena, skušam jo zgrabiti za ovratnico, kot sem videla prej početi Urško, a jo grabim od zgoraj namesto od spodaj. Sophie še vedno šizi. Pristopi Urška, jo konkretno začopati, Sophie se bori na polno. Urška se v žaru dogodkov odloči, da se bomo danes posvetili temu, kako umiriti psa, in da bomo potem šli vsi skupaj drug za drugim na sprehod med hišami.
Dragi moji, pol ure sem se borila z njo, roke sem imela do komolcev čisto popraskane (čeprav ji niti enkrat ni uspelo, da bi me ugriznila do krvi). Mala je energijo jemala verjetno iz samega pekla, kar ni in ni ji je hotelo zmanjkati. Naposled sem vendarle zmagala, Sophie se je nerada predala in do konca treninga precej mirno in ubogljivo sledila ukazom. V avtu je zaspala kot ubita, ni bilo potrebe po večernem sprehodu ...
Je bila pa to vse skupaj zelo zelo dragocena lekcija. Urška mi je dala jasno vedeti, da sem čisto preveč tolerantna in potrpežljiva z njo, da nisem dovolj odločna in da jo moram prijeti bolj na trdo. Do sedaj se mi je vedno zdelo, da je Vani preveč grob z njo, kadar ima svoje popadke, ampak njemu si ona nikoli ne upa vzganjati takšnih fint, kot si jih dovoli pri meni, kar bi mi moralo povedati, da dela nekaj prav in jaz nekaj narobe. Zatorej je včerajšnja učna ura bila verjetno najbolj poučna od vseh do sedaj: bila je neke vrste prelomna točka, ki mi je pokazala, da lahko grem še bistveno dlje, kot sem si do sedaj mislila, da smem iti, in da to konec koncev tudi moram, da si gospodična končno utupi v svojo teriersko glavo, da bo morala začeti poslušati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar