Preišči ta spletni dnevnik

sreda, 01. junij 2011

Pasji bonton

Že nekaj dni razmišljam o eni stvari, ki me hkrati čudi in vsak dan bolj nervira. Kadarkoli grem čez mesto z Zofko, se dogaja isto: neznosno cviljenje in to, da ljudje pristopajo do nje, ne da bi vprašali, če lahko, direktno z roko proti njeni glavi. Ja, bo kdo rekel ... luškana je, mladiček, ne da se ji upreti. Vse lepo in prav, ampak posledica takega obnašanja mimoidočih je, da je potem čisto "razštelana", da čisto nič ne uboga in da hoče za vsakim, ki pride mimo.

Prva dva dni se mi je zdelo, da sem mogoče jaz preveč zaščitniška, da sem čudna, ker ne razumem, da je povsem naravno, da hočeš pobožati tako malo bitje ... Pa se mi vseeno zdi, da nisem. Da gre za stvar bontona, v tem primeru pasjega bontona. Če bi bila petdesetkilski pitbul z bodičasto ovratnico, bi se je ljudje spoštljivo izogibali, ker pa pač zgleda kot plišasta igrača (videz seveda vara!), se večini zdi, da lahko meni nič tebi nič rinejo vanjo.

Včeraj pri Mišku Knjižku mi je prekipelo. Spet se je sredi hoje ulegla na tla, kar počne pogosto. Skušala sem jo privabiti in spodbuditi, da napravi še nekaj korakov do mize, kjer sva se z Nino nameravali usesti, kličem jo po imenu, da pride k meni, ko se ena trola pri sosednji mizi čisto razneži in jo začne klicati k sebi. Pa halo???!!! In sem ji kar ne preveč prijazno rekla, naj jo pusti pri miru. Seveda sem naletela na hladen pogled, češ, kakšne pa imam, ampak mi je bilo čisto vseeno. In zdaj imam novo taktiko. Danes, na primer, je spet neka gospodična, ki je šla mimo po pločniku, kar začela stegovati roko proti njej, pa sem ji nemudoma rekla (brez trohice slabe vesti): grize. In je začuda umaknila roko nazaj k sebi. Vanijeva metoda je malce drugačna, a vseeno deluje: on kar reče, da ima bolhe (Sofi, ne Vani :D), in roke se spet stegnejo nazaj k telesu.

Nikoli prej nisem na tak način razmišljala o teh rečeh, res pa je tudi, da še nikoli prej nisem bila lastnica psa. Sem jih pa imela že prej zelo rada in z veseljem sem kakšnega tudi pobožala. Toda nikoli, naj je bila še tako prisrčna, si nisem drznila pobožati živali, ne da bi prej vprašala lastnika ali lastnico, če to dovoli. To se mi zdi stvar osnovne olike: do lastnikov in živali.

3 komentarji:

  1. Moja Lena je znala prestrašit preveč posiljene ljudi s svojimi čekani, pa nisem imela podobnih težav ,)

    :) odkar imam otroke, so mi take stvari veliko bolj jasne.

    Pri Izi in Zali razni "pasji" prijemi niso prišli v poštev. Iza se nadležnežev sedaj hitro reši s kakšno od svojih pripomb, ki jih potegne iz ne vem katere celice :p Zala se bo pa še naučila tega. Sedaj se prikupno reži vsakemu, ki ji nameni pogled :p

    Ti in Vani pa imata kar fino taktiko :D

    OdgovoriIzbriši
  2. Uh, še predobro poznam te situacije ;)

    Rajko predvsem zaradi takšnih izkušenj, ko je bil mali, ne mara preveč ljudi. Tako da še dobro, da je Zofka bolj vesele narave ;)

    In ja, definitivno je treba malo bolj odrezavo povedat ljudem, ker včasih prijetna opozorila sploh ne zaležejo ;)

    OdgovoriIzbriši