Preišči ta spletni dnevnik

nedelja, 08. junij 2014

:(

Življenje in smrt ne moreta drugo brez druge. Ko se rodiš, podpišeš neizbežno pogodbo, da boš enkrat moral oditi. Kdaj? Tega ne ve nihče od nas in mogoče je dobro tako. Ampak ne morem mimo vprašanja, kaj oziroma kako bi bilo, če bi vedeli, kdaj bo za nas prišel tisti dan. Bi se obnašali drugače? Bi bolj polno živeli? Bi bolj globoko ljubili, se manj jezili? Bi prezrli majhne neumnosti, ki nas znajo kdaj tako vznemiriti, in se raje osredotočili na tiste zares pomembne stvari? Bi prebrali več knjig ali mogoče manj in šli večkrat na izlet? Bi bolj pazili na svoje besede? Bi bolj ali manj tvegali?

Smrt je vedno nekje blizu. Čaka za vogalom, da pride njen trenutek. A vseeno mislim, čeprav še nisem povsem posvojila te ideje, da ne bi smela biti tabu. Ne bi smela biti nekaj, zaradi česar bi živeli v strahu. Sploh ne zato, ker ji ni mogoče ubežati. Ko greš za vedno, ostane tvoja dediščina. Ne tista materialna, pač pa tista, ki si jo ustvaril s svojimi dejanji, s tistim, kar si bil, ko si bil tu, s tistim, po čemer se te bodo spominjali tisti, ki so te poznali.

Zato zares šteje, da užijemo trenutke, ki jih imamo, da naredimo čimveč takšnih stvari, ki jih ni treba obžalovati, da povemo tistim, ki nam veliko pomenijo, da jih imamo radi, da se tako tudi obnašamo do njih. Da odkrijemo svoje poslanstvo in ga udejanjamo, saj s tem lepšamo, lajšamo ali izboljšujemo življenja drugih in dajemo misel svojemu. Ne glede na to, kako kratko ali dolgo je.

Marcel, počivaj v miru. Že zdaj te pogrešamo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar