Ob enajstih smo se napotili proti Zvitorepki. Drugo cepljenje proti nalezljivim boleznim in njen prvi obisk z nama pri živinozdravniku. Po nasvetih lastnikov psov in knjigah, ki sem jih utegnila prebrati, sva poskrbela, da je bil izlet do tja prijeten, da smo se od doma odpravili nekoliko prej in si tam vzeli še deset minut za ovohavanje in raziskovanje okolice ter celo kratko druženje z zlato prinašalko, ki je popila hladilno tekočino in je pred Zvitorepko čakala na infuzijo. Nekajminutno čakanje v čakalnici je hitro minilo, sploh ker je bila glavna atrakcija strank in je bila deležna nenehnega občudovanja in prijaznega božanja, katerega se seveda nikoli na brani, četudi tistega, ki ji namenja nežnosti, skoraj praviloma vsaj rahlo pogrizlja (barakuda, pač).
Bajsika ima tri kilce in sedemdeset dek. Zdaj mi je popolnoma jasno, zakaj lahko spet oblečem hlače, ki jih že nekaj let nisem spravila na rit in zakaj so moje roke nekoliko bolj mišičaste kot prej. Na vsakem sprehodu jo je treba vsaj pol ure nositi, in ker navadno niti slučajno ni čisto pri miru, to situacijo samo še oteži.
Sledil je sistematski pregled s cepljenjem. Dala sem jo na mizo. Sprva je bila rahlo nesigurna, ker ji je drselo, a je kmalu ugotovila, da nič več ne drsi, če da prostor, zato je to tudi storila (in obraz pasje mame je zasijal od ponosa :D :D) in mirno počakala, da je gospod doktor napisal nekaj podatkov v njeno kartoteko. Pregledal ji je zobke in komentiral, da je prava piranja, poslušal srce, pretipal bezgavke, ji zmeril temperaturo, kar je prenesla nadvse stoično, ne da bi sploh trznila (spet je obraz pasje mame zasijal :D :D). Za konec je mirno prenesla še pikico, in medtem ko sem plačevala, se je pred Zvitorepko polulala in za povrh naredila še kupček.
Ni komentarjev:
Objavite komentar