Preišči ta spletni dnevnik

četrtek, 09. junij 2011

Smola spremlja štoraste, slaba volja pa tečne :D

Včerajšnji dan je bil nekoliko hektičen. Mogoče zaradi vremena, pritiska, lege planetov, nimam pojma. Skratka cela družinica je bila precej nataknjena. Cilka je cel dan mjavkala kot blesava, Zofka je lajala in tulila kot za stavo, tudi midva sva kar naprej nekaj godrnjala ...

Zjutraj sem prišla s sprehoda v dežju (opremila sem se z jadralno jakno in nepremočljivimi čevlji, šele doma sem se spomnila, da imam pred vrati gumijaste škornje, ki bi bili še bolj primerni :D) in v dvigalu, ravno ko je ustavilo v našem nadstropju, po nesreči spustila ključe iz roke. In kam so padli? Seveda v režo med vrati. Slišal se je le zamolkel štrbunk in sem ostala brez zajetnega šopa ključev. Kličem upravitelja bloka, rahlo mi je bilo nerodno, priznam, če lahko naslednjič, ko bodo opravljali vzdrževalna dela, izvlečejo še moje ključe ... Baje jih dobim naslednji teden :D

Na večerni sprehod smo se odpravili vsi, le Cilka je seveda ostala doma. Odkar je prišla Zofi k hiši, je sosedov maček, na katerega je prej pihala kot nora, postal njen najboljši prijatelj. Komaj čaka, da pride na balkon, da se lahko gledata skozi steklo, ki razmejuje naš balkon od sosedovega. Ah, platonska ljubezen! Zofka je vlekla kot kakšen haski, kar težko je bilo verjeti, da lahko dve kili težka kepa tako svinjsko vleče. Od nenehnega ustavljanja, govorjenja "ne vleči", "poleg", sva bila oba že čisto izmučena, še preden smo sploh prišli do parka. Na zebri pred parkom, kjer se je seveda trebi usesti in počakati, se je gospodična odločila, da bo šla kar čez. In zelo težko sem ji to zbila iz glave. Na koncu smo petnajst minut čakali na prehodu, da se je blagovolila toliko umiriti, da smo lahko vsaj približno normalno nadaljevali pot.

Podali smo se po srčni, Vani precej nejevoljen, ker so ga od dopoldanskega fitnes treninga že bolele noge, Zofka prismuknjena kot vedno in jaz srednje neopredeljene volje. Nekako smo prisopihali do vrha, Zofka na robu astmatičnega napada od zategovanja povodca. Tam nas je pričakal gigantski sršen, zaradi česar smo se v trenutku obrnili in odpeketali po hribu navzdol. V zahvalo za lep sprehod je Zofka ugriznila Vanija v zadnjo stran kolena, tam kjer je koža res fino tanka in mehka, kar je seveda prispevalo k dodatni židani volji (not!), doma pa smo na njej odkrili dva klopa, kar je vzrok, da me še zdajle, ko tole pišem, vse srbi, ko pomislim na to mrgolazen. Ah, ja, pozabila sem povedati, da je Zofka pred vzponom na srčno pot zobala gozdne jagode v parku. Kako prisrčno!

Sprostila sva se, šele ko je Zofka zaspala na kavču, Cilka pa na svoji blazini nasproti in seveda malo višje. Takrat sta mačji in pasji angel :D :D :D Ni trajalo dolgo, ko sva se jima v Mižkovi deželi pridružila še midva.

2 komentarja:

  1. :) hehe, mal mi je smešno, ker je pri nas podobno stanje, le da sta akterki Zala in Iza, skoraj vsak dan. Mir je, ko spita ;))

    OdgovoriIzbriši
  2. otroci vseh sort imajo zelo veliko energije :D

    OdgovoriIzbriši